UPRS Sodba I U 445/2018-13

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-332/2018/5 (1312-09) z dne 21. 2. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici v prostorih in na območju Centra za tujce od ustne naznanitve dne 21. 2. 2018 od 10.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik prijet v Ilirski Bistrici, po prihodu iz Republike Hrvaške, da pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov in da je pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji povedal, da je iz Tunizije najprej potoval v Srbijo, nato pa v Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ko je prejel negativno odločbo, se je odločil, da Republiko Hrvaško zapusti. Če mednarodne zaščite ne bo dobil v Republiki Sloveniji, bo odšel v kakšno drugo državo.

3Toženka se sklicuje na Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, v obravnavani zadevi po presoji toženke Republika Hrvaška. Zato bo toženka pristojnim hrvaškim organom posredovala ustrezno prošnjo za ponovni sprejem tožnika.

4Toženka ocenjuje, da je tožnik izrazito begosumen in da bi enako kot vse predhodne države zapustil tudi Republiko Slovenijo ter s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Glede te ugotovitve se sklicuje na tožnikovo prehajanje državnih mej na nedovoljen način ter na to, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal.

5Kot pravno podlago za pridržanje obsežno navaja določbe uredbe Dublin III in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, iz katere izhaja stališče, da je pristojni organ na podlagi določb navedene uredbe v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti oziroma poseg v osebno svobodo, pa tudi, da so objektivni kriteriji, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca, izrecno vsebovani v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). To omogoča ustrezno uporabo uredbe Dublin III.

6Toženka navaja še, da je preverila ustreznost izrečenega ukrepa in ugotovila, da milejši ukrep, torej pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi imel ustreznega učinka. Zaradi organizacije Azilnega doma, njegovih fizičnih značilnosti in pooblastil varnostnikov, ki ga varujejo, namreč tam ni mogoče zadržati prosilca, ki se odloči, da pridržanja ne bo spoštoval. Glede na to se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega.

7Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Sodišča Evropske unije (SEU) in Ustavnega sodišča RS, za katero navaja, da je po njej treba v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28(2) Uredbe Dublin III ni mogoče uporabiti.

8Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 26/2016 navedlo, da se v tem pogledu lahko uporablja 68. člen ZTuj-2, vendar le tri alineje, kar pomeni, da je objektivna merila določilo Vrhovno sodišče samo in ne zakon. Gre namreč za nevarnost pobega tujca, ki mu je že bila izdana odločba o vrnitvi, ne pa za postopek priznanja mednarodne zaščite, torej za drugačno zadevo, tako da uporaba te zakonske določbe ni predvidljiva. Tudi iz primerjave ZTuj-2 z ZMZ-1 izhaja, da se nanašata na povsem različne situacije, tako da določbe ZTuj-2 ne morejo biti neposredno uporabljive. Opozarja tudi, da v zakonodaji niso ustrezno urejeni manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, zato jih toženka ne more izvajati v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, kar velja tudi za obravnavano zadevo. Ugovarja tudi sorazmernosti izrečenega ukrepa.

9Glede zahteve za izdajo začasne odredbe navaja, da je z izrečenim ukrepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode, kar samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, poleg tega pa se tožnik v Centru za tujce zaradi odvzema osebne svobode zelo slabo počuti.

10Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter naj ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve.

11Tožba je utemeljena.

12Kot je navedla že toženka, je pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa 28. člen Uredbe Dublin III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek odgovorni državi članici.

13Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

14Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

15ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena med okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, med drugim uvršča pravnomočno obsodbo za kazniva dejanja (tretja alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (četrta alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (peta alineja) in v drugem odstavku, med milejšimi oblikami okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (prva alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (četrta alineja).

16Nevarnost pobega mora biti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III “znatna“, pri čemer je naslovno sodišče že v več zadevah (npr. I U 801/2016, I U 1102/2016) opozorilo, da je ta standard treba razlagati bližje “veliki“ kot pa zgolj “zaznavni“ nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško, italijansko in hrvaško različico tega standarda. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

17V obravnavani zadevi taka, torej znatna nevarnost tožnikovega pobega, po presoji sodišča ni izkazana.

18Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se toženka glede obstoja nevarnosti tožnikovega pobega sklicuje izključno na dve okoliščini: da je samovoljno zapustil Republiko Hrvaško in da je nezakonito prestopal državne meje. Pri tem toženka ne obrazlaga ne tega, katere izmed prej navedenih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 naj bi tožnik s takim ravnanjem izpolnil oziroma kako naj bi jih izpolnil, niti tega, zakaj to prav v tej zadevi, torej na podlagi individualne presoje, pomeni znatno nevarnost tožnikovega pobega.

19Taka pomanjkljivost izpodbijanega sklepa bi že sama po sebi lahko pomenila razlog za njegovo odpravo, saj ga zaradi nepopolne obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Ker pa gre za zadevo, ki je zaradi posega v tožnikovo osebno svobodo posebej nujna, je sodišče v okviru zakonskih pooblastil (prvi odstavek 65. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1) samo opravilo subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod prej navedene norme Uredbe Dublin III, ZMZ-1 in 68. člena ZTuj-2. Pri tem se je oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovila in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla že toženka, saj ne tožnikova izpovedba, ne drugi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi bilo to dejansko stanje kakorkoli napačno ali nepopolno ugotovljeno.

20Tako že toženka navaja (in se pri tem sklicuje na tožnikovo izjavo), da je tožnik v Republiki Hrvaški po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito počakal na odločitev upravnega organa o tej prošnji, tožnik pa v tem pogledu ne navaja ničesar drugega. Do njegovega odhoda iz Republike Hrvaške je prišlo šele po relativno dolgem času (med tremi in pol in štirimi meseci) ter po negativni odločitvi upravnega organa (kar med strankama prav tako ni sporno), zato ni razloga za enačenje tega odhoda z nesodelovanjem v postopku, kar je stališče tako upravne kot upravnosodne prakse v primerih, ko prosilci za azil zapustijo državo še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Kakršnekoli nadaljnje okoliščine, ki bi omogočile tako sklepanje, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo, kot tudi ne okoliščine, ki bi omogočale subsumpcijo takega ravnanja – torej tožnikovega odhoda iz države po odločitvi upravnega organa – pod katerokoli drugo alinejo prvega ali drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sodišče pripominja še, da je tožnik ponudil tudi povsem logično razlago za njegov odhod - tako naj bi mu bilo namreč naloženo v izdani odločbi.

21Edina nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Ta okoliščina po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Sodišče k temu dodaja še, da je ta okoliščina tudi po 68. členu ZTuj-2 uvrščena med “milejše“, prej navedena sodba, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče o primerni uporabi razlogov iz te zakonske določbe, pa te okoliščine ne uvršča med tiste, katerih uporaba bi bila očitno smiselna oziroma mogoča tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite.

22Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale znatno nevarnost tožnikovega pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo.

23Poleg že navedenih razlogov za odpravo izpodbijanega sklepa sodišče opozarja še, da se tudi ocena, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, v ničemer ne nanaša na obravnavani (posamezen) primer, temveč ostaja povsem splošna. To pomeni, da za odreditev ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar bi po prej zgoraj določbi ZUS-1 prav tako in že samo po sebi zadostovalo za odpravo izpodbijanega sklepa.

24Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda.

25Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma tako imenovanih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da prej navedeni pogoj za vložitev zahteve za začasno odredbo ni več izpolnjen oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo zavrglo.