VSM Sodba I Cpg 11/2018

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka (stroški postopka) spremeni tako, da sedaj glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 58,24 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z sedaj izpodbijano sodbo nadomestilo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19. 9. 2017 v skladu s 343.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V I. točki izreka je odločilo, da se postopek ustavi za znesek 6.608,74 EUR. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 589,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28. 1. 2015 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 6.608,74 EUR za čas od 28. 11. 2015 do 9. 2. 2016. V presežku glede plačila zneska 2.246,40 EUR za čas od 15. 10. 2015 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 589,76 EUR za čas od 15. 10. 2015 do 27. 11. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 223,24 EUR.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper III. točko izreka, tožena stranka pa zoper stroške postopka (IV. točka izreka). Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je izdaja nadomestne sodbe v konkretnem primeru iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer smotrna, vendar pa je napačna obrazložitev vsebine bistvenih kršitev, saj iz obrazložitve izhaja napačno in nepravilno razumevanje postavljenega zahtevka tožeče stranka s strani sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč ponovno zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je obrazložilo, da je izdalo nadomestno sodbo, saj iz 12. točke sodbe naslovnega sodišča z dne 19. 9. 2017 jasno izhaja, da tožnik od uveljavljene škode v višini 2.836,16 EUR zahteva še plačilo DDV. Pri določitvi odškodnine v višini 8.782,00 je namreč izvedenec upošteval DDV. Zato je takšna obrazložitev sodišča nesmiselna in napačna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniškega mnenja, katerega mora spoštovati in v katerem je izvedenec obrazložil, da je priznal na odškodnino tudi DDV. Izvedenec je namreč jasno pojasnil, da je tožeča stranka ob nakupu vozila plačala DDV, pri odmeri odškodnine pa je upravičena tudi do povračila DDV, saj gre za vzpostavitev premoženjskega stanja v sferi tožeče stranke, kot je obstajalo pred škodnim dogodkom. Prav tako je DDV upoštevan in obračunan pri izvedeni kalkulaciji za poškodovano vozilo pri F. A. d.o.o. z dne 1. 12. 2016, kot tudi pri vrednotenju po sistemu Eurotax Z. M. d.d. z dne 16. 10. 2015. Sodišče prve stopnje pa tudi v celoti ignorira določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožeči stranki prizna še odškodnino v znesku 1.583,50 EUR oz. razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka se pritožuje na odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, ker ji ni bila priznana sodna taksa za pritožbo, s katero je v celoti uspela.

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi z sedaj izpodbijano sodbo nadomestilo dne 19. 9. 2017 izdano sodbo, s katero je odpravilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila sodba z dne 19. 9. 2017 sama s seboj v nasprotju, in sicer obrazložitev sodbe v točki 12 in 14, prav tako je bil v nasprotju z obrazložitvijo izrek sodbe sodišča prve stopnje.

6Iz pritožbe tožeče stranke izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker ji na odškodnino, do katere je upravičena, ker je bilo njeno vozilo uničeno v škodnem dogodku, za katerega je bil v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ni priznalo še davka na dodano vrednost (DDV). Sama višina škode med pravdnima strankama ni sporna. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje jasne razloge v 13. do 15. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne, pri tem pa še dodaja, da ZDDV-1 v 3. členu jasno določa na katere storitve se plačuje DDV. Prav tako iz 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost izhaja, da se od odškodninskih zahtevkov DDV ne plačuje. O slednjem pa se je že izjasnila tudi sodna praksa, in sicer Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 16/2016 z dne 6. 5. 2015, ter Višje sodišče v Ljubljani VSL 784/2015 z dne 14. 10. 2015, saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku.

7Zmotno je stališče pritožbe, da je njen zahtevek po plačilu DDV utemeljen, ker je ob plačilu vozila plačala DDV, o slednjem ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 14. točki obrazložitve. Prav tako je nerelevantno kakšne zaključke je v zvezi s slednjim sprejel izvedenec avtomobilske stroke, saj njegova naloga ni bila odgovarjati na pravna vprašanja sodišča, kar odgovor na pravilnost obračunavanja DDV je.

8Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožena stranka se pritožuje glede odločitve o stroških postopka sodišča prve stopnje, ki ji ni priznalo stroškov sodne takse za pritožbo.

10Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo z dne 19. 9. 2017 uspela v celoti, saj je na podlagi njene pritožbe sodišče prve stopnje izdalo nadomestno sodbo, s tem pa je upravičena tudi do plačila sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR.

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka spremenilo tako, da je toženi stranki priznalo še sodno takso v znesku 165,00 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov, kot jih je pravilno odmerilo (ob upoštevanju uspeha) sodišče prve stopnje, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 58,24 EUR.

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka je priglasila materialne stroške v višini 10,00 EUR, ki pa jih ni izkazala, zato jih sodišče druge stopnje ni priznalo.