UPRS Sodba in sklep I U 1848/2017-5

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka pod točko 1 izreka odločila, da se upravne zadeve tožnikov združijo v en postopek. Pod točko 2 prošnje za priznanje mednarodne zaščite tožnikov, vsi državljani Republike Kosovo, zavrgla. Pod točko 3 izreka je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito tožnikov, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi.¹ Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so imenovani vstopili v evropski prostor nezakonito, preko Republike Hrvaške. Tožniki so 4. 5. 2017 pri pristojnem organu vložili prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. V postopku so predložili potne liste Republike Kosovo. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Toženka se sklicuje na prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe, ki ga citira. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je toženka 3. 8. 2017 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov. Dne 18. 7. 2017 so bili skladno s 5. členom Dublinske uredbe opravljeni osebni razgovori. Prvotožnik je na osebnem razgovoru navedel, da se ne strinja z vrnitvijo v Republiko Hrvaško, saj Albanci, ki ga iščejo, lahko brez težav pridejo v Republiko Hrvaško. Glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pa da ne more vedeti, kako bi Republika Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo in da do Republike Hrvaške nima nobene zamere oziroma nima slabih izkušenj, ker je samo šel preko njihovega ozemlja. Svojo domovino je zapustil zaradi korupcije in kriminala. V Republiki Hrvaški obstaja večja verjetnost, da bi ga Albanci opazili in to informacijo posredovali naprej. V Republiki Hrvaški zanj ni varno, saj je tako kot bi bil v izvorni državi. Njegova žena ima psihične težave in v Republiki Sloveniji obiskuje psihiatra. V Republiki Hrvaški ni nikoli imel stikov z organi Republike Hrvaške. V zvezi z azilnim sistemom v Republiki Hrvaški se ni nikoli zanimal.

2Na osebnem razgovoru se drugotožeča stranka ni strinjala, da jo Republika Slovenija vrača v Republiko Hrvaško. Navedla je, da ima v Republiki Sloveniji predpisano zdravniško terapijo oziroma leto dni mora jemati predpisana zdravila. Prav tako so se otroci v Republiki Sloveniji privadili, hodijo v šolo. Glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je navedla, da nima nič proti Republiki Hrvaški in da ne ve, kako bi tam rešili njeno prošnjo. Z družino se je navadila na to okolje in ga ne bi rada spreminjala. To bi bilo stresno zanjo, kot tudi za otroke, ki se tu učijo slovenskega jezika. Tudi v Republiki Franciji je imela iste težave. Slovenski psihiater samo nadaljuje s terapijo in z zdravili. Tu ima vsaka dva tedna razgovor oz. srečanje s psihiatrom, ki traja dve uri. Jemlje zdravila Laroxel in Siresta. Na njeno zdravstveno stanje vplivajo selitve in potovanja. V Republiki Sloveniji ne čuti več stresa in pritiska.

3Toženka je 17. 8. 2017 s strani pooblaščenca tožnikov prejela informacijo o stanju v Republiki Hrvaški. Članki govorijo negativno glede stanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času migrantskega vala beguncev leta 2015 in 2016 in glede leta 2017 ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti. Druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško. V konkretnem primeru je Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj je bilo na podlagi dokazov ugotovljeno, da so nezakonito prečkali mejo države članice po kopnem in bili dva dni nastanjeni na zasebnem naslovu. Večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško, kar kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, ki bi lahko povzročale nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se tožnikov ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Tožniki osebno niso imeli nobenih težav s strani Republike Hrvaške oziroma njihovih organov. V času zasebne nastanitve v kraju Umag je prvotožnik prepoznal osebe, ki so bili Albanci, ni pa navedel, da bi z njihove strani imel kakršnekoli težave. Tožniki tudi ne bodo nastanjeni v turističnih krajih, temveč v azilnih domih, ki jih ima Republika Hrvaška in sicer v Poruni ali Kutini. Tožniki Republike Hrvaške niso zapustili zaradi pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, saj se nikoli niso pozanimali, kakšen je azilni postopek v Republiki Hrvaški, niti niso navedli, da bi imeli kakršnekoli težave z Republiko Hrvaško. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v času masovnega prihoda beguncev pa ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Tožnika zatrjujeta zgolj potencialne težave z Albanci v Republiki Hrvaški, ki lahko tja prosto pridejo in se gibljejo po njihovem ozemlju.

4V zvezi z navedbami tožnikov o zdravstvenem stanju drugotožnice, toženka navaja, da posebne potrebe drugotožnice ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi slednja s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijala obravnavo prošnje v drugi državi članici. Navaja 3. člen, 31. člen in 32. člen Dublinske uredbe, ki jih citira. Dublinska uredba ne dopušča, da bi drugotožnica lahko svoje posebne potrebe v postopku uveljavljala na kakršenkoli drug način, če v državi članici ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, niti v okviru diskrecijske klavzule. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU. Tožnica je iste zdravstvene težave imela že prej, torej v Republiki Franciji, kjer so ji nudili ustrezno zdravstveno oskrbo, katero je tožnica deležna tudi v Republiki Sloveniji, zaradi česar ne dvomi, da je tožnica ne bo deležna v Republiki Hrvaški.

5Glede izjave drugotožnice, da so se otroci v Republiki Sloveniji navadili hoditi v šolo in da se učijo slovenskega jezika, toženka navaja, da je Republika Hrvaška dolžna spoštovati vsa načela in norme, ki veljajo na njenem področju in zagotavljati ustrezne pogoje za sprejem in oskrbo prosilcev, vključno s pravico do šolanja otrok. Zato bodo imeli enakovredne vključitvene pogoje v podobne izobraževalne programe tudi v primeru, da bodo predani odgovorni državi članici za obravnavanje njihovih prošenj. Prosilci za mednarodno zaščito imajo v Republiki Hrvaški enake pravice kot v Republiki Sloveniji. Toženka se sklicuje na Zakon o azilu Republike Hrvaške, ki v 4. alineji 29. člena določa, da imajo prosilci za azil pravico do osnovnega in srednješolskega izobraževanja in da imajo mladoletni prosilci za azil pravico do primarnega in sekundarnega izobraževanja, pod enakimi pogoji kot hrvaški državljani. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. Noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Toženka se bo z Republiko Hrvaško dogovorila o sprejemu tožnikov, glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem prosilcev in da tožniki niso izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško. Navaja prvi odstavek 29. člena Dublinske uredbe in 4. alinejo 51. člena in deveti odstavek 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

6Tožniki v tožbi navajajo, da ni razvidno, na podlagi katerih dokazov oziroma posrednih okoliščin je toženka ugotovila, da so tožniki ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkali mejo države članice, niti ni toženka s to dokumentacijo ob izvedbi osebnega razgovora na podlagi 5. člena Dublinske uredbe seznanila tožeče stranke. Iz prošnje drugotožeče stranke izhaja, da so se iz Beograda do Zagreba vozili z vlakom legalno. Vsi tožniku tudi razpolagajo z veljavnimi potnimi listi. Odgovornost Republike Slovenije za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito pa je po mnenju tožnikov podana tudi iz razloga 17. člena Dublinske uredbe. Sklicujejo se na 2 (d) člen te uredbe glede pojma "obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“. Toženka je vabila tožnike na osebni razgovor, ki je bil opravljen 18. 5. 2017 ter ugotavljala razloge, zaradi katerih so v Republiki Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito in ni ugotavljala dejstev in okoliščin, ki bi bile relevantne za pravilno določitev odgovorne države. Takšen osebni razgovor je toženka izvedla šele 17. 8. 2017, torej potem, ko je začela vsebinsko obravnavo prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. Glede na navedeno izpodbijana odločitev toženke predstavlja za tožnike presenečenje. Odločitev pa je tudi v nasprotju s cilji in načeli Dublinske uredbe, ki poudarja hitro določitev odgovorne države članice. S tem, ko je toženka začela vsebinsko obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, je prevzela odgovornost v skladu s 17. členom Dublinske uredbe. Predaja Republiki Hrvaški bi bila dopustna le pod pogoji iz 2. točke 17. člena Dublinske uredbe, ki niso izpolnjeni.

7Tožniki izpodbijajo materialno pravno stališče toženke, da lahko izpodbijajo odločitev o določitvi odgovorne države članice samo s sklicevanjem na sistemske pomanjkljivosti, kot to določa 3. člen Dublinske uredbe. Navajajo sodbo SEU v zadevi C-578/16, iz katere izhaja, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU, zato ni mogoče izključiti, da bi glede na posebej resno zdravstveno stanje prosilke za azil njena predaja v skladu z Dublinsko uredbo zanjo lahko pomenila tako nevarnost. Zmoten je pravni zaključek toženke, da posebne potrebe prosilke ne morejo vplivati na postopek določitve odgovorne države. Ker je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj toženka ni presojala kakšno je zdravstveno stanje drugotožeče stranke. Ta nedvomno ima resne psihične težave zaradi katerih se že dalj časa zdravi. Tožnica ne zavrača možnosti, da bi ji bila lahko ustrezna zdravstvena pomoč nudena tudi na Hrvaškem, vendar iz poročil, ki so bila predložena tekom postopka izhaja, da dostop do zdravstvenih storitev ni ustrezen. Obstaja resen dvom, da drugotožeči stranki ustrezno zdravljenje ne bo zagotovljeno. Toženka se do predložene dokumentacije ni argumentirano opredelila, temveč je le pavšalno in dokazno nepodprto zaključila, da bo tožeči stranki na Hrvaškem nudena ustrezna zaščita in da Hrvaška spoštuje vsa načela in norme, ki veljajo glede šolanja otrok. Iz predloženih dokazov izhaja nasprotno. Poročila dokazujejo, da veliko šoloobveznih otrok ni vključenih v izobraževalni sistem. Toženka predloženih poročil ne more zavrniti z utemeljitvijo, da so vsi članki usmerjeni predvsem na problematiko v času migrantskega vala beguncev 2015 in 2016. Toženka ne pridobi niti enega samega dokaza, ki bi dokazoval, da bi bilo stanje na Hrvaškem drugačno. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oz. podredno razveljavi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

8Hkrati s tožbo tožniki zahtevajo odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, skladno z 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, tožniki zaradi izročitve Republiki Hrvaški ne bi mogli več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev pravice iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Navajajo sodbo Upravnega sodišča RS I U 1807/2011 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-155/11-13 z dne 8. 12. 2013. Med tožniki so mladoletni otroci, ki so se že vključili v slovensko okolje in bi bila predaja pred pravnomočno odločitvijo v nasprotju s koristmi otrok, za kar navajajo razloge. Poleg tega ima resne težave tudi drugotožeča stranka, ki v Sloveniji prejema psihiatrično pomoč ter ustrezno terapijo, ki jo pred pravnomočno odločitvijo ne bi bilo smiselno prekiniti. Predlagajo zaslišanje tožečih strank.

9Tožena stranka je dostavila upravne spise in v neobrazloženem odgovoru prereka vse tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I. izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošenj tožnikov za mednarodno zaščito ne bo obravnavala in jih je je zavrgla, saj bodo tožniki predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Toženka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12Toženka je oprla svojo odločitev na določbo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, po katerem je v primeru, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe EU št. 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Toženka je pojasnila, da iz dokumentacije ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da so tožniki vstopili v evropski prostor nezakonito, prek Republike Hrvaške. Razlogi tožnikov, da ta okoliščina ni pojasnjena oz. da tožniki niso bili seznanjeni z dokumenti, iz katerih izhaja, da gre za nezakonit vstop v evropski prostor, niso utemeljeni. Pred izdajo izpodbijanega sklepa so bili tožniki z navedeno okoliščino seznanjeni. To izhaja med drugim tudi iz zapisnika osebnega razgovora z dne 17. 8. 2017, ki je bil opravljen na podlagi 5. člena Dublinske uredbe. Prav tako so bili seznanjeni s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in da je toženka 5. 6. 2017 v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe Republiki Hrvaški posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje in da je pristojni organ Republike Hrvaške odgovoril, da je Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe, odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov. Kljub temu, da se v upravnem spisu ne nahaja strogo formalni dokaz o nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, peti odstavek 22. člena Dublinske uredbe določa, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti, za kar tudi gre v obravnavanem primeru. Da gre za nezakonit vstop v evropski prostor izhaja ne nazadnje tudi iz same izjave prvotožnika v prošnji za mednarodno zaščito (izjavil je, da so „...ilegalno peš prestopili hrvaško mejo in tako prišli do neke vasi na Hrvaškem....“, kar je posredno razvidno tudi iz uradnih zaznamkov razgovorov s tožniki, opravljenih s strani Policijske uprave Koper, PP Ilirska Bistrica 3. 5. 2017, kjer sta tožnika navedla, da so mejo s Hrvaško prečkali peš po gozdu. Res je drugotoženka v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da so se iz „Beograda do Zagreba vozili z vlakom legalno“ in da pristojni organ ta nasprotja v izjavah ni razčistil, kar pa niso pojasnili niti sami tožniki v postopku, ki glede tega tudi niso ponudili drugačnih dokazov, niti jih glede na pravila o dokaznem bremenu, ki je na strani tožnikov, ne ponujajo v tožbi. Sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve glede nezakonitega vstopa v evropski prostor prek Republike Hrvaške, tako kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Zato sodišče razloge tožbe, da ni pojasnjeno, na podlagi katerih podatkov je toženka to ugotovila, zavrača. Tudi sklicevanje na veljavne potne liste po presoji sodišča ne pomeni, da gre v obravnavni zadevi za zakonit prehod hrvaške meje. S tem v zvezi sodišče dodaja, da je za zakonit vstop državljana tretje države v državo članice Evropske unije, v večini primerov, poleg veljavnega potnega lista potrebno izpolniti tudi druge pogoje, ki jih določi vsaka država članica, kot najbolj pogost primer sodišče izpostavlja pridobitev vizumov, kar pa tožniki niti ne zatrjujejo.

13Sodišče se tudi ne strinja z razlogi tožnikov, da je v obravnavani zadevi podana odgovornost Republike Slovenije za obravnavanje prošenj tožnikov po 17. členu Dublinske uredbe, ker naj bi toženka začela z vsebinsko obravnavo njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi sta bila 17. 8. 2017 opravljena osebna razgovora s prvo in drugotožečo stranko v skladu s 5. členom Dublinske uredbe z namenom, da bi se olajšal postopek določanja odgovorne države članice in za zagotovitev pravilnega razumevanje informacij, ki so jih prejeli v skladu s členom 4 te uredbe. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da je toženka opravila osebni razgovor 18. 5. 2017, v katerem ni ugotavljala dejstev in okoliščin, relevantnih za pravilno določitev odgovorne države članice, kar naj bi pomenilo, da je toženka začela z vsebinsko obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (2 (d) člen Dublinske uredbe) in s tem prevzela odgovornost v skladu s členom 17 Dublinske uredbe. Po navedeni diskrecijski klavzuli se z odstopanjem od člena 3 (1) Dublinske uredbe lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Po zadnjem stavku prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo 603/2013 s tem, da doda datum, ko je bil sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje. Gre po povedanem za diskrecijsko klavzulo, ki jo mora država članica takoj tudi ustrezno protokolirati. Slednje iz upravnih spisov ne izhaja, tožniki pa tega v postopku tudi niso zatrjevali. Na osebnih razgovorih 18. 5. 2017 je pooblaščenec tožnikov v pripombah na zapisnik navedel, da intervjujev ni mogoče obravnavati kot osebni razgovor, ampak kot dopolnitev prošnje z izjavo o razlogih za mednarodno zaščito. Da je v obravnavani zadevi podana odgovornost Republike Slovenije za obravnavanje prošenj tožnikov po prvem odstavku 17. člena Dublinske uredbe, tožniki tudi niso zatrjevali na osebnem razgovoru 17. 8. 2017, ki je bil opravljen na podlagi 5. člena Dublinske uredbe. Zato sodišče te razloge zavrača kot nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1 v povezavi z 52. členom ZUS-1). Tako po mnenju sodišča tudi ne gre za sklep presenečenja, kot menijo tožniki v tožbi, saj so bili na osebnem razgovoru 17. 8. 2017 seznanjeni, da gre za postopek določanja odgovorne države članice v skladu z Dublinsko uredbo.

14Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe omogoča, da v primeru, če prosilca v določeno državo ni mogoče vrniti, lahko prošnjo obravnava tudi druga država v primerih, kadar predaja prosilcev v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožniki se v tej zvezi sklicujejo na sodbo SEU v zadevi C-578/16. Navajajo, da je predajo mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU in da glede na vsebino predloženih poročil obstaja resen dvom, da drugotožeči stranki ustrezno zdravljenje njene bolezni ne bo zagotovljeno, do česar naj bi se toženka ne opredelila. Sodišče se s temi razlogi ne strinja, saj po navedeni sodbi SEU ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaštito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.² Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora izhajati prav tako iz predloženih dokazil, kar pa v obravnavanem primeru ne izhaja, saj tožniki ne prilagajo takšnih dokazil, iz katerih bi to izhajalo in se tudi posebej nanje ne sklicujejo kot na relevantne dokaze. Dokazno breme pa je na njihovi strani. Prav tako je tudi v zadevi ESČP Paposhvili z dne 13. 12. 2016 poudarjeno, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenske dobe (183. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi po presoji sodišča trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to. V osebnem razgovoru je drugotožnica navedla, da je imela tudi v Republiki Franciji iste težave in da slovenski psihiater samo nadaljuje s terapijo in z zdravili, prav tako ima vsake dva tedna razgovor s psihiatrom, ki traja dve ure in da od zdravil jemlje Laroxel in Siresta. Toženka se je do teh osebnih okoliščin v zadostni meri opredelila in tudi pojasnila, da bo prosilkine posebne potrebe ustrezno naslovila pred predajo tožnikov v Republiko Hrvaško. Tudi sodišče ne dvomi, da bo imela drugotožnica glede na svoje zdravstveno stanje tudi v Republiki Hrvaški ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev v Republiki Hrvaški.

15Po mnenju sodišča v konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški ni, kar je pojasnila tudi toženka, ko se je opredelila do prejetih informacij o stanju v Republiki Hrvaški, ki so jih tožniki poslali 17. 8. 2017, čeprav na osebnih razgovorih tožniki niso izpostavljali nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v tej zvezi v Republiki Hrvaški. Sodišče se z razlogi toženke strinja. Ob tem sodišče poudarja, da tudi sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Hrvaški v smislu sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Tožniki takega poročila tudi v postopku niso predložili. Tako kot pravilno navaja toženka, so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času migrantskega vala beguncev v letih 2015 in 2016 in da za leto 2017 ni takšnih člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, večina držav članic Evropske unije pa tudi ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe. Iz izjav tožnikov pa tudi izhaja, da nimajo nikakršnih težav z Republiko Hrvaško oz. zamer in da je niso zapustili zaradi pomanjkljivost azilnega sistema, saj se za azilni postopek v Republiki Hrvaški niso zanimali.

16Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

17Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožniki za njeno izdajo nimajo več pravnega interesa. Po določbi v četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožniki zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje vežejo na pravnomočnost, nimajo več pravnega interesa.

18Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (ULL 180/31 z dne 29. 6. 2013).
² Prim. sodbo SEU C-576/16, točke 68, 72 do 75, druga alineja 2. točke izreka in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016, točka 174.