VSM Sodba II Kp 44785/2013

I. Pritožba zagovornikov obsojenega B.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 22. 5. 2017 po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obsojenemu B.G. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča I K 44785/2013 z dne 4. 9. 2014 ter mu določeno enotno kazen 1 leto in 7 mesecev zapora izreklo. Z izjemo nagrade in potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca je bil obsojeni vrnitve oziroma plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe oproščen. Povzeto je bilo izrečeno s sodbo I Ks 44785/2013.

2Zoper sodbo so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi, kot so zapisali, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obveznost iz navedene pogojne obsodbe odpravi ali določi nov rok za njeno izpolnitev ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obrazložitvijo, po kateri bi sodišče prve stopnje moralo postaviti predlaganega izvedenca finančne stroke, ki bi obsojenčevo zmožnost izpolnitve obveznosti po navedeni pogojni obsodbi najbolj zanesljivo preizkusil, pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Čeprav pomena predlaganega dokaza v splošnem ni zanikati, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri grajani odločitvi izhajalo iz vsebine že izvedenih dokazov, zaradi katere se je izvedba predlaganega dokaza tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazala za nepotrebno.

5Drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo, kot ni zasledilo kršitev kazenskega zakona in sploh ne okoliščin, ki bi bile v kakršnikoli povezavi z odločbo o kazenski sankciji ali stroških postopka za preklic pogojne obsodbe. Pomeni, da pritožbe v teh delih ni bilo mogoče preizkusiti ter je zato sodbo v materialnopravnem smislu in glede zadnjih dveh odločb šteti za pravilno.

6Je pa bil v nadaljevanju mogoč pritožbeni preizkus v zvezi z odločilnimi dejstvi, ko se pritožniki v pritožbeni obrazložitvi najprej sklicujejo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, po kateri je zaradi uvedbe osebnega stečaja začasno onemogočena izpolnitev obveznosti iz pogojne obsodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevi zmožnosti delne izpolnitve obveznosti je zato zmotna, še zlasti, ker uvedbe osebnega stečaja ni predlagal obsojeni sam, temveč so to storili njegovi upniki. Gre za pomembno dejstvo, kajti stečaj je bil predlagan dobra 2 meseca po izrečeni pogojni obsodbi, uveden je bil 23. 2. 2015, obdolženi pa tedaj zaradi pomanjkanja sredstev ni opravljal nobenih razpolaganj, s katerimi bi vplival na zmožnost poplačila konkretnega oškodovanca ali kateregakoli drugega izmed oškodovancev. Čas izpolnitve obveznosti je bil tako nesorazmerno skrajšan, medtem ko se ugotovitve sodišča prve stopnje o nedovoljenih gotovinskih dvigih nanašajo na čas, še preden je bila navedena pogojna obsodba izrečena. Kljub temu pritožniki napotujejo na ravnanje banke, ki je tedaj onemogočala obsojenčevo delovanje, saj ni sprostila sredstev, pridobljenih s proizvodnjo električne energije. Od tod obsojenčevo gotovinsko poslovanje, brez katerega elektrarna ne bi mogla obratovati, brez tega pa tudi nastalega položaja z upniki ne bi mogel urediti. Podlage za nasprotno ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnikom niso znane, medtem ko so bila opisana prizadevanja onemogočena z ravnanjem Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki z obsojenim ni hotela več sodelovati. Podobno velja glede obsojenčevega prenašanja premoženja, pri čemer so premičnine izvzete iz izvršbe. Končno, zmožnosti izpolnitve obveznosti ni mogoče izkazovati s plačilom nedoločenih stroškov notarskih storitev, kot v času stečajnega postopka ni mogoče zahtevati niti delne izpolnitve obveznosti, s katero bi obsojeni nujno zašel v storitev novega kaznivega dejanja.

7Predmet ugotavljanja v postopku za preklic pogojne obsodbe so razlogi ali ovire, zaradi katerih obveznosti v sodbi niso bile izpolnjene. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja, da so lahko ti(e) tudi pravne narave, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje v ugotovitvi, da stečajni postopek zoper obsojenega ni bil takšen razlog, da obsojeni obveznosti po navedeni pogojni obsodbi ne bi mogel izpolniti. Kot to izhaja že iz razumljivih razlogov sodbe, stečajni postopek po sebi nima absolutnih učinkov, zaradi katerih bi bila oseba v postopku pri razpolaganju z lastnim premoženjem samodejno onemogočena, temveč je le omejena. Izpolnitev obveznosti po pogojni obsodbi tako zaradi stečajnega postopka ne more biti izključena, glede na njeno javnopravno naravo pa je jasno, da ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi, ki si jih je obsojeni po pritožbeni obrazložitvi prizadeval izpolniti.

8Razen tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju obsojenčeve zmožnosti za izpolnitev obveznosti po pogojni obsodbi upoštevalo njegova predhodna razpolaganja s premoženjem, po katerih je glede na pretežno odplačnost sklenjenih pravnih poslov pridobil sredstva, ki bi jih lahko glede na kratek časovni razpon med sklenitvijo posameznega posla in pravnomočnostjo pogojne obsodbe, vsaj v delu namenil izpolnitvi navedene obveznosti. Enako velja za ugotovljene gotovinske dvige, ki v vsoti kažejo na obsojenčevo pridobitno dejavnost v obsegu, občutno večjem od obsega, ko bi šlo za zadovoljevanje vsakdanjih potreb, kar konec koncev v pritožbeni obrazložitvi z navedbo o obsojenčevem obvodnem delovanju kot odzivu na nekorektno ravnanje banke oziroma DUTB niti ni bilo zanikano. Če k preizkušenemu dodamo obsojenčevo lastništvo poslovnih deležev v vsaj dveh gospodarskih družbah ter lastništvo na sicer obremenjenem premoženju in zlasti v pritožbeni obrazložitvi neomenjeno oškodovančevo izpovedbo, po kateri z obsojenim nista vzpostavila stika, se pritožbeni pripombi o izvzetosti premičnih stvari iz izvršbe ter o neugotovljeni višini stroškov notarskih storitev izkažeta za obrobni ter kot takšni dvomov v osrednjo ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevi zmožnosti izpolnitve, vsaj dela obveznosti, ne moreta povzročiti.

9Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obsojenega B.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

10Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številki 74011 Taksne tarife.