VSM Sodba IV Kp 36014/2015

I. Pritožba zagovornika obsojenega R.U. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po določbi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obdolženemu R.U., ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu, Kazenski oddelek v Mariboru V K 36014/2015 z dne 7. 10. 2015 in mu določeno kazen sedem mesecev zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 65,00 EUR.

2Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter obsojencu namesto izreka pogojne kazni določi podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, čeprav posebnega pogoja ni mogel izpolniti iz objektivnih razlogov.

5Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil iz subjektivnih razlogov. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obsojenca pa še dodaja:

6Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da obsojenec glede na svoje premoženjske razmere, ki jih v pritožbi ponovno navaja, ni mogel iz objektivnih razlogov izpolniti posebnega pogoja in ne iz subjektivnih kot to napačno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni upoštevalo ključne okoliščine, in sicer, da je obsojeni od 3. 2. 2017 v postopku osebnega stečaja. Zato morajo upniki skladno z 59. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) svojo terjatev, v primeru, kadar je dolžnik v osebnem stečaju, prijaviti, terjatve pa se plačujejo skladno z določili ZFPPIPP, pri čemer jih dolžnik sam ob upoštevanju načela enakopravnega obravnavanja upnikov (34. člen ZFPPIPP) niti ne sme plačevati. Po mnenju pritožbe je zato očitek obsojencu, da svojih obveznosti do oškodovanca ni želel pravočasno izpolniti, materialnopravno nepravilen, saj obsojenec tako zaradi svoje ekonomske situacije, kot predvsem zaradi uvedbe stečajnega postopka, obveznosti ni mogel in ni smel izpolniti. Pritožba še navaja, da se je obsojenec v mesecu februarju zaposlil, kar njegovo finančno situacijo spreminja in bo dolg poravnal. Zato sodišče naproša za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja.

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame obsojencu, da posebnega pogoja ni izpolnil zaradi objektivnih razlogov. Na te razloge se pritožbeno sodišče sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega za dodati. Dejstvo je, da obsojenec v času, ki mu je bil določen kot posebni pogoj, ni izkazal resne pripravljenosti v smeri poplačila dolga oškodovancu, saj ga ni poplačal niti v najmanjšem delu. Navedeno zato kaže, da ima nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in pogojna obsodba pri njemu ni dosegla pričakovanega učinka in ko tudi že podaljšanje roka za poplačilo dolga oškodovancu ni bilo uspešno. Zato je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo utemeljeno preklicalo.

8Brezuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da terjatev oškodovanca izvira iz časa, preden je bil obsojeni v postopku osebnega stečaja in bi zato oškodovanec to terjatev moral prijaviti v postopku osebnega stečaja nad obsojenim. Oškodovanec je glede na to, da je zoper obsojenega v povezavi z navedeno terjatvijo tekel kazenski postopek, bil upravičen v tem postopku uveljavljati premoženjskopravni zahtevek. ZFPPIPP ima glede terjatev stečajnega dolžnika iz naslova kazenskega postopka posebne določbe. Tako je v 2. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP določeno, da odpust obveznosti stečajnega dolžnika ne učinkuje za terjatev iz naslova v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Navedeno pomeni, da je obsojeni dolžan kljub temu, da je bil v postopku osebnega stečaja in je v tem postopku prišlo tudi do odpusta terjatev, oškodovancu v celoti povrniti škodo, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem in je bila povrnitev le-te določena kot posebni pogoj v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Lenartu III Kr 36014/2015 z dne 9. 2. 2018. Tako okoliščina, da je bil nad obsojenim v času, ko mu je bila izrečena izpodbijana sodba, uveden osebni tečaj, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zamolčal in povedal šele v pritožbi, obsojenega ne razbremeni plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, ki mu je bil določen kot posebni pogoj v pogojni obsodbi.¹

9Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj je ugotovilo, da je obsojenec brez premoženja, skrbeti mora za dva mladoletna otroka, plačati pa mora še stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje (sodno takso), prav tako pa bo oškodovanec moral poravnati priglašeni premoženjskopravni zahtevek, saj s preklicem pogojne obsodbe njegova dolžnost, le-tega plačati, ni prenehala.

¹ Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25766/2010 z dne 28. 10. 2015 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 33299/2011 z dne 7. 4. 2016.