VSL Sodba I Cpg 425/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 5638/2016 z dne 22. 1. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka sodbe). Tožena stranka mora tožeči povrniti 1.383,36 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi kršitve postopka in posledično nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 20. 4. 2014 med pravdnima strankama sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, s katero sta uredili medsebojna razmerja na področju varovanja. Določili sta vrsto, količino in ceno ure varovanja, to je 6,00 EUR za eno uro. Tožeča stranka je na podlagi navedene pogodbe in predloženih računov št. 386, št. 391, št. 385, št. 91, št. 23 in št. 7 zahtevala plačilo 5.962,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, saj ji navedenih računov tožena stranka ni plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti do tožene izpolnila in da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost, to je plačilo. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka varovanja ni opravila oziroma, da je posamezne račune že plačala. Toženka je trdila, da je posamezne račune zavrnila, čemur je tožnica ugovarjala. Toženka nato ni ponudila dokazov o zavrnitvi računov.

6Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s posameznimi računi očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja prič, ki jih je predlagala, saj bi priče potrdile, da tožeča stranka ni opravljala nalog, tako kot zatrjuje, da jih je. Sodišču prve stopnje očita, da je vsebinsko zavrnilo le dokaze z zaslišanjem, ki jih je predlagala tožeča stranka, zavrnitev dokaza zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pa ni obrazložilo.

7Drži, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Po mnenju sodišča prve stopnje ti dokazni predlogi za razsojo niso bili relevantni, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno z izvedbo listinskih dokazov, kar je v skladu z določbo 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8Trditveno in dokazno breme sta vezana (212. člen ZPP). Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaze in dokazni predlog mora vselej navajati dokazni stavek. Stranka mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

9Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam toženke, da je tožnici mogoče priznati plačilo le za tiste storitve, za katere je izpolnila od toženke določene evidence o količini, kraju in času varovanja, ampak je pri svoji presoji upoštevalo tudi druge listinske dokaze (npr. elektronska sporočila in vsebinska poročila) o izvedbi tožničinih pogodbenih obveznosti. Takšna zahteva o točno določenih oblikah evidenc iz (pisne) pogodbe med strankama ne izhaja in tako ne more biti razlog za odklonitev plačila izpolnjene obveznosti ene od strank. Evidence o opravljenih storitvah na toženkinih obrazcih so sicer pomemben dokaz o opravljeni storitvi, vendar pa ne edini.

Glede računa št. 391

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ga tožena stranka ni plačala in ni uspela dokazati nasprotnega dejstva, saj iz potrdila z dne 20. 10. 2015, ki ga je predložila ugovoru zoper izvršbo, ne izhaja, da gre za plačilo računa št. 391/2015. Tožeča stranka je v vlogi (zadnji odstavek), ki jo je predložila na prvem naroku, navedla, da je: “... s preteklimi plačili, ki jih tožena stranka izkazuje s predloženimi potrdili, zapirala druge medsebojne obveznosti...“ in tako ne drži, da je bila s temi trditvami prepozna. Pritožbenega preizkusa ne zdržijo navedbe toženke, da je s tem, da je plačala enak znesek, kot je na izstavljenem računu, plačala ravno zahtevanega, saj je sicer pri plačilu navedla številko računa, ki ga plačuje (npr. delno plačilo računa številka 7 z dne 4. 4. 2014, kot je navedeno pri potrdilu tega računa, l. št. 16), pri potrdilu plačila z dne 20. 10. 2015 pa tega pripisa ni (l. št. 17).

Glede računa št. 386

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti izvedla, tožena pa jih ni plačala. Pritožnica ne more uspeti s ponavljanjem trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje o slabi kakovosti opravljenih storitev, saj je sodišče prve stopnje nanje odgovorilo in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožnica ne pojasni, kaj točno naj bi priča Ž. povedala o tem, zato je ostala ta pritožbena trditev nekonkretizirana. Če pa je pritožnica z izpovedbo te priče hotela izpodbijati verodostojnost evidence opravljenih ur, pa ji je sodišče prve stopnje glede tega pod točko 12. obrazložitve podalo razumne in prepričljive razloge.

Glede računov št. 91, št. 23 in št. 7 (delno)

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se navedeni računi nanašajo na varovanje trgovin T. in da je tožeča stranka uspela dokazati, da je opravila storitev varovanja v zahtevanem obsegu, tožena pa računov ni (v celoti) plačala. Pritožnica enako kot že zgoraj navedeno ponavlja (dejanske) trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Glede trditev, da evidence o opravljenih urah varovanja niso vsebovale vsega zahtevanega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica toženki pošiljala poročila o opravljenih urah na obrazcu toženke („Varovanje G.“), da je bilo izpisano število ur, čas in kraj varovanja ter podpis in žig naročnika (priloga A17, A18 in A19, navedeno: mesec, kraj, žig in podpis naročnika, število opravljenih ur). Pritožbenemu sodišču tako ni jasno, kaj želi toženka s svojimi pritožbenimi izvajanji glede evidenc doseči, saj je predložen obrazec evidenčnega poročila na prilogi B6 enak tistim, ki jih je pošiljala tožnica.

13Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu veljajo za obe stranki in le-to prehaja iz ene stranke na drugo. Negativnih dejstev resda ni mogoče dokazovati, vendar pa ko stranka ponudi trditve in dokaze o obstoju nekega dejstva, trditveno in dokazno breme preide na nasprotno stranko, da to dejstvo ovrže.

14Tožeča stranka je argumentirano ugovarjala navedbam tožene stranke, da zaračunanih storitev ni opravila in v dokaz predložila listine (priloge A17- A28). Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni predložila dokazil o izvedenih storitvah glede računa št. 7, saj so v prilogah pod A19, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je pri zahtevku glede tega računa upoštevala delno plačilo toženke. Trditve in dokaze, da tožnica storitev ni opravila tako, kot to to navaja, bi morala konkretizirano navajati in predlagati tožena stranka. Tožeča stranka je namreč pojasnila, zakaj je na posameznih obračunskih listih naveden priimek K. in Đ., predložila je listinske dokaze, ki so izkazovali, da je tožena stranka tožeči stranki naročila, da napiše ta imena na obračunske liste, kar vse je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Pri tem ni bistveno, ali sta bili navedeni osebi zaposleni pri toženi stranki, kot to izpostavlja pritožba. S tem, ko je tožnica navedla in z listinami dokazala svoje trditve glede vpisovanja imen varnostnikov, je dokazno in trditveno breme prešlo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla, saj je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi zgolj pavšalno navajala, da bo z zaslišanjem predlaganih prič N. in B. P. ter J. H. dokazala, da so neresnične trditve tožeče stranke, da naj bi tožena stranka od tožeče zahtevala, da naj na evidence o prisotnosti dela varnostnikov vpisuje druge varnostnike. Tožeča stranka je namreč predložila dokaze (priloga A19, A26, A25), ki so potrdili, da je tožena stranka tožeči naročala, da na poročila navede določena imena (K. in D.), na drugi strani pa temu predloženemu dokazu in še pred tem postavljeni trditvi tožena stranka ni konkretizirano oporekala. V pritožbi izpostavlja, da to sporno dejstvo ne izhaja iz nobene predložene listine tožnice, kar ne drži. Iz zadnjega lista priloge A19 je razvidno, da je predstavnik tožene stranke tožnici naročil lokacijo in čas varovanja ter pripisal: “.. za vpis: v Kozino gre D. in v K. K.“. Pritožnica pred sodiščem prve stopnje ne poda trditev in dokazov, ki bi pojasnili drugačen namen tega zapisa, kot mu ga pripisuje tožnica. Predlaga le zaslišanje prič P. in H., ki naj bi povedale, da so trditve tožeče stranke o tovrstnih navodilih toženke nelogične, ne poda pa odgovora, kaj so pomenila konkretna naročila glede imen varnostnikov, ki niso bili zaposleni pri tožnici. Takšen pavšalen dokaz ne zadostuje, ker ni konkretiziran. Stranka mora najprej navesti dejstva (npr. kaj pomeni sms zapis „... za vpis: v Kozino gre D. in v K. K.“), glede katerih predlaga izvedbo določenega dokaza. Če sodišče upošteva pavšalen dokazni predlog, odvzame pravico do izjave nasprotni stranki, ki ne more podati trditev, ki mu oporekajo, niti predlagati dokazov s tem v zvezi.

15Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni razlogi namreč niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16Sodišče druge stopnje se je izreklo le o pritožbenih trditvah, ki so bistvene za odločitev. Ni se izrekalo o ponovljenih trditvah toženke o slabem varovanju trgovine T. W. in o izstavitvi računa E.

17Izrek o stroških temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.