VSM Sodba IV Kp 6129/2014

I. Pritožba obsojenega S.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo II Kr 6129/2014 z dne 26. 9. 2017 po določilu četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obsojenemu S.K., izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 6129/2014 z dne 10. 4. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV 6129/2014 z dne 5. 11. 2015, ki je postala pravnomočna dne 18. 11. 2015 in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Proti tej sodbi je obsojenec vložil laično pritožbo. Pritožbenih razlogov ne navaja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi ter da mu omogoči javno sojenje z upoštevanjem novih dejstev, ki izhajajo iz kršitev temeljnih človekovih pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 23., 24. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Zahteva nepristransko in enako obravnavanje v skladu s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije ter da sodišče upošteva, da si ni pridobil nobene premoženjske koristi ter da je v 1. členu 4. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prepovedana zaporna kazen zaradi dolgov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe, ki ga je opravilo skladno z določbami 506. člena ZKP, ob ugotovitvi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo, pravilno odločilo ter pogojno obsodbo preklicalo in z njo določeno kazen izreklo. Pri tem ni kršilo prav nobene določbe EKČP, Ustave Republike Slovenije, niti ZKP, pa zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obsojenca, ki v pritožbi trdi nasprotno, pri tem pa izhaja iz v pritožbi zatrjevanih dejstev, da kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, ni storil in podaja zahtevo po ponovnem sojenju, ki naj bo ob upoštevanju novih dejstev, ki po njegovem izhajajo iz kršitev temeljnih človekovih pravic do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP ter členov 23., 24. in 29. Ustave Republike Slovenije, do katerih je prišlo v sojenju za obravnavano kaznivo dejanje, javno in nepristransko, v skladu s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije. Postopek za preklic pogojne obsodbe po 506. členu ZKP je namenjen temu, da sodišče ugotovi, ali je obsojenec izpolnil obveznost, ki mu je bila naložena s sodbo in izda sodbo, s katero ali pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa odpravi ta pogoj. Če pa spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, ustavi s sklepom postopek za preklic pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z navedeno zakonsko določbo.

5Dne 26. 9. 2017 je sodišče prve stopnje opravilo narok, katerega namen je bilo ugotoviti, ali je obsojenec izpolnil obveznost, naloženo mu s pogojno pravnomočno obsodbo, in če je ni, ali tega ni storil iz objektivnih ali subjektivnih razlogov. O naroku je obsojenca pravilno obvestilo, njegov izostanek pa pravilno ocenilo kot neupravičen ter tako svojo oceno v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (točka IV obrazložitve). Obsojenec zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je preklicalo pogojno obsodbo „brez javnega sojenja“ in da ni prestavilo naroka, čeprav je opravičil svojo odsotnost z zdravniškim pregledom. Predlogu obsojenca sodišče prve stopnje ni ugodilo iz razloga, ker je o naroku bil obveščen 5. 9. 2017, prošnjo za preklic pa je podal tako, da je na sodišče prispela dne 25. 9. 2017, k njej pa je priložil obvestilo Splošne bolnišnice Murska Sobota, iz katerega je razvidno, da je vabljen na zdravniški pregled dne 26. 9. 2017 in da lahko zdravstveno ustanovo obvesti, če se pregleda zaradi neodložljive zadeve ne bo mogel udeležiti. Iz razlogov, da je sodišču prve stopnje podal opravičilo, ki ga je to prejelo dan pred narokom, in da je obsojeni imel možnost zdravniški pregled preložiti, je sodišče prve stopnje njegovo opravičilo utemeljeno štelo kot neupravičeno in opravilo narok. Na podlagi opravljenega naroka, na katerem je zaslišalo oškodovanki in v dokazne namene prebralo in vpogledalo v postopku za preklic pogojne obsodbe pridobljene listine (točka 6 obrazložitve sodbe), iz katerih je razvidno materialno stanje obsojenca, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obsojenec imel dovolj časa in priložnosti, da izpolni svoje obveznosti do oškodovank, pa tega ni storil, čeprav se je rok za izpolnitev, ki je bil določen s sodbo, že iztekel. Ugotovilo je, da pri obsojencu ni bilo zaznati prav nobenega prizadevanja, da bi izpolnil posebni pogoj iz pogojne obsodbe in da je obsojenec, glede na to, da je lastnik ali solastnik številnih nepremičnin in da po navedbah njegovega zagovornika prejema pokojnino v višini 400,00 EUR, to bil zmožen izpolniti, pa tega ni storil.

6Na osnovi tako izvedenega postopka za preklic pogojne obsodbe in v njem ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pogojno obsodbo prekliče in z njo določeno kazen zapora izreče.

7Obsojenec v pritožbi na široko in z navedbo vrste določb ZKP, Ustave Republike Slovenije, EKČP in tudi 4. Protokola k EKČP graja pravilnost dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 6129/2014 z dne 10. 4. 2015, in pri tem prezre, da je bila pravilnost navedene sodbe preizkušana v pritožbenem postopku in je bila sodba potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 6129/2014 z dne 5. 11. 2015. Pritožbene navedbe, ki jih podaja, niso predmet obravnave v tem pritožbenem postopku, niti niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje, saj kot je že bilo obrazloženo je to presojalo le, ali je obsojenec izpolnil obveznost iz pravnomočne sodbe in ali tega ni storil iz objektivnih ali subjektivnih razlogov. Pri tem je prišlo do ugotovitev, ki so narekovale izrek napadene sodbe, katere pravilnosti pa obsojenec s svojimi pritožbenimi izvajanji, ki gredo v povsem drugi smeri, ne morejo omajati.

8Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

9Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodno takso pa je pritožbeno sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah ter po tar. št. 74011 Taksne tarife.