VSC Sodba PRp 17/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku pod točko I) ugodilo vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) v uvodu imenovane odgovorne osebe pravne osebe D. A. tako, da je postopek o prekršku zoper to odgovorno osebo zaradi v uvodu navedenih prekrškov v točkah I/1-4 ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), identično odločitev pa je sprejelo tudi ob reševanju ZSV v uvodu imenovane pravne osebe kot storilke zaradi prekrškov, navedenih v točkah II/1-4, s stroški ustavljenega postopka pa je v obeh primerih obremenilo proračun.

2Taki odločitvi nasprotuje prekrškovni organ in z vloženo pritožbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1) in kršitev materialnih določb ZP-1 (2. točka člena 156 ZP-1) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3Obe storilki sta po svojem zagovorniku dne 12. 1. 2018 v podeljenem roku vložili odgovor na pritožbo, v katerem sta predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ki je po njunih navedbah pravilna in zakonita, saj je prvostopno sodišče ustrezno uporabilo materialnopravne določbe ZJZ, ZOZ in ZP-1, spoštovalo pa je tudi vsa postopkovna pravila, zaradi česar je taka pritožba v celoti neutemeljena.

4Pritožba je neutemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v uvodu navedeni prekrškovni organ v predmetni prekrškovni zadevi izdal dne 25. 11. 2016 dve odločbi in sicer je z odločbo št. 5550077937178 spoznal pravno osebo za odgovorno storitve prekrškov pod točko I) izreka izpodbijane sodbe, storilki pa je izrekel enotno globo v znesku 2.500,00 EUR, z odločbo opr. št. 5550077936678 pa je spoznal tudi odgovorno osebo pravne osebe D. A. za odgovornega storitve prekrškov, navedenih v točki II) izreka izpodbijane sodbe in mu izrekel enotno globo v višini 850,00 EUR. Obe storilki sta v pravočasni vloženi ZSV oporekali taki odločitvi prekrškovnega organa z uveljavljanjem kršitev materialnih določb zakona, pretežno pa sta obe nasprotovali ugotovljenemu dejanskemu stanju v odločbah prekrškovnega organa, zaradi česar je prvostopno sodišče v nadaljevanju v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1 povsem pravilno sklenilo dopolniti dokazni postopek, v katerem je zaslišalo vse predlagane priče in pregledalo ter se dokazno opredelilo tudi do vseh ključnih listinskih dokazov (točka 6). Na podlagi obsežnega dokaznega postopka, ki pa bi ga sodišče hitreje in učinkoviteje lahko izvedlo na ustni obravnavi (določbe členov 125-129 ZP-1) je ugotovilo, da je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovil prekrškovni organ v prej navedenih odločbah, zato je odločitev prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obe storilki ustavilo zaradi nedokazanosti (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1).

6Pritožba se z odločitvijo prvostopnega sodišča ne strinja in v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1) trdi, da je prvo sodišče ob izreku sodbe odločilo, da se postopek o prekršku po drugem odstavku člena 38 ZJZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka člena 38 ZJZ ustavi, vendar pa za tako svojo odločitev v obrazložitvi ni navedlo razlogov, zaradi česar sodbe prvega sodišča naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

7V 6. točki prvega odstavka člena 38 ZJZ je določeno, da se z globo od 250,00 do 1.500,00 EUR kaznuje za prekršek vodja, ki izvede shod oziroma prireditev v nasprotju z napovedanim programom shoda oziroma prireditve ali pa ne poskrbi, da se izvajajo vsi ukrepi, navedeni v prijavi ali izdanem dovoljenju oziroma ukrepi, ki jih predlaga policija (drugi in tretji odstavek člena 22 ZJZ), za prekrške iz prvega odstavka tega člena pa se kaznuje organizator pravna oseba z globo od 500,00 do 8.000,00 EUR, odgovorna oseba državnega organa, samoupravne lokalne skupnosti ali pa druge pravne osebe pa z globo od 250,00 do 420,00 EUR. Dejanski očitek pravni osebi v zvezi z navedenim prekrškom izhaja iz točke II/2) izreka izpodbijane sodbe, za odgovorno osebo pa je takšen očitek subsumiran pod pravno normo v izreku pod točko I/2), obema opisoma pa je skupno, da v obravnavanem primeru D. A., kot odgovorna oseba pravne osebe ob izvedbi javne prireditve ″Motokros dirka državnega prvenstva Slovenije″, ki je potekala 24. 4. 2016 v Š. za katero je bilo pridobljeno dovoljenje Upravne enote ..., ni poskrbel, da bi se izvedli ukrepi, ki jih je predlagala policija, saj sta policista PP ... D. A. in vodji prireditve M. F. odredila zaradi nastalega prometnega kaosa določene ukrepe, ki bi razbremenili pretočnost regionalnih cest na tem območju zaradi napačno parkiranih vozil v bližini prireditvenega prostora. Ne drži, da sodišče prve stopnje za takšno odločitev, ko je tudi v tem delu postopek o prekršku zoper obe storilki ustavilo, ni navedlo potrebnih in jasnih razlogov.

8Ključno za presojo utemeljenosti vloženih ZSV s strani obeh storilk v predmetni prekrškovni zadevi je bila ugotovitev, katera je v konkretnem primeru bila odgovorna oseba za izvedbo omenjene prireditve, katere se je tega dne (24. 4. 2016) zaradi napovedane udeležbe T. G. udeležilo nadpovprečno število obiskovalcev. Obe vloženi ZSV sta v tem delu oporekali ugotovitvi prekrškovnega organa, da naj bi bil to D. A., čeprav je bil v tistem času sicer zakoniti zastopnik pravne osebe, ni pa bil odgovorna oseba v smislu ZJZ. Zato je ugotavljanje tega relevantnega dejstva, ki je pomembno za presojo utemeljenosti vloženih ZSV za vse očitane prekrške, prvo sodišče namenilo ustrezno pozornost in skrbno raziskalo v tem delu dejansko stanje. Dokazna ocena ključnih listinskih dokazov, predvsem dovoljenja Upravne enote (UE) ... z dne 22. 4. 2016, zapisnika vodstva dirke ter zagovorov D. A. ter v točki 69 izpodbijane sodbe navedenih prič, predvsem M. F. in D. F., ki jo kot vzorno in pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče je pokazala, da je D. A. bil v obravnavanem primeru sicer zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa za izvedbo te javne prireditve dne 24. 4. 2016 ni bil odgovorna oseba. UE je namreč v dovoljenju za izvedbo dirke natančno določila vse ukrepe in program dirke, v tem dokumentu pa je bil brez dvoma kot vodja prireditve določen M. F., ki je bil zadolžen za izvedbo pravilnega in v skladu z odločbo določenega teka prireditve, med drugim tudi za izvedbo vseh ukrepov, ki iz tega dovoljenja izhajajo (tudi sodelovanje s policijo, upoštevanje ukrepov policije …). Tako dovoljenje, izdano s strani oblastvenega organa v skladu s členom 22 ZJZ in iz katerega še dodatno izhaja, da pa je bil za rediteljsko službo zadolžen J. F. in ne D. A., pa je prvo sodišče povsem utemeljeno še dodatno utrdilo v prepričanju, da kljub običajni utečenosti pri izvedbi vsakoletne dirke v zadnjih nekaj deset letih, da D. A. ni bil odgovorna oseba v obravnavanem primeru, temveč je bil to M. F., ki je bil ne le direktor dirke, ampak tudi odgovorna oseba za izvedbo prireditve, ki je večino ukrepov izvedel skupaj s D. F., M. F. pa so celo policisti, ki so prišli na kraj dogodka, dajali konkretna navodila. Zato prvo sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedi M. F., da le-ta ni vedel za svoja pooblastila in odgovornosti tega dne ob izvedbi dirke in posledično s prepričljivimi razlogi zaključilo, da sta obe vloženi ZSV v tem delu utemeljeni.

9Ker se v tem delu očita storitev prekrška, ki ga pritožba problematizira (drugi odstavek člena 38 v zvezi s 6. točko prvega odstavka člena 38 ZJZ) D. A., kot neposrednemu storilcu, ne pa kot odgovorni osebi, ki bi v tem okviru kot zakoniti zastopnik bila dolžna izvajati dolžno nadzorstvo nad ostalimi, ki so bili vključeno v izvedbo te javne prireditve, kar pa niti ne izhaja iz tenorja obeh odločb prekrškovnega organa, je prvo sodišče v tem delu s prepričljivimi razlogi pojasnilo svojo odločitev za ugotovitev statusa odgovorne osebe in pravilno zaključilo, da D. A., ki je v tenorju obeh odločb naveden kot odgovorna oseba, v konkretnem primeru storitev očitanega prekrška ni dokazana. Zato očitek pritožbe o odsotnosti razlogov v tem delu ne vzdrži.

10Ob upoštevanju gornjih navedb pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava glede odgovornosti M. F., ki naj bi ravnal v neizogibni zmoti, pri čemer pritožbeno sodišče še posebej izpostavlja, da iz opisa očitanih prekrškov obema storilcema ne izhaja očitek, da je M. F. odgovorna oseba, ki naj bi po navedbah pritožbe ravnal v opravičljivi dejanski zmoti, zato je prvo sodišče bilo zavezano le k ugotavljanju, ali je očitek D. A., da je v konkretnem primeru bil odgovorna oseba, dokazan ali ne, ne pa k ugotavljanju ali je ta očitek dokazan M. F., kar iz izreka odločb prekrškovnega organa in posledično iz izreka izpodbijane sodbe sploh ne izhaja. Ugotavljanje, ali je D. F. ravnal v opravičljivi dejanski zmoti (člen 30 Kazenskega zakonika - KZ1 v zvezi s členom 8 ZP-1) bi bilo relevantno torej le v primeru, če bi iz sodbenega izreka izhajal očitek M. F., da je v konkretnem primeru bil odgovorna oseba, ker pa je takšen očitek naperjen proti D. A., za katerega je prvo sodišče ugotovilo, da ni dokazan, pa so navedbe pritožbe o tem, da je M. F. ravnal v opravičljivi dejanski zmoti, povsem nerelevantne. V kolikor pa pritožba v tem delu problematizira dokazno oceno izpovedi M. F. in zagovora D. A. v zvezi s tem očitkom, pa taka navedba pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek člena 66 ZP-1). Pritožbeno sodišče pa ob tem še izpostavlja, da v prid zaključkom prvega sodišča o tem, da je bil M. F. vodja prireditve, kateremu sodišče v njegovi izpovedbi v tem delu, ko je slednje zanikal, sicer ni sledilo, pa govori tudi sam postopek v predmetni prekrškovni zadevi pred prekrškovnim organom, ki je v samem začetku tega postopka štel očitno M. F. za odgovorno osebo in mu očitno s tem namenom že 9. 6. 2016 poslal poziv o izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah prekrška, na katerega se je M. F. odzval z vlogo z dne 20. 6. 2016, šele kasneje, 29. 7. 2016 pa je takšen poziv bil poslan še D. A. V nadaljevanju pa je bil M. F. s strani prekrškovnega organa (25. 11. 2016) seznanjen z odločitvijo prekrškovnega organa, da se zoper njega postopek o prekršku ustavlja. Slednje kaže po prepričanju pritožbenega sodišča na neprepričanost prekrškovnega organa o tem, katera je v konkretnem primeru odgovorna oseba, ki je neposredno bila odgovorna za izvedbo nemotenega poteka dirke in k zavezi upoštevati vse določbe v skladu s členom 38 ZJZ.

11Prekrškovni organ prvemu sodišču tudi v okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona očita nepravilno razumevanje odgovornosti pravne in odgovorne osebe v skladu z določbami drugega odstavka člena 14 in prvega odstavka člena 15.a v zvezi z drugim odstavkom člena 15 ZP-1, kar naj bi bilo skladno tudi z navedbami v obeh vloženih ZSV, vendar pa je tudi tak očitek pritožbe materialnopravno napačen. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo prvostopno sodišče (točki 9 in točka 18) in kar je skladno tudi z določbami člena 15 in 15.a ZP-1, ni nobenega dvoma o tem, da je v določbi prvega odstavka člena 15 ZP-1 določena odgovornost za storitev prekrška odgovorne osebe pravne osebe kot neposrednega storilca, to je tistega, ki je pooblaščen opravljati delo v imenu in na račun, v korist ali pa s sredstvi pravne osebe (tudi samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost), državnega organa ali pa samoupravne lokalne skupnosti, medtem ko je v določbi drugega odstavka člena 15 ZP-1 določena odgovornost tiste odgovorne osebe, ki je pri pravni osebi pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, torej izvajati tiste ukrepe, s katerimi se lahko prepreči prekršek. Pravilno je razlogovalo in pojasnilo, da niso vedno odgovorne osebe samo vodstveni in nadzorstveni organi, torej zakoniti zastopniki in tisti, ki imajo v pravni osebi nadrejen položaj, ampak je odgovorna oseba pravne osebe lahko tudi tisti, ki opravlja kakršnokoli delo v imenu, na račun ali v korist ali pa s sredstvi pravne osebe oziroma drugega subjekta. Odgovornost odgovorne osebe za prekršek pa je lahko podana takrat, če se ta prekršek s strani odgovorne osebe stori s storitvijo ali pa z opustitvijo pri opravljanju dejavnosti pravne osebe (prvi odstavek člena 15.a ZP-1). Natančno branje izreka obeh odločb prekrškovnega organa in posledično izreka izpodbijane sodbe govori v prid pravilnosti razumevanja prvega sodišča, da se v konkretnem primeru odgovorni osebi D. A. očita odgovornost kot neposrednemu storilcu, torej kot zakonitemu zastopniku pravne osebe, ne pa kot tisti odgovorni osebi, ki je opustila dolžno nadzorstvo nad drugimi odgovornimi osebami, ki bi v konkretnem primeru morale poskrbeti za izvedbo določenih ukrepov. Ker pa je prvo sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru D. A. ni bil odgovorna oseba, temveč je odgovorna oseba za izvedbo dirke bil M. F., pri čemer pa se D. A. ne očita opustitev dolžnega nadzora nad ostalimi odgovornimi osebami za izvedbo dirke, je torej prvo sodišče razmejitev odgovornosti med odgovorno osebo kot neposrednim storilcem in odgovorno osebo kot tisto, ki je v konkretnem primeru pri pravni osebi bila dolžno izvajati dolžno nadzorstvo obrazložilo pravilno, posledično pa na podlagi temeljito in obsežno izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da v konkretnem primeru D. A. ni bil odgovorna oseba za izvedbo dirke dne 24. 4. 2016 (torej ni bil neposredni storilec, ki bi pri pravni osebi kot storilki bil dolžan za izvedbo vseh tistih ukrepov in ravnanj, ki izhajajo iz tenorja odločb prekrškovnega organa in izreka izpodbijane sodbe). Po povedanem torej tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava s strani prvostopnega sodišča (2. točka člena 156 ZP-1) ni utemeljen.

12Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena (tretji odstavek člena 163 ZP-1) ter v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1) zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita.