UPRS Sklep I U 2093/2017-11

Tožba se zavrže.

1Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi Agencija) je s sklepom o zamenjavi vodje raziskovalnega programa (v nadaljevanju izpodbijani sklep) odločila, da se pri raziskovalnem programu P5-0398 „Lokacija in raba mestnih zemljišč v starajočih se regijah: obnašanje zemljiške rente v postindustrijski družbi“ s 1. 6. 2017 zamenja vodja raziskovalnega programa. Vodjo raziskovalnega programa, A.A. (številka raziskovalke: ...) - sedaj tožnica, zamenja prof. B.B. (številka raziskovalca: ...).

2Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je bil z odločbama o izbiri koncesionarja za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, 631-12/2014/92 z dne 29. 12. 2014 in 631-12/2014/63 z dne 29. 12. 2014, za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2018 v financiranje izbran raziskovalni program z oznako P5-0398 z naslovom „Lokacija in raba mestnih zemljišč v starajočih se regijah: obnašanje zemljiške rente v postindustrijski družbi“, s tožnico kot vodjo raziskovalnega programa. Raziskovalni program izvajata matična raziskovalna organizacija C. in D. Agencija je 24. 11. 2016 prejela obvestilo zakonitega zastopnika C., B.B., za zamenjavo vodje raziskovalnega programa. Razlog za zamenjavo vodje raziskovalnega programa je upokojitev tožnice 17. 2. 2015. Za vodjo raziskovalnega programa P5-0398 je B.B. predlagal sebe, soglasje D. k vlogi C.za zamenjavo vodje raziskovalnega programa pa je Agencija prejela po pozivu. Agencija je bila seznanjena s stališčem tožnice glede zamenjave vodje raziskovalnega programa in pri tem tudi z njeno pisno izjavo, da nikoli ni dala soglasja za zamenjavo in zamenjavi izrecno nasprotuje, vendar pa je prijavitelj (v njegovem imenu zakoniti zastopnik) tisti, ki je dolžan zagotoviti vodjo raziskovalnega programa, ki izpolnjuje predpisane pogoje. V skladu s 30. členom Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD) in 60. členom Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik) mora biti vodja raziskovalnega programa zaposlen v raziskovalni organizaciji, ki izvaja raziskovalni program, v nasprotnem primeru pa na podlagi 30. člena ZRRD nima več statusa vodje raziskovalnega programa. Agencija je ugotovila, da B.B. izpolnjuje vse predpisane pogoje za vodjo raziskovalnega programa. Znanstveni svet Agencije pa je, v skladu s 63. členom Pravilnika, soglašal, da zaradi upokojitve tožnice vodenje raziskovalnega programa P5-0398 s 1. 6. 2017 prevzame B.B.

3Tožničin zahtevek za preverjanje navedenega sklepa je Agencija zavrnila s sklepom z dne 18. 8. 2017. Navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi 63. člena Pravilnika, ki določa spremembo sestave raziskovalne skupine in torej ureja postopek v času samega izvajanja raziskovalnega programa P5-0398, ki je bil na podlagi javnega razpisa, ki ga je izvedla Agencija, izbran v sofinanciranje. Nadalje navaja, da C. v svojih evidencah, iz katerih Agencija v skladu z ZRRD pridobiva podatke o delovnem razmerju za raziskovalca, tožnice ne vodi kot zaposlene, prav tako pa iz dokumentacije ne izhaja, da je tožnica v delovnem razmerju pri C.. Komuniciranje tožnice z Agencijo, vezano na predmetni raziskovalni program, to je pošiljanje mesečnih poročil o opravljenih raziskovalnih urah, zahtevkov za izplačilo sredstev sofinanciranja ter reference vlagatelja v Cobss-u, ter obširnega navajanja njenega dela pri raziskovalnem programu, ne dokazuje obstoja njenega delovnega razmerja. V raziskovalnem programu lahko sodelujejo tudi upokojeni raziskovalci in je torej tožnica, kljub temu, da ni bila v delovnem razmerju pri C., lahko delala na raziskovalnem programu, samo ne kot vodja. Navedbe tožnice, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev za vodjo raziskovalnega programa za B.B. pa so neutemeljene, saj B.B. v programski skupini C. sodeluje že od začetka financiranja raziskovalnega programa in ima s tožnico tudi skupne objave. Komisija je presodila, da v postopku zamenjave vodje raziskovalnega programa P5-0398 ni prišlo do kršitve določb postopka, niti do napačne uporabe materialnega prava, zato je tožničin zahtevek zavrnila kot neutemeljen.

4Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka, zmotno uporabila materialno pravo in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Na podlagi drugega odstavka 63. člena Pravilnika bi tožnica morala dati soglasje po zamenjavi, vendar tega soglasja ni dala. Vprašanje tožničine zaposlenosti je v postopku zamenjave vodje programske skupine materialnopravno predhodno vprašanje s področja delovnega prava, ki je samostojna pravna celota. Tožena stranka bi morala to vprašanje rešiti v skladu z delovnopravnimi pravili. Ker tožena stranka vprašanja zaposlenosti tožnice ni pravilno obravnavala kot predhodnega vprašanja, je napačno uporabila materialno pravo, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožničino zaposlenostjo. Nadalje se tožnica ne strinja s toženo stranko, da je status vodje programske skupine izgubila avtomatično že ob upokojitvi na podlagi določb ZRRD. Tudi če bi držalo, da tožnica ni bila zaposlena ter da ni opravljala dela vodje programske skupine, ne bi bilo pogojev za zamenjavo vodje programske skupine. To bi pomenilo, da program več kot dve leti ni imel vodje in so bila sredstva na programu porabljena nenamensko. V postopku zamenjave vodje programske skupino je tožena stranka tožnico obravnavala pristransko. V nadaljevanju tožnica obširno pojasnjuje potek dogodkov v zvezi z zamenjavo vodje programske skupine. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter spremeni odločitev tako, da se soglasje za zamenjavo vodje zavrne, oziroma razveljavi izpodbijani akt (pravilno odpravi - op. sod.) in vrne zadevo v ponovno odločanje, podredno, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, ter da se tako omogoči, da tožena stranka upošteva zaposlitveni status in opravljeno delo tožnice v tem obdobju.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah ter predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo, saj je dejansko stanje med strankama sporno.

7Tožba ni dovoljena.

8V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta.

9Tožnica v obravnavani zadevi izpodbija sklep, s katerim je bila s 1. 6. 2017 zamenjana kot vodja raziskovalnega programa P5-0398 „Lokacija in raba mestnih zemljišč v starajočih se regijah: obnašanje zemljiške rente v postindustrijski družbi“ ter z navedenim datumom imenovan novi vodja tega raziskovalnega programa. V zadevi ni sporno, da gre za raziskovalni program, ki je bil izbran v postopku za financiranje raziskovalnih programov za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2018, ter da je bila tožnica določena kot vodja tega raziskovalnega programa. Tožnica je bila z izpodbijanim sklepom zamenjana kot vodja tega programa iz razloga upokojitve. Z določitvijo novega vodje pa se tožnica ne strinja iz razloga, ker za navedeno zamenjavo (upoštevajoč 63. člen Pravilnika) ni podala svojega soglasja.

10Izpodbijani sklep je bil potrjen s strani Agencije v postopku preverjanja, pri čemer se Agencija sklicuje na 30. člen ZRRD. Slednji določa, da mora biti vodja raziskovalnega programa zaposlen v raziskovalni organizaciji, ki izvaja raziskovalni program, v nasprotnem primeru pa na podlagi samega 30. člena ZRRD nima več statusa vodje raziskovalnega programa. V obravnavani zadevi gre (zgolj) za zamenjavo vodje (že izbranega) programa (iz razloga tožničine upokojitve). Iz določb navedenega člena ZRRD in tudi iz drugih določb ZRRD pa ne izhaja, da bi sklep o zamenjavi vodje projekta bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča tako ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

11Izpodbijani akt pa po presoji sodišča tudi ne posega v kakšno tožničino ustavno pravico, na zakon oprto pravico ali pravni interes. Tožnica namreč v tožbi uveljavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju z določbo 63. člena Pravilnika (iz razloga, ker ni podala svojega soglasja za imenovanje novega vodje raziskovalnega programa). Pri tem pa po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, temelječi na ustavi oziroma zakonu. Ker v predmetni zadevi tako tožnica po presoji sodišča ne uveljavlja nobene takšne svoje pravice, se ne more uspešno sklicevati na določila omenjenega Pravilnika. Z izpodbijanim sklepom namreč ni bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegala v pravni položaj tožnice (enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu I U 885/2017 z dne 18. 10. 2017).

12Glede na vse navedeno izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, da bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Prav tako z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v kakšno tožničino pravico ali v tožničino neposredno, na zakon oprto osebno korist.

13Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožničino pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.