VSM Sklep IV Kp 50014/2014

Pritožbama obdolženega B.G. in obdolženega S.K. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena B.G. in S.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, znotraj katerih jima je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da morata obdolženca plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Prav tako sta obdolženca skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP dolžna oškodovancu S.F. plačati znesek 450,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo sta se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila obdolžena B.G. in S.K. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da sta pritožbi utemeljeni.

4Obdolženca, katerih sicer laični pritožbi sta po vsebini identični, v pritožbah ne konkretizirata, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, saj v pritožbi nista navedla niti tega, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP naj bi šlo. Prav tako pritožnika nista navedla, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka očitata prvostopnemu sodišču. Je pa iz vsebine njunih pritožbenih navedb, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje s tem, ko jima ni omogočilo, da zaslišita priče T.K., D.K. in I.K., kršilo določbe Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija) ter določbe Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), razbrati, da prvostopnemu sodišču z očitkom kršitve konvencijskih in ustavnopravnih jamstev uveljavljata kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

5Navedeno kršitev v pritožbi obdolženca po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno uveljavljata. Sodišče prve stopnje je namreč glavno obravnavo dne 27. 10. 2016 opravilo v njuni nenavzočnosti in pri tem preuranjeno zaključilo, da so v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP podani pogoji za sojenje v njuni nenavzočnosti. V skladu z navedeno določbo se glavna obravnava lahko zgolj izjemoma opravi v nenavzočnosti obdolžencev, če sta bila v redu povabljena in pod pogojem, da njuna navzočnost ni nujna in sta že bila zaslišana. Pri tem je potrebno presoditi, ali jima je bila kljub sojenju v nenavzočnosti dana možnost aktivne obrambe, kar sodišče presoja predvsem glede na naslednje predpostavke: a) ali jima je bila dana možnost seznaniti se in izjaviti o vseh dokazih, na katerih temelji obtožni predlog - torej ne samo, ali sta bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, temveč tudi, ali temelji sodba samo na dokazih, o izvedbi katerih sta bila bodisi obveščena, ko so se izvajali v fazi preiskave ali preiskovalnih dejanjih, ali dokazih, katerih izvedba je bila predlagana v obtožnem predlogu; in b) ali sta bila pred tem zaslišana in seznanjena z vsebinsko enakim očitkom, kot ga vsebuje obtožni akt.¹

6Na glavni obravnavi dne 1. 9. 2016 je obdolženi G. predlagal, da prvostopno sodišče kot pričo zasliši tudi D.K., ki bo potrdil njegov zagovor o tem, da je oškodovanec vse stroje, tudi tega, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, prodal. Kasneje, ko je obdolženi G. sodišču prve stopnje poslal naslov navedene priče, je slednje poleg prič T.K. in I.K., o zaslišanju katerih je oba obdolženca obvestilo na naroku dne 1. 9. 2016, na glavno obravnavo dne 27. 10. 2016 povabilo tudi pričo D.K.. Na ta narok obdolženca nista pristopila, prvostopno sodišče pa njune navzočnosti ni štelo za potrebno. In priča D.K. je, kot je to v točki 8 svoje sodbe navedlo prvostopno sodišče, izpovedoval v nasprotju z zagovorom obdolženega G.. Sodišče prve stopnje je torej pričo D.K. ocenilo kot obremenilno pričo, kar posledično pomeni, da obdolženca nista imela možnosti soočiti se z obremenilno pričo in ji postavljati vprašanja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, ju sodišče z izpovedbo te priče niti ni seznanilo. To pa pomeni kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, na kar se smiselno sklicujeta tudi pritožbi.

7Pravica do obrambe se namreč med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.²

8Pritožbeno sodišče pri tem dodaja še, da čeprav je obdolženi G. zaslišanje priče D.K. sam predlagal s pričakovanjem, da bo ta njegov zagovor potrdil, obdolženec torej ni mogel pričakovati, da ga bo ta izpovedba obremenila. Priča, ki jo je obdolženec predlagal, je tako s svojo izpovedbo postala za oba obdolženca obremenilna priča, zato sklep o tem, da navzočnost obdolžencev ni nujna, ni več utemeljen.³ Gre za pomembno novo dejstvo v postopku oziroma nov dokaz zoper oba obdolženca, s katerim pred izrekom sodbe nista bila seznanjena in na katerega je sodišče med drugim oprlo svojo sodbo glede kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

9Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila obdolžencema kršena pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča (drugi odstavek 371. člena ZKP), je njunima pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

10V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in o zadevi ponovno odločilo. Pri tem bo kritično presodilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve. Pri tem bo moralo predvsem natančno preučiti in oceniti izpovedbo oškodovanca, predvsem v luči okoliščin datuma in časa podaje kazenske ovadbe, glede na to, da je izpovedoval, da je že takoj na kraju dejanja klical policijo oziroma, da je policijo klicala njegova žena, pa tudi, ali je sploh bilo možno, da je vozila zasledoval na način, kot je opisoval, saj je to v nasprotju z zatrjevanjem obdolžencev. Oceniti bo moralo tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki jih v svojih pritožbah izpostavljata pritožnika, saj se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve s temi navedbami ni moglo ukvarjati.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016.
² Odločba Ustavnega sodišča RS Up-657/13 z dne 12. 11. 2015.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37632/2011-47 z dne 10. 10. 2013.