VSL Sodba I Cpg 1409/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 44.915,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo do odločitve o eventualnem zahtevku, ki ga naslovno sodišče obravnava v samostojnem spisu pod opr. št. VII Pg 683/2016 (II. točka izreka).

Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: Tožeča stranka in L. sta avgusta 2007 in avgusta 2009 podpisala dva dokumenta z naslovom "Zastavitev hranilnih vlog". Tožeča stranka je v obeh dokumentih v zavarovanje poplačila kredita po kreditni pogodbi št. 2005, v znesku 10.350.000,00 CHF sklenjeni med L. kot kreditodajalcem in A. kot kreditojemalcem (v nadaljevanju: kreditojemalec), zastavila pri banki L. obstoječe vezane denarne vloge USD 1.000.000 z obrestmi.

Med strankami je bilo dogovorjeno, da zastava velja tudi, če se dogovorjeno trajanje kredita podaljša. Zastava hranilnih vlog iz leta 2007 se nanaša na zavarovanje poplačila kredita kreditojemalca pod pogoji pogodbe 2005 z Aneksoma št. 1 in št. 2, zastava hranilnih vlog iz leta 2009 se nanaša na zavarovanje poplačila kredita kreditojemalca pod pogoji iste pogodbe z Aneksi št. 1, št. 2 in št. 3. Nesporno kreditojemalec ni poplačal kreditnih obveznosti in znesek, ki je bil prenesen z računa tožeče stranke na račun tožene stranke ne presega zapadlih obveznosti. Tožena stranka se je iz zastavljenih hranilnih vlog poplačala 9. 5. 2012 na podlagi odstopa navedene terjatve od L. nanjo kot prevzemnika terjatve 13. 12. 2010.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Zavrnilo je tezo tožene stranke, da je zastava hranilne vloge iz leta 2009 pomenila novacijo zastave iz leta 2007 in da so izpolnjeni pogoji za uporabo 324. člena OZ. Svojo odločitev je sodišče oprlo na jasna določila pogodbe z dne 27. 8. 2009 z naslovom "Zastavitev hranilnih vlog, hranilnih pisem, vezanih denarnih vlog, vrednostnih papirjev" (B28), ki ne vsebujejo spornih določil. Sklepalo je, da se stranki nista kar tako in brez izrecnega zapisa dogovorili o razveljavitvi v letu 2007 podpisane pogodbe o zastavi. Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, kje, kdaj in kdo je na strani obeh strank sklenil dogovor o novaciji, zato je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje, v kritičnem času zakonite zastopnice tožeče stranke P. K.

2Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naloži tudi toženi stranki povrnitev stroškov s pritožbenim postopkom. V bistvenih pritožbenih razlogih je vztrajala pri svojem stališču iz prvostopenjskega postopka, da je tožeča stranka zatrjevala novacijo in se pri tem sklicevala na povzetek navedb na strani 2 spodaj in stran 3 zgoraj obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni se strinjala z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče P. K. ter da je sodišče zmotno ugotovilo, da ni obstajala pogodbena volja skleniti novacijo. Njena trditvena podlaga je bila zadostna in zato predlog za zaslišanje navedene priče ni informativni dokaz.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pri tem je podprla razloge v izpodbijani sodbi in predvsem tudi pravilno odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče P. K.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka utemeljuje trditveno podlago o novaciji svoje obveznosti iz naslova zastavitve hranilnih vlog, ki je bil podpisan avgusta 2007 z vlogo, podpisano avgusta 2009. Pri tem se sklicuje na povzetek, ki ga je naredilo sodišče glede trditvene podlage tožeče stranke (stran 2 in stran 3 razlogov). Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi (točka 16), da tožeča stranka tekom postopka ni podala konkretnih trditev o tem, kje, kdaj in kdo je na strani obeh strank sklenil dogovor o novaciji. S sklicevanjem na povzetke trditev strank, ki jih je že sama navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne da bi nasprotovala razlogom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odločilo o zadevi, ne more uspeti. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje njenemu stališču, da je pri odgovoru na vprašanje, ali gre za novacijo po 324. členu OZ treba ugotavljati voljo, da se opravi prenovitev. V 324. členu OZ je namreč izrecno določeno, da se prenovitev ne domneva. Če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove. Vendar brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati.

6Tožeča stranka v pritožbi le posplošeno povzema vsebino 324. člena OZ in je ne konkretizira tako kot je to pravilno razložilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka da ni pojasnila, kje, kdaj in kdo je s strani obeh strank sklenil dogovor o novaciji. Predlaganje priče, ki je bila direktorica tožeče stranke v obdobju, ko sta bili podpisovani izjavi o zastavi depozita, to je P. K., je brez navajanja že opisanih konkretiziranih trditev le informativni dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi postopkovnih določb (212. člen ZPP) ne sme izvajati. Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zato v pritožbi očitana kršitev postopka, da je dejstvo pogodbene volje skleniti novacijo med strankama ostalo neugotovljeno in, da je zato podana absolutna bistvena kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena.

7Razlogi v izpodbijani sodbi so notranje skladni in zato tudi očitek o podani absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Kot je bilo že pojasnjeno, tožeča stranka napačno povezuje povzeto trditveno podlago na strani 2 in začetku tretje strani razlogov izpodbijane sodbe z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče in razlogi sodišča prve stopnje o tem, da bi šele z zaslišanjem priče tožeča stranka navedla pravno odločilna dejstva.

8Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso podane niti nobene od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno (190. člen in 3. odsek: Prenovitev, novacija) OZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo do odločitve o eventualnem zahtevku, ki ga obravnava v samostojnem spisu pod opr. št. VII Pg 683/2016. Pravdni stranki pa niti nista konkretizirano vložili zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov (drugi odstavek 163. člena ZPP).