VDSS Sodba Pdp 858/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklep tožene stranke ... z dne 2. 7. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 4. 11. 2015 nezakonita in ju je razveljavilo (točka I izreka); da je tožeča stranka od 10. 8. 2015 do 18. 5. 2016 pri toženi stranki razporejena na delovno mesto ... sekretar (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko v plači, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila in sicer za:

- avgust 2015 437,01 EUR bruto,

- september 2015 520,45 EUR bruto,

- oktober 2015 494,61 EUR bruto,

- november 2015 531,40 EUR bruto,

- december 2015 563,62 EUR bruto,

- januar 2016 541,42 EUR bruto,

- februar 2016 573,59 EUR bruto,

- marec 2016 535,35 EUR bruto,

- april 2016 504,15 EUR bruto,

- maj 2016 324,32 EUR bruto, vse v roku 8 dni (točka III izreka).

V presežku je tožbeni zahtevek za obračun in odvod davkov in prispevkov, plačilo razlike v plači za čas od avgusta 2015 do maja 2016 zavrnilo (razlika do obračuna in po odvodu davkov in prispevkov plačila bruto 573,59 EUR mesečno do aprila 2016 oz. do 338,94 EUR za maj 2016, pri čemer od neto zneskov tečejo zakonske zamudne obresti od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila) (točka IV izreka). Zavrglo je tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je tožeča stranka od 8. 9. 2014 do 9. 8. 2015 pri toženi stranki razporejena na delovno mesto ... sekretar (točka V izreka), postopek je v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je po 19. 5. 2016 pri toženi stranki razporejena na delovno mesto ... sekretar, ustavilo (točka VI izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti pravdne stroške 1.013,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka VII izreka).

2Zoper I., II., III. in VII točko odločitve se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, toženki pa prizna stroške postopka vključno s stroški te pritožbe in jih naloži v plačilo tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi je pomembno, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi 1. točke 1. odstavka 68. člena ZJU, ki po stališču tožene stranke ne predstavlja klasične in običajne zaposlitve, saj je podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas osebno zaupanje funkcionarja, zato je bil tudi čas trajanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi vezan na mandat ministrice A.. V skladu s 1. odstavkom 73. člena ZJU javni uslužbenci, ki na ta način sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv, v pogodbi o zaposlitvi pa se jim določi, glede na kateri uradniški naziv se jim določijo pravice oz. dolžnosti. Tako tožnik ni bil imenovan v naziv. Zaradi tega določba 147. člena ZJU, ki govori o trajni premestitvi in jo je kot podlago uporabilo sodišče prve stopnje, ne pride vpoštev, ker pri tožniku ni šlo za trajno premestitev. Pravzaprav se pravna podlaga zaposlitve tožnika ni spremenila, saj je bil premeščen na drugo delovno mesto v Kabinetu ministrice, ki je bilo ustanovljeno z Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki in sicer višji svetovalec. Tožnik je bil premeščen brez soglasja in skladno z določbo 152.a člena ZJU na podlagi določbe 1. odstavka 149. člena ZJU in sicer po 3. in 4. točki tega člena, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa ter racionalizirati delovne procese Kabineta ministrice. Delovne potrebe, ki so vodile do premestitve tožnika, so predstavljale zakonit razlog za njegovo premestitev, kar je tožena stranka dokazala z listinami. V obdobju vzpostavljanja Ministrstva A. kot samostojnega resorja, je bilo potrebno v Kabinetu ministrice opraviti veliko zahtevnih del in nalog, prišlo je do drugačnega organiziranja del oziroma prevzema nalog s strani notranjih organizacijskih enot v Kabinetu ministrice, zato ni bilo več potrebe po zaposlitvah na vseh sekretarskih mestih in tudi delo tožnika na sekretarskem delovnem mestu ni bilo več potrebno. S premestitvijo je bil zadolžen za ..., kasneje pa je te naloge prevzela služba ministrstva pristojna za splošne zadeve. Delo tožnika po premestitvi se je spremenilo, kar bi lahko povedale priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo, saj je ta dokazni predlog zavrnilo. Ker so bile v okviru delovnih mest, na katerih je mogoče skleniti delovno razmerje, vezano na zaupanje funkcionarja, izkazane potrebe po opravljanju del in nalog na delovnem mestu višji svetovalec, za katero je tožnik izpolnjeval vse pogoje in bil zanj tudi strokovno usposobljen, mu je bila za obdobje do rednega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zagotovljena razporeditev na ustrezno delovno mesto. Tožnik je bil tako v okviru istega razloga, iz katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (osebno zaupanje funkcionarja), zakonito premeščen na novo sistemizirano delovno mesto, za katero je izpolnjeval vse pogoje in ga je bil tudi sposoben opravljati.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo biti tožnikovo prejšnje delovno mesto ukinjeno, saj je bila ustrezna pravna podlaga za njegovo premestitev sprememba Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva A. z dne 3. 6. 2015. Tožena stranka prejšnjega tožnikovega delovnega mesta iz previdnosti ni hotela ukiniti za primer, če bi tožnik uveljavljal pravno varstvo, kar tudi je. Pritožba opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1825/2014, v kateri je to ugotovilo, da je bila tožnica (sekretarka) v skladu s 4. odstavkom 158. člena ZJU pravilno imenovana v najvišji naziv prvega nižjega kariernega razreda, v katerem se lahko opravlja delo na prostem uradniškem delovnem mestu. Iz navedenega izhaja, da tožnikova premestitev ni bila nezakonita, zato je posledično neutemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje v II., III. in VII. točki izreka.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika trajno premestila z delovnega mesta ... sekretar na delovno mesto ... višji svetovalec, ki se opravlja v nazivu nižje stopnje in sicer svetovalec, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU. Po tej določbi je mogoče uradnika trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, to pa ni razlog, ki ga je tožena stranka navedla v sklepu o premestitvi (1. in 2. točka 1. odstavka 147. člena ZJU). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni bil trajno premeščen iz razloga nesposobnosti in tudi ne iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je premestitev tožnika nezakonita, zato je tožbenemu zahtevku tožnika za obdobje od 10. 8. 2015 (dan nezakonite premestitve) do 18. 5. 2016 (dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki) ugodilo in tožniku posledično za čas nezakonite premestitve prisodilo razliko v plači do plače, ki bi jo prejel na delovnem mestu ... sekretar, torej do plače 44. plačnega razreda skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da določba 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) o trajni premestitvi v obravnavani zadevi ne pride vpoštev, saj pri tožniku ni šlo za trajno premestitev. Iz izpodbijanih sklepov v prilogah pod A4 in A6 to ne izhaja. Tožnik je bil namreč premeščen s 17. 6. 2015 dalje do izteka mandata ministrice, kar ne predstavlja začasne premestitve. Kljub določbi 1. odstavka 147. člena ZJU, da začasna premestitev lahko traja največ dve leti, po zaključku pritožbenega sodišča premestitev javnega uslužbenca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, na drugo delovno mesto do izteka časa, za katerega je bila sklenjena, ne dobi narave začasne premestitve.

9Dejstvo je, da tožnik ni bil imenovan v naziv sekretar, ampak je opravljal delo na delovnem mestu, za katero so se mu določile pravice oziroma dolžnosti v nazivu sekretar. Z izpodbijanim sklepom pa je bil tožnik premeščen na delovno mesto višji svetovalec, ki se opravlja v nazivih višji svetovalec III, višji svetovalec II in višji svetovalec I in v okviru tega naziva so bile tožniku tudi določene pravice oziroma dolžnosti. Tako je šlo dejansko za premestitev v nižji naziv, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa je možna le iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga (2. odstavek 147. člena ZJU), na katera pa se tožena stranka ni sklicevala (sklicevala se je na premestitev zaradi delovnih potreb po 3. in 4. točki 1. odstavka 149. člena ZJU). Ker premestitev ni bila zakonita, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke in posledično, za obdobje od 10. 8. 2015 do 18. 5. 2016, ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika ter mu za isto obdobje dosodilo tudi obračun bruto plače, ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto mesečnih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila.

10Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 155. členu ZPP. Tožnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.