VSL Sodba I Cp 2073/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14972/2016 z dne 18. 2. 2016 v prvem odstavku izreka sklepa za znesek 1.978,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje, razveljavi pa se v tretji odstavek izreka sklepa. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 293,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

2Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo zakonite zamudne obresti. Navaja, da je sodišče odločitev, da tožeči stranki pripadajo obresti od zapadlosti posameznega računa, oprlo na elektronsko pošto, poslano devet mesecev po izdaji zadnjega računa, hkrati pa je nekritično sprejelo trditve o znani poslovni praksi, ki med pravdnima strankama ni obstajala. Tožeča stranka je bila opozorjena, da v poslovnem prostoru last tožene stranke ni najemnika. Sodišče tudi ni opravilo vpogleda v predlagani spis P 88/2014. Z izdajanjem računov na ime bivše najemnice, ki na tem naslovu ni več opravljala dejavnosti, je tožeča stranka upravičena do terjatve šele od dejanske vročitve.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati pritožbenih trditev, s katerimi tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v sodbi upoštevalo in dokazno ocenilo navedbe tožene stranke v zvezi s postopkom, ki se je vodil med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki P 88/2014, pritožba pa opredeljeno ne pojasni, katera dejstva bi bila dokazana, če bi sodišče izvedlo (še) dokaz z vpogledom v spis P 88/2014. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo številne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bila poslovna praksa med pravdnima strankama, da tožeča stranka izstavljala račune na naslov, kjer se nahaja poslovni prostor in na ime A. A. s.p. in ne na ime tožene stranke (K. A.), predvsem pa, da je bila tožena stranka seznanjena z računi in datum zapadlosti teh računov. Dokazna ocena ne temelji le na elektronski komunikaciji, marveč tudi na drugih dokazih (npr. tožena stranka je del obveznosti po opominih plačala). Ker tožena stranka v sporih majhne vrednosti ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno tožeči stranki priznalo obresti od datuma zapadlosti računov oziroma od dneva zamude s plačilom vsakega računa do vložitve predloga za izvršbo, nato pa v višini kapitalizirane glavnice in od te glavnice obresti od vložitve izvršilnega predloga.

7Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju ZPP.