VSM Sklep II Kp 970/2016

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obsojenemu L.A. kazen eno leto in tri mesece zapora ter denarna kazen dvesto dnevnih zneskov, tj. 3.426,00 EUR, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 970/2016 z dne 11. 7. 2017, nadomestita z 892 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v roku dveh let.

2Zoper tak sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločitve o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist zavrne, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb višjega državnega tožilca ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

5Zmotno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja pritožnik z navedbami, da sta zoper obsojenca pravnomočno uvedeni še dve preiskavi zaradi dveh kaznivih dejanj tihotapstva, ki bi ju naj obsojenec storil v letu 2016 in 2017, kar kaže na odklonsko vedenje obsojenca, nespoštovanje pravil in splošnih družbenih vrednot ter na njegovo vztrajnost pri izvrševanju protipravnih ravnanj. Po mnenju pritožnika spremembo izpodbijanega sklepa narekujejo tudi visoka stopnja obsojenčeve krivde, visoka premoženjska škoda v višini 78.464,45 EUR, obseg kaznivih ravnanj ter prekrškovna predkaznovanost obsojenca.

6S pritožnikom pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da so pri obsojencu podani razlogi za nadomestno izvršitev zaporne in denarne kazni, pri svoji presoji pa je upoštevalo temeljna izhodišča oziroma kriterije, ki izhajajo iz določb 86. in 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in tudi tista, ki so se uveljavila v sodni praksi. V točki 12 svojega sklepa je tako prvostopno sodišče pojasnilo, da obsojenec, razen v obravnavani zadevi, ni bil nikoli pravnomočno obsojen, da ima urejene življenjske razmere, pomaga pri skrbi za osem otrok, od tega šest mladoletnih, odhod "glave" številčne družine pa bi družino izjemno prizadel. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da je obsojenec pravočasno plačal globo, ki mu je bila izrečena v prekrškovnem postopku z odločbo Carinskega urada Maribor št. 4290-71/2014-6 z dne 14. 5. 2014, in ki se je obsojencu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I K 970/2016 z dne 11. 7. 2017 vštela v izrečeno denarno in zaporno kazen.

7Pritožnik svojo oceno, da obsojenec ni dovolj osebnostno urejen za nadomestno izvršitev zaporne in denarne kazni, v pretežni meri gradi na pravnomočno uvedenih preiskavah zoper obsojenca, v katerih se mu očita, da bi naj v letih 2016 in 2017 storil dve kaznivi dejanji tihotapstva. Navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijanega sklepa pravilno (ne)upoštevalo in pri tem pojasnilo, da odprti kazenski postopki niso upoštevani, saj obdolženec velja za nedolžnega dokler mu ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in pri tem dodaja, da je načelo domneve nedolžnosti, uzakonjeno v 3. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), eno od temeljnih človekovih pravic, ki jo vsakomur zagotavljajo tudi mednarodni akti s področja človekovih pravic (drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prvi odstavek 11. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, drugi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah), prav tako pa je omenjeno načelo določeno v 27. členu Ustave Republike Slovenije. Glede na to, da načelo domneve nedolžnosti velja za celoten kazenski postopek, dokler torej krivda tistega, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je okoliščino, da sta zoper obsojenca pravnomočno uvedeni še dve preiskavi, vzelo v obzir, ne pa tudi upoštevalo pri sami odločitvi o predlogu obsojenca za nadomestno izvršitev zaporne in denarne kazni.

8Pritrditi je sicer pritožniku v delu, kjer smiselno navaja, da je bil obsojenec predhodno že večkrat kaznovan za prekrške, med drugim tudi zaradi posedovanja cigaret, in da je le-ta po izrečeni sodbi skladiščil 24.685 zavojčkov cigaret različnih znamk v vrednosti 78.464,45 EUR. Vendar pa navedeni okoliščini sami po sebi, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča ne dajeta zadostne podlage za zaključek, da obsojenec ni dovolj osebnostno urejen za nadomestno izvršitev izrečenih kazni, kot to želi prikazati pritožba. Z izvršitvijo kazenske sankcije se namreč uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. S kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo) se uveljavljata dva temeljna namena: povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Oba navedena namena je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, ki pa ima posebno vsebino tudi v postopku izvrševanja kazni zapora, torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način se uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca, pri tem pa mora način izvršitve kazni odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj; skratka, biti mora koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo.

9Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne in denarne kazni z delom v splošno korist gre za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s prej navedenim splošnim smotrom alternativne izvršitve izrečene kazni. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da je nadomestitev zaporne in denarne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu smotrna. Obsojenec, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, še ni bil pravnomočno obsojen, prav tako pa ima urejene družinske razmere, saj skrbi za osem otrok, od tega kar šest mladoletnih, ter je zmožen in sposoben opravljati delo v splošno korist. Da je alternativni način izvršitve kazni pri obsojencu smotrn, pa kaže tudi okoliščina, da je obsojenec v celoti poravnal globo, ki jo je prvostopno sodišče upoštevalo pri izreku sodbe in vštelo v izrečeni kazni. Nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je obsojenec po izpodbijanem sklepu dolžan opraviti 892 ur dela v splošno korist, kar je, upoštevajoč, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, pet mesecev in pol neprekinjenega dela, ki se opravlja brez nadomestila, s čimer bo po oceni pritožbenega sodišča dosežen namen kaznovanja pri obsojencu. V kolikor pa obsojenec ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist oziroma bo kako drugače kršil svoje obveznosti, bo sodišče v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče dovolj tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično kršilo kazenski zakon, brez podlage. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o izvršitvi kazni zapora in denarne kazni z delom v splošno korist pravilno uporabilo deveti odstavek 86. člena KZ-1 ter pri tem upoštevalo zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

10Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo višjega državnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno.