VSL Sodba VII Kp 38611/2014

I. Ob delni ugoditvi pritožbama in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi ter kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- v opisu dejanja pod tč. I izreka v četrti vrstici število „123“ nadomesti s številom „119“;

- izpustijo tč. 85, 87, 93 in 94 (dejanja na škodo B. B., C. C., D. D. ter E. E.);

- v prvem odstavku na str. 5 besedilo „razen delavcem pod tč. 85, 87, 93, 94 in 112“ nadomesti z besedilom „razen delavcu pod tč. 112“,

nakar se dejanja pod tč. I in II izreka pravno opredelijo kot (eno) kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B,

za kar se obdolžencu na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1B

izreče kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici obdolženega A. A. pod tč. I izreka spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ter 118 kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku istega člena, pod tč. II izreka pa za krivega sedmih kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1. Za vsako od petih dejanj po prvem odstavku navedene določbe v tč. I izreka mu je določilo kazen en mesec zapora, za vsako od 118 dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 dva meseca zapora, medtem ko mu je za vsako od sedmih dejanj v tč. II izreka določilo kazen en mesec zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodno takso v višini 300,00 EUR.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila državna tožilka in zagovornik:

- državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo (v odločbi o kazenski sankciji) spremeni tako, da obdolženemu izreče enotno kazen dve leti in tri mesece zapora;

- zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi sta delno utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4Sodišče prve stopnje se je v tč. 16 in 23 obrazložitve sodbe v zadostni meri ter materialnopravno pravilno opredelilo, da pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 nastanku prepovedane posledice ustreza že okoliščina neplačila predpisanih prispevkov, s čimer pa je (že) poseženo v delavčevo pravico do socialne varnosti. Posledično ni treba ugotavljati „dejanskega“ prikrajšanja, ki bi se pokazalo pri konkretnih izračunih pokojninskih osnov pri vsakem delavcu. Tosmerna pritožbena naziranja zagovornika predstavljajo v sodni praksi poenoteno zavrnjeno stališče, v skladu s katerim bi delodajalec lahko izvrševal predmetno kaznivo dejanje več let, celo desetletij, toda še vedno ne bi bilo govora o dokončanju kaznivega dejanja, tj. kolikor delavcu ne bi bila (seveda šele ob upokojitvi) odmerjena nižja pokojnina, kot bi mu šla, če bi bili prispevki plačani. Precedenčno sodišče je primeroma v sodbi I Ips 22840/2012-52 z dne 20. 9. 2012 (in drugih) zavrnilo vsebinsko popolnoma enako stališče, kot ga ponuja zagovornik, razlogovanju pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V konkretni zadevi je skupno 81 oškodovancev gotovo izgubilo pravico, da bi se jim plače v opredeljenih obdobjih upoštevale v izračunih pokojninskih osnov (kar ni enak pojem kot pokojninska doba, na katero neplačilo prispevkov ne vpliva). Brezpredmetna so zato špekuliranja, kako naj bi ZPIZ (tj. nekoč v prihodnosti) obračunaval pokojninske osnove ter katerih najugodnejših 24 let zavarovanja naj bi pri obračunih upošteval. Kadar prispevki za pokojninsko (in invalidsko) zavarovanje za delavca v delovnem razmerju niso plačani, za to obdobje nima temelja, po katerem se izračuna pokojninska osnova, od katere se odmerijo pravice iz zavarovanja, drugačne pritožbene navedbe pa upoštevanje usklajeno področno judikaturo niso utemeljene. Iz pojasnjenih razlogov sodišče ni bilo zavezano opravljati „izračunov“ (pravzaprav pokojnine) za vsakega posameznega oškodovanca ter tako ugotavljati, ali bi se obdobja neplačanih prispevkov po pokojninski zakonodaji štela v pokojninsko osnovo, saj bi bil prvenstveno vsak tovrsten izračun zgolj hipotetičen, glede na pravilno uporabo materialnega prava pa tudi povsem nepotreben. Bistvena kršitev določil kazenskega postopka po 7. točki „372. člena“ (očitno: prvega odstavka 371. člena) ZKP posledično ni podana, enako pa velja za očitano kršitev po 11. točki navedene določbe. Prvostopenjsko sodišče je v tč. 16 razlogov sodbe zavzelo pravilno stališče, da dejanska odmera pokojnine za F. F. v pojasnjenih okvirih nima relevantnega vpliva na izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar torej pomeni, da sodba o podatkih glede upokojitve F. F., predloženih s strani obrambe, razloge ima, ti razlogi pa ob upoštevanju pravnorelevantnih dejstev niso v nasprotju s podatki v spisu. Istočasno je opiranje izpodbijane sodbe na jasna naziranja sodne prakse v zadostni meri argumentirano, zato ni govora o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5Niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitana mu dejanja, tj. z direktnim naklepom. Nedvomno se je zavedal (kar navsezadnje priznava v zagovoru, zagovornik pa pritožbeno), da sprva kot samostojni podjetnik, nato kot direktor družbe G. d.o.o., v opredeljenih časovnih obdobjih zaposlenim delavcem ni plačeval prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač. Za tovrstne opustitve se je naklepno odločil, v zagovoru in sedaj v pritožbi pa obramba ni ponudila nobenih relevantnih razbremenjujočih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je vendarle mogoče izluščiti opredelitve prvostopenjskega sodišča do ključnih dejstev. V zagovoru je obdolženec poudarjal posledice gospodarske krize v gradbeništvu, ki je med drugim privedla do blokad transakcijskih računov, kar naj bi obdolžencu objektivno onemogočalo plačilo prispevkov. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se likvidnostne težave pri obdolžencu nedvomno pojavile že v letu 2010, kar je začetek inkriminiranih obdobij neplačevanja prispevkov. Kljub neugodni poslovni situaciji, zaradi katere je imel obdolženec delno že od julija 2010, stalno pa od začetka leta 2012 blokirane račune, je vztrajal s poslovanjem kot samostojni podjetnik vse od uvedbe osebnega stečaja 28. 2. 2013. V celotnem obdobju od maja 2010 do osebnega stečaja prispevkov ni plačeval, tj. niti v skoraj dveletnem obdobju, v katerem njegovi računi še niso bili blokirani stalno. Sklicevanje na blokade računov pa pravzaprav zbledi ob dejstvu, da je v kritičnem času obdolženi namenoma preprečeval prilive likvidnostnih sredstev na poslovne račune samostojnega podjetnika, s čimer je onemogočal možnost za davčno izterjavo neplačanih prispevkov. Kot izhaja iz sklepov davčnega postopka, je obdolženec začel poslovati s poboti, kompenzacijami in asignacijskimi pogodbami, s katerimi je brez denarnih tokov zapiral svoje terjatve oziroma poravnaval obveznosti, konkretno pa je z asignacijami na povezani družbi G. d.o.o. ter H. d.o.o. (katerih so/lastnik je bil) prenesel skoraj pol milijona EUR sredstev (462.607,38 EUR). Na račun G. d.o.o., ki ga je navajal dolžnikom kot račun za plačilo obveznosti, je polagal tudi gotovino, prav kot direktor te družbe pa je po osebnem stečaju nadaljeval z zaposlovanjem delavcev, katerih prispevki tudi tukaj niso bili plačani, kar je kaznivo. Skoraj polmilijonski znesek bi že sam po sebi več kot zadoščal za poplačilo inkriminiranih prispevkov (tj. približno 123.000,00 EUR), katerih višino skoraj štirikratno presega, uporabo sredstev za plačilo delavcem pa je na ta način nedvomno zavestno onemogočil. Poleg preusmeritev poslovanja na omenjeni družbi in tudi na družbo I. d.o.o., katere lastnik je sin obdolženega, je kriminalistična preiskava razkrila, da je imel obdolženi tudi v tujini odprte račune, natančneje v Švici (s katerega je v začetku leta 2013 dvignil 15.000,00 EUR) ter v Nemčiji, na katerega je po izpovedbi policista (kriminalista) J. J. v kritičnem obdobju prejel približno 480.000,00 EUR, od česar je dvignil 170.000,00 EUR gotovine. Ob obravnavanju uradnega zaznamka kriminalista z dne 12. 12. 2014 (list. št. 634), iz katerega izhaja, da je obdolženec zgolj v obdobju 1. 9. 2012 - 28. 2. 2013 na nemški račun prejel 324.843,58 EUR (del odlivov namenjen plačilu delavcev v Nemčiji, tudi slovenskih dobaviteljev ali odvetniških storitev) in dvignil 154.000,00 EUR, je obdolženec potrdil, da je 103.000,00 EUR namenil za neto plače delavcev v Sloveniji, plačeval pa je tudi obroke leasinga za tovorna vozila ter poravnaval druge obveznosti. Povzetih odločilnih dejstev, ki so v sodbi sodišča prve stopnje natančneje razčlenjena, zagovornik v pritožbi ne graja, trdi pa, da dejstvena podlaga ne omogoča zaključka o naklepnem ravnanju.

6Nasprotno sodišče druge stopnje ugotavlja, da izsledki dokaznega postopka ne omogočajo drugačnega sklepa, kot da je obdolženec očitno dal prednost drugim terjatvam oziroma potrebam pred (temeljnimi) pravicami delavcev, pri čemer se je namenoma odločil, da jim ne bo plačeval prispevkov, ki jim pripadajo po delovnopravni zakonodaji in pravu socialne varnosti. Zavestno ter hote se je torej odločil, da bodo prav neporavnani prispevki za delavce tiste finančne obveznosti delodajalca, ki se jim bo ognil in tozadevno skušal omogočiti nadaljnje poslovanje samostojnega podjetnika ter zatem družbe G. d.o.o., ki je sicer končala v stečaju dne 4. 9. 2014. Pri obravnavanem kaznivem dejanju obdolženega ne razbremenjuje sklicevanje na plačevanje nujnih tekočih stroškov. Poleg že pojasnjenega, da je s sklepanjem asignacij in preusmerjanjem plačil v Nemčijo razpolagal s sredstvi v skupnem znesku približno 940.000,00 EUR, ki jih ni namenil za prispevke zaposlenih, se niti likvidnostne težave podjetij ne rešujejo na ramenih delavcev, saj poslovno okolje ter pravni red pri odzivanju na tovrstne situacije urejata mehanizme, kot so različni ukrepi finančnega prestrukturiranja, v končni instanci pa tudi postopki zaradi insolventnosti, v katerih pa so terjatve zaposlenih z naslova neizplačanih bruto plač prednostne. Stečaja se je obdolženec kot samostojni podjetnik poslužil šele po skoraj 3-letnem obdobju neplačevanja prispevkov za socialno varnost, kot direktor družbe G. d.o.o. pa je prenehal s plačevanjem prispevkov več kot dve leti pred uvedbo stečaja. Navsezadnje bi oškodovanci mogli pridobiti osnovne pravice z naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kolikor bi jih obdolženec odpustil; tako pa je, prav nasprotno, ob vztrajanju pri poslovanju, ki brez zaposlenih seveda ne bi bilo mogoče, zaposloval celo nove kadre. Obrambno sklicevanje na „zaupanje“, da se bo „vse uredilo“, obdolženega ne ekskulpira kazenske odgovornosti. Preprosto ni dopustno, da bi bile pravice zaposlenih kot kolateralna škoda prepuščene zakonitostim ter interesom kapitala oziroma ustvarjanja dobička pri tržnih dejavnostih. Tudi obstoj obdolženčevih terjatev do neplačevitih dolžnikov (ne glede na skupno višino neporavnanih obveznosti, primeroma 371.192,63 EUR dolga izključno ene družbe, tj. K. d.o.o.) obdolženemu ne daje pravice, da skuša ohraniti podjetje na račun kršitev temeljnih pravic svojih delavcev, ki jih o dejstvu, da prispevkov (kljub oddajanju t. i. REK obrazcev) ne plačuje, niti ni seznanil oziroma o tem ni želel govoriti, kot je razvidno iz izpovedb zaslišanih prič, pomeni pa nič drugega kot zavajanje oškodovancev. Zapisano le utrjuje prepričanje o obdolženčevem krivdnem odnosu. Oškodovancem je obdolženec sicer res izplačeval neto plače (pred stečajem tudi „na roke“), s tem pa je pravzaprav ohranjal socialni mir in (ob zamolčanju, da prispevki niso plačani) poskrbel, da so zaposleni delali zanj še naprej. Obdolženčeve opustitve dolžnostnih ravnanj (plačila prispevkov) so bile dolgotrajne, naklepne ter samovoljne. Krivda mu je torej dokazana, pravno stališče pritožbe o neizpolnitvi zakonskih znakov pa ni utemeljeno.

7Po obrazloženem pritožbeno ni mogoče uspeti z vnovičnim izpostavljanjem oziroma reproduciranjem zagovora, da prispevkov (tj. kolikor jih ni prisilno izterjala davčna uprava) objektivno ni bilo mogoče plačati. Kot pojasnjeno, je obdolženec celotno inkriminirano obdobje posloval pod okriljem obeh podjetij, četudi s finančnimi težavami, preusmerjal denarne tokove, sredstva pa namenjal plačilu drugih obveznosti. Ker prometa na blokiranih računih ni bilo, je pojmovno logično, da na teh računih ni bilo pričakovati sredstev za plačilo prispevkov, nedvomno pa je obdolženec razpolagal s sredstvi na računih povezanih družb in lastnih računih v tujini, vključno z nemškim, ki ga omenja pritožnik. Prvenstveno pritožbeni senat poudarja, da samostojni podjetnik odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem, istočasno pa ni mogoče spregledati, da je obdolženec na nemški račun prejemal tudi plačila iz Slovenije (obtožnica v prilogi C1), zlasti pa je v svojem zagovoru sam povedal, da je s sredstvi s tega računa oziroma dvigi gotovine plačeval izdatke, povezane s poslovanjem tudi v Sloveniji (celo neto plače), zato ni bistveno, da naj bi na račun prihajala zgolj plačila za poslovanje v Nemčiji. Vprašanje, zakaj davčna uprava ni vodila izterjave na predmetnem računu, za odločitev v tej kazenski zadevi ni pomembno. V pritožbi je navedeno, da je obdolženi z gotovinskimi dvigi med drugim plačeval storitve ter material v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je takšnim izdatkom dal prednost pred izplačilom celotnih plač delavcev. V določbi 34. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje zagovornik, je plačilo terjatev upnikov (tj. zaposlenih), ki so v insolvenčnih postopkih prednostne, urejeno na prvem mestu nujnih plačil, vzporedno z drugimi stroški rednega poslovanja, decidirano prepovedane pa so tako preusmeritve poslovanja ali finančnih tokov na druge pravne ali fizične osebe kot pravna dejanja, ki jih je v stečajnem postopku moč izpodbijati. Prav z opredeljenimi ravnanji je obdolženec (med drugim) preprečil morebitno večjo uspešnost izvršilnega davčnega postopka, zatorej zbledijo pritožbene navedbe v smeri korektnega obdolženčevega sodelovanja z davčno upravo (denimo pri rubežu terjatev). Irelevantna je okoliščina, da oškodovanci v postopku osebnega stečaja niso prijavili terjatev z naslova neplačanih prispevkov (navsezadnje za neplačila dalj časa niti niso vedeli). Zagovorniku kaže sicer pritrditi pri ugotovitvi, da poslovanje z asignacijami v načelu ni prepovedan pravni posel, „načelnost“ pa nima pomena v konkretni kazenski zadevi, kjer je dokazano, kot je bilo že pojasnjeno, da je obdolženec s sklenitvijo številnih asignacijskih pogodb v letu 2012 onemogočil skoraj polmilijonske prilive na blokirane poslovne račune. V luči celostne presoje obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj gre za pomembno obremenilno okoliščino (zoper obdolženca je v teku kazenski postopek tudi v zadevi X K 12733/2015 zaradi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov, med drugim prav s sklepanjem asignacij), ne glede na dejstvo, da stečajni upravitelj L. L. asignacijskih pogodb ni izpodbijal, kar je v svoji izpovedbi obrazložil predvsem s spreminjajočo se področno sodno prakso. Dejansko stanje v zadevi posledično ni bilo zmotno ugotovljeno, pritožbeno problematiziranje navedb v kazenski ovadbi, ki ni dokaz, pa nima pomena.

8V zvezi z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava je v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (v obdobju maj 2010 - marec 2014), vendar pa s pomembno korekcijo. V nasprotju s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, ki je obdolženčevo ravnanje opredelilo kot skupaj 130 kaznivih dejanj, se sodišče druge stopnje pridružuje tistim stališčem v sodni praksi, ki so v primerljivih dejstvenih situacijah ravnanje storilca, ne glede na sámo število oškodovanih delavcev, opredelila kot eno kaznivo dejanje. Na umestnost takega naziranja kaže tudi intenca zakonodajne spremembe, ki je z novelo KZ-1E v spremenjeni naraciji 196. člena jasno opredelila, da gre za eno kaznivo dejanje, čeravno storilec prikrajša ali omeji pravice več delavcem. V obravnavani zadevi je obdolženi skozi skoraj 4-letno časovno obdobje v svojstvu delodajalca (najprej kot samostojni podjetnik, nato kot direktor družbe G. d.o.o., kar je že bilo obrazloženo) kontinuirano oziroma ponavljajoče opuščal dolžnost plačevanja predpisanih prispevkov, pri čemer ga je ves čas zaznamoval enoten subjektivni (tj. naklepni) odnos do vrste protipravnih posegov v pravice oškodovancev do socialne varnosti. V obstoječi dejanski situaciji (ne glede na to, da je socialna varnost osebna pravica) posamezne opustitve plačila prispevkov za posamezne delavce po naziranju sodišča druge stopnje ne morejo biti samostojna kazniva dejanja, saj so posamični izvršitveni fakti, vse obdobje obseženi v perpetuirajočem naklepu obdolženega, med seboj v tolikšni meri neločljivo povezani, da je takšno ravnanje življenjsko vrednotiti kot eno kaznivo dejanje. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da je obdolženi kot delodajalec nastopal v dveh vlogah (podjetjih), saj je že bilo pojasnjeno, da je obdolženec poslovanje po blokadah TRR samostojnega podjetnika ter uvedbi osebnega stečaja zgolj prenesel oziroma z njim nadaljeval (tudi) pod okriljem družbe G. d.o.o., v kateri prav tako ni plačeval prispevkov, kar torej le potrjuje enotno naravo njegove kriminalne dejavnosti. V takšnih okoliščinah bi bilo po življenjski plati docela neprepričljivo, kolikor obdolženčevih ravnanj ne bi šteli za eno kaznivo dejanje, izvršeno v času veljavnosti KZ-1 oziroma natančneje in ob upoštevanju zaključka kritičnega obdobja (tj. marec 2014) novele KZ-1B.

9Konkretni del opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B (tj. zavestno neravnanje po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov, pri čemer pride do neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač ali izgube pravic, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov). Glede na to, da je obdolžencu dokazano, da je ravnal z direktnim naklepom, niso relevantna pritožbena izvajanja o vprašanju, ali abstraktni zakonski znak „zavestnega“ neravnanja po predpisih izključuje možnost izvršitve dejanja z eventualnim naklepom. Zagovorniku prav tako ni moč pritrditi pri stališču, da je novela KZ-1E kazenski zakon, ki je za obdolženega milejši. Za storitev kaznivega dejanja po drugem (v zvezi s prvim) odstavku 196. člena KZ-1B, veljaven v času izvršitve, predpisuje kazen do treh let zapora. Novela KZ-1E, veljavna od 2. 7. 2017, je v drugem odstavku 196. člena res odpravila kvalifikatorna zakonska znaka neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač ter izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, a ne gre za dekriminalizacijo, saj iz zakonodajnega gradiva¹ in uvodnih pojasnil k noveli KZ-1E² izhaja, da sta omenjena zakonska znaka sedaj meritorno zajeta že pri izvršitvenih oblikah neravnanja po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov (ki imata za logični posledici neizplačevanje plač - tj. niti ne nujno več treh zaporednih - ter izgubo pravice zavoljo neplačanih prispevkov) po prvem odstavku 196. člena KZ-1E. Že pri tem določilu je predpisana kazen do treh let zapora in kumulativno denarna kazen (kar je že samo po sebi strožje za obdolženega v primerjavi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1B, ki izreka obligatorne denarne kazni ne predpisuje). Zlasti pa konkretni del krivdoreka substancira obdolženčeve kršitve pravic več kot dvajset delavcev v obdobju več kot dveh let, s čimer bi obdolženec izpolnil oba kvalifikatorna zakonska znaka po drugem (v zvezi s prvim) odstavku 196. člena KZ-1E, za kar pa je predpisana kazen do petih let zapora ter prav tako obvezna denarna kazen. Po ugotovljenem in ob izhodišču, da je ravnanje obdolženca tudi ob uporabi KZ-1B mogoče opredeliti kot eno kaznivo dejanje, je na dlani, da je KZ-1B (po katerem obdolženemu grozi največ triletna zaporna kazen) v primerjavi s KZ-1E milejši kazenski zakon, ki predstavlja upoštevno materialno pravo.

10Ob vrednotenju obdolženčevih ravnanj v optiki KZ-1B pritožba utemeljeno navaja, da je glede izvršitvenih faktov pod tč. I/85, 87, 93 in 94 (na škodo B. B., C. C., D. D. ter E. E.) že nastopilo zastaranje kazenskega pregona. V opredeljenih delih se obdolžencu očita, da ni plačal prispevkov za omenjene delavce v času do vključno junija, julija in avgusta 2011, kar pomeni, da je svoje dolžnostno ravnanje opustil v mesecih, ki so sledili predmetnim plačilnim obdobjem, torej v juliju, avgustu in septembru 2011. Ker pri teh oškodovancih ni prišlo do neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač ali (glede na naracijo konkretnega dela opisa) prikrajšanja pravice v zvezi z upoštevanjem plače pri izračunu pokojninske osnove, je v tem delu obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B, za kar pa je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Ob takem kaznovalnem okviru kazenski pregon ni dovoljen, če preteče šest let od izvršitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1B), kar pomeni, da je pregon za posamezne fakte zastaral v juliju, avgustu ter septembru 2017, potemtakem še pred predložitvijo spisa v odločanje sodišču druge stopnje. Na zaključek o zastaranju nima vpliva dejstvo, da bi bilo (tudi v primeru, če zastaranje ne bi nastopilo) obdolžencu očitano dejanje potrebno v celoti opredeliti po kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1B, saj zastaranih izvršitvenih oblik ni dopustno ohranjati v krivdoreku sodbe. V spisovnem gradivu prav tako ni podatkov, da bi bil obdolženec pravnomočno obsojen za enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ki bi ga bil storil tekom zastaralnega roka, kar pa bi pretrgalo zastaranje (četrti odstavek 91. člena KZ-1B). Zato je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi zagovorniku izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa dejanja pod tč. I izreka izpustilo izvršitvene fakte v tč. 85, 87, 93 in 94, kar je zahtevalo le izvedbeni spremembi opisa še na dveh drugih mestih sodbe, kot je opredeljeno v izreku te sodbe. Ker gre za eno kaznivo dejanje, izpuščeni fakti ne terjajo izreka zavrnilne sodbe. Hkrati pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, ko je dejanje pod tč. I/112 izreka (na škodo M. M.) opredelilo po prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj je tudi pri M. M. prišlo do prikrajšanja pravice v kontekstu neupoštevanja plače pri izračunu pokojninske osnove, kar torej pomeni, da je v vsakem primeru (ne glede na odsotnost očitka o neizplačilu treh zaporednih plač) na mestu opredelitev po drugem odstavku 196. člena KZ-1B. Pri tem ne gre za korekcijo kršitve kazenskega zakona v siceršnjo korist obdolženega, saj bi bilo tudi ob izpolnitvi zakonskih znakov temeljne ter kvalificirane oblike (enega) kaznivega dejanja ravnanje treba opredeliti po (naj)težji izvršitveni obliki, torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1B.

11Po posegih v opis dejanja zaradi zastaranja je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tj. iz razlogov, ki so bili pojasnjeni, obdolžencu očitano ravnanje v tč. I in II krivdoreka sodbe ob pravilni uporabi kazenskega zakona pravno opredelilo kot (eno) kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B, nakar je na podlagi drugega odstavka omenjenega člena obdolženemu na novo izreklo kazensko sankcijo. Ker je pritožbeno sodišče obdolženega (njemu v korist) spoznalo za krivega enega kaznivega dejanja in ne 126 kaznivih dejanj, hkrati pa je kriminalna količina njegovih ravnanj zaradi delnega zastaranja kazenskega pregona nekoliko manjša, bi se takšna posega v odločbo o krivdi pojmovno odrazila v omilitvi odločbe o kazenski sankciji. Vendarle je (ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke) pritožbeno sodišče zaključilo, da je ob pravilnem ovrednotenju okoliščin pri izbiri ter odmeri sankcije zaporna kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev (sicer že izrečena kot enotna v izpodbijani sodbi) tehtna. Pri izbiri efektivne kazni zapora ni bilo mogoče obiti teže kaznivega dejanja, s katerim je obdolženec v obdobju skoraj štirih let naklepno kršil temeljne pravice velikemu številu, torej 126 oškodovancem, skupni znesek neplačanih prispevkov za socialno varnost pa v okviru dveh podjetij, kjer je nastopal v vlogi delodajalca, znaša približno 123.000 EUR. Ob tolikšni kriminalni količini kljub obdolženčevi nekaznovanosti ni podlage za izrek sankcije opozorilne narave, odraziti pa se je moralo tudi trdovratno, večletno vztrajanje obdolženca pri izvrševanju kaznivega dejanja. V luči odmere kazni je pritožbeno sodišče v obteževalni smeri ovrednotilo okoliščine, da je obdolženec zaposlenim zamolčal, da jim prispevkov ne plačuje (kot so izpovedali zaslišani delavci), kljub tovrstnim delovnim razmeram pa je, zanje seveda vedoč, v obeh podjetjih zaposloval celo nove delavce, čigar pravice oziroma možnosti izterjave neporavnanih prispevkov je s preusmerjanjem denarnih tokov, kot je že bilo obrazloženo, žrtvoval za lastne „poslovne“ (kapitalske) interese, kar je v socialni državi nesprejemljivo. V olajševalni smeri je pritožbeno sodišče ovrednotilo, da je obdolženec delavcem vendarle izplačeval vsaj neto plače, da preusmerjenih sredstev (očitno) ni porabljal za povsem zasebne potrebe, ter že omenjeno nekaznovanost. Po vsem pojasnjenem sodišče druge stopnje ocenjuje, da je zaporna kazen v odmerjenem trajanju primerno in pravično ter generalno- in specialnopreventivno utemeljeno povračilo za izvršeno kaznivo dejanje. Posledično pa ni bilo moč pritrditi državni tožilki pri zavzemanju za izrek še daljše kazni zapora, saj po presoji pritožbenega senata (kljub upoštevanju pritožbeno izpostavljenih okoliščin) ni podlage za izrek še strožje sankcije.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbama in po uradni dolžnosti sodbo spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji. V preostalem je pritožbi zagovornika (kolikor ta ni usmerjena v zatrjevanje zastaranja pregona) ter državne tožilke (kot obrazloženo v predhodni točki) zavrnilo kot neutemeljeni, v nespremenjenih delih pa potrdilo izpodbijano sodbo, saj drugih kršitev, na katere pazi uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo. Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, pa pritožbena sodna taksa ni bila odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dovoljena.

¹ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1E); EVA: 2016-2030-0001.
² Ambrož M.: Uvodna pojasnila k noveli KZ-1E; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 46.