UPRS Sodba II U 592/2017-25

I. Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-236 (0309) z dne 21. 12. 2011 se odpravi, ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 783,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano dopolnilno odločbo je upravni organ prve stopnje zahtevek tožečih strank za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ... in k.o. ..., z vsem premičnim inventarjem, o katerem še ni bilo odločeno in ki je bilo podržavljeno A.A. z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Murski Soboti opr. št. 303(Zp. št. 444/46) z dne 10. 9. 1945, zavrnil (1. točka izreka) ter odločil, da stroškov zaradi izdaje te odločbe ni bilo (2. točka izreka). V obrazložitvi organ prve stopnje ugotavlja, da je A.A. štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 pa do smrti leta 1977, dne 22. 9. 1949 je z odločbo Deželne vlade Štajerske št. 2-ZI2/8-1949 pridobila avstrijsko državljanstvo. Umrla je dne 28. 7. 1977 v kraju Rechnitz v Avstriji.

2Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je upravni organ po uradni dolžnosti ugotavljal ali je imenovana dobila ali imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (Avstrije) za pri nas odvzeto premoženje. Citira določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, po kateri se okoliščina o tem, ali je določena oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, ugotavlja na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Veljavna sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, sodba Upravnega sodišča RS št. U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007) tolmači drugi odstavek 10. člena ZDen tako, da se pri ugotavljanju okoliščine o pravici pridobitve odškodnine od tuje države lahko poleg mirovnih pogodb in med državnih sporazumov, upoštevajo tudi pravice po zakonih tujih držav oziroma notranje pravo države, katere državljan uveljavlja pravice iz denacionalizacije. Upoštevajoč navedeno je upravni organ poleg Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP), upošteval tudi pogodbo med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (FIP), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961. Po drugem odstavku 27. člena ADP je imela FLRJ pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju, avstrijska vlada pa je bila dolžna za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Do odškodnine od Avstrije so bile upravičene tiste osebe, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 in tudi na dan 28. 4. 1945 ter v času podržavljanja niso imele jugoslovanskega državljanstva. Na podlagi FIP pa se je med drugim predvidevalo izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z ozemlja tedanje FLRJ. Odškodnina po tej pogodbi ni vezana na državljanstvo posameznika v letih 1938 in 1945, zato je krog upravičencev širši od tistega, ki ga ureja ADP. Po FIP je v 2. členu predvideno, da bodo oškodovancem priznane pravice do odškodnin z razširitvijo vsebine že obstoječega avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG). Razširjeni krog oseb je opredeljen v prilogi 1 k FIP in je začel veljati leta 1962, hkrati z uveljavitvijo FIP. Priloga 1 k FIP v točki A določa, da so do pravic iz drugega člena pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Po definiciji točke B (1) priloge so pregnanci avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega teh državljanstev, ki so imele stalno prebivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemške države po pravnem statusu ozemlja 31. 12. 1937 in ki so v zvezi ali zaradi posledic dogodkov 2. svetovne vojne to stalno prebivališče izgubile. Pregnanska škoda pa je v točki B (2) priloge določena kot škoda, ki je pregnancem nastala na območju pregona. Ta škoda vključuje tudi predhodno nastalo vojno škodo. Iz te opredelitve izhaja, da so pregnanci tudi osebe z nemškim ali avstrijskim državljanstvom ali nemške narodnosti, ki so bile po 2. svetovni vojni pregnane z jugoslovanskega ozemlja, pregnanska škoda pa je tista škoda, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja na jugoslovanskem ozemlju, s katerega so bili pregnani.

3Za izvedbo FIP je bil med drugim sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), ki določa plačilo dajatev za materialno škodo, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne nastala pregnancem ali preseljencem izven ozemlja Republike Avstrije. Torej se nanaša tudi na povračilo škode pregnancem iz jugoslovanskega ozemlja. Osebe, ki so po UVEG upravičene do odškodnine so določene s sklicevanjem na peti, sedmi in osmi paragraf Zakona o prijavi škode, ki ureja prijavo premoženjskih zahtevkov po zakonih, sprejetih za izvedbo FIP. Do odškodnine so med drugim upravičeni tudi preseljenci in pregnanci, ki jim je nastala po zakonu priznana škoda in so bili 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP, avstrijski državljani in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Paragraf štiri tega zakona opredeljuje pregnanca kot osebo, ki je izgubila prebivališče v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi njenih posledic zaradi pregona z območja izven meja Republike Avstrije in nemške države po stanju 31. 12. 1937, in sicer zaradi tega, ker so v svoji domovini po določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura, pripadale nemški narodnosti. Iz te definicije je razvidno, da so bile do povračila škode po določbah UVEG upravičene tudi osebe nemške narodnosti, ki so bile po vojni pregnane z jugoslovanskega ozemlja. Po drugem paragrafu Zakona o prijavi škode je stvarna škoda opredeljena kot materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ki je oškodovancem nastala na območjih od koder so bili pregnani.

4Fizičnim osebam, ki so utrpele škodo zaradi dogodkov 2. svetovne vojne je pravico do enkratne pomoči priznal tudi Zakon o enkratni pomoči leta iz leta 1976, pod pogojem, da so imele v času uveljavitve tega zakona avstrijsko državljanstvo. Med premoženjsko škodo sodi stvarna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja premoženja na območjih izven avstrijskega premoženja zaradi preselitve ali pregona v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne ali njenimi posledicami ali zaradi nacionalizacije, konfiskacije ali podobnih ukrepov, ki so nastopili pred koncem 2. svetovne vojne v povezavi s strukturnimi spremembami gospodarske in družbene ureditve v tujih državah. Glede na tako definicijo med to škodo zagotovo sodi tudi zaplemba premoženja na podlagi Odloka AVNOJ. Ta zakon ne omejuje priznanje škode na gospodinjsko opremo in predmete za opravljanje poklica tako, da se načeloma upošteva tudi škoda za odvzete nepremičnine. Vendar ta zakon v paragrafu sedem višino škode omejuje na 15.000 ATS.

5V nadaljevanju upravni organ ugotavlja, da v skladu z obstoječo sodno prakso za izključitev pravice do uveljavljanja pravic iz denacionalizacijskega zahtevka ni bistvena višina odškodnine, prejeta od tuje države, tudi ni pomembno za katero kategorijo premoženja je tuja država priznala odškodnino. Zadošča že dejstvo, da je imel oškodovanec v drugi državi na volji pravni mehanizem poprave krivic, ki so temeljile na odvzemu premoženja. Zavrnil je pripombe in navedbe pooblaščenca vlagateljev, da predpisi na katere se sklicuje upravni organ omogočajo plačilo odškodnine le za odvzeto gospodinjsko opremo in premične predmete za opravljanje poklica in da je poleg tega odškodnina omejena s prihodkom oškodovanca (72.000 ATS). Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen namreč za izključitev bivšega lastnika podržavljenega premoženja kot upravičenca do denacionalizacije ni pomembno ali je od tuje države prejel odškodnino in kolikšna je bila prejeta odškodnina. Pomembno je dejstvo, da je oseba imela na podlagi predpisov države, katere državljan je bila, pravico to odškodnino zahtevati. Glede na vse navedeno upravni organ zaključuje, da je A.A. imela pravico dobiti odškodnino za nacionalizirano premoženje od Republike Avstrije, saj so ji to omogočali FIP ter na njeni podlagi sprejeti zakoni v Republiki Avstriji. Imenovana je bila avstrijska državljanka s stalnim prebivališčem v Avstriji, premoženje pa ji je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ kot osebi nemške narodnosti. Imenovana torej nima statusa upravičenke v smislu določb drugega odstavka 10. člena ZDen, zato je upravni organ zahtevek za denacionalizacijo njenega premoženja zavrnil.

6Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo št. 490-8/2012/10 z dne 30. 9. 2014. Povzema obrazložitev upravnega organa prve stopnje in jo dopolnjuje glede upoštevanja FIP kot relevantnega predpisa za izključitev oseb iz denacionalizacije (na podlagi določb drugega odstavka 10. člena ZDen). Pojasnjuje tudi pravno naravo potrdila Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011, da pravica do odškodnine za razlaščenko ni obstajala.

7Glede uporabe FIP pritožbeni organ pojasnjuje, da je Upravno sodišče RS v več svojih sodbah (I U 632/2012, II U 491/2012) v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja ali je oseba za podržavljeno premoženje imela pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi, preizkusiti, zavzelo stališče, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP. Z omenjeno mednarodno pogodbo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljeni skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Povzema določbe priloge 1 FIP točko A in B, v katerih so navedeni upravičenci do odškodnine, oziroma točko C priloge 1, kjer je razvidno, da so med pregnance in preseljence vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf devet Zakona o prijavi). Navedeni kriterij, torej pripadnost določeni skupini oškodovancev, pregnancev in preseljencev, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP in zavezuje jo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino do tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 462/2000. Pritožbeni organ sledi sodni praksi Upravnega in Vrhovnega sodišča, zato se je v zvezi z vprašanjem ali je A.A. dobila ali je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije osredotočil zgolj na pogoje, ki so določeni v FIP in prilogi 1 k FIP. V zvezi z možnostjo pridobitve odškodnine od Republike Avstrije za pokojno lastnico je bilo v predmetnem denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je imenovana pridobila avstrijsko državljanstvo, da se je decembra leta 1944 zaradi bojazni pred Rusi izselila v Avstrijo ter da je leta 1977 ob svoji smrti prebivala v Avstriji. Glede na te okoliščine pritožbeni organ utemeljeno meni, da je imela na dan 1. 1. 1960 v Avstriji prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako ni razvidno, da bi se pokojna lastnica v času med letom 1949 in letom 1961 vrnila na območje nekdanje FLRJ. Za opredelitev upravičencev do odškodnine po prilogi 1 k FIP pa je bistvena tudi definicija pojma pregnanec oziroma preseljenec. Po vsem navedenem je torej očitno, da je pokojna lastnica izpolnjevala vse tri kriterije po prilogi 1 k FIP za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, zato je po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena iz kroga denacionalizacijskih upravičencev.

8Glede pravne narave citiranega potrdila Zveznega ministrstva za finance navaja, da je to potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu in v kolikor potrdilo potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ, pri ugotavljanju ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval in je v tem delu tudi upošteval predmetno potrdilo. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da pravica do odškodnine za razlaščenko ni obstajala, upravni organ na tako mnenje ni vezan, pač pa je dolžan to ugotavljati sam v skladu z določbo drugega odstavka 10. člen ZDen. Navedeno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v več svojih odločbah kot npr. v sodbi opr. št. II U 195/2013 in I U 278/2012.

9Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Nasprotuje stališču upravnega organa glede neupoštevanja potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije iz katerega izhaja, da pokojna upravičenka za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije ni prejela odškodnine, niti do nje ni bila upravičena. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen, ki določa, da se v postopkih denacionalizacije uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), če ZDen ne določa drugače. Dejstva na podlagi katerih se izda odločba pa se v postopku dokazujejo z dokazi. Na podlagi tretjega odstavka 170. člena ZUP/86 listine izdane od tujih organov, ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane za javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Na temelju prvega odstavka 164. člena ZUP/86 pa javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa in posledično se tako šteje kot dokazano, da pokojna upravičenka za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in do nje tudi ni bila upravičena.

10Tudi brez upoštevanja citiranega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije je bila toženka na temelju 7. člena v zvezi s 135. členom ZUP/86 pred izdajo odločbe dolžna ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta v cilju, da se med njima uredi še zmeraj odprto finančno vprašanje sklenile FIP in se v 2. členu pogodbe sporazumeli, da bodo v prilogi 1 natančneje opredeljenim skupinam oseb, ne glede na njihovo državljanstvo, odobreni zneski odškodnin in druge dajatve, ki odgovarjajo po višini in obsegu v navedenem zakonu že upoštevanim skupinam oseb. FIP kot mednarodna dvostranska pogodba sama po sebi ni imela izvedbenega učinka proti tretjim, zato je odločitev tožene stranke, da je FIP omogočala pridobitev odškodnine, napačna. KVSG, kot izvedbeni predpiso na podlagi FIP, pravico do odškodnine priznava samo nemškim državljanom in tudi povsem jasno definira, kdo so nemški državljani. KVSG ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Glede na to, da pokojna upravičenka nikoli ni imela državljanstva ZR Nemčije in ji tudi ni nastala pravno priznana škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, po navedenem zakonu od Republike Avstrije ni dobila in tudi ni bila upravičenca dobiti odškodnine. Tožena stranka se sicer pavšalno sklicuje še na določbe UVEG in določbe Zakona o enkratni pomoči, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin iz katerih bi izhajajo, da bi pokojna dobila ali bila upravičena do odškodnine. Ker so tožeče stranke v postopku o tem predložile javno listino tujega organa, ki na temelju prvega odstavka 164. člena ZUP/86 dokazuje tisto kar se v njej potrjuje, se šteje za dokazano, da imenovana od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in da do nje tudi ni bila upravičena. Tako FIP kot tudi notranja avstrijska zakonodaja kot pravno priznano škodo, za katero je bil sploh mogoče dobiti odškodnino, upošteva samo škodo na gospodinjski opremi in škodo na premičnih predmetih potrebnih za opravljanje poklica. Citira odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-547/02, ki je v 45. točki navedlo, da zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane iz kroga denacionalizacijskih upravičencem izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP imele avstrijsko državljanstvo. Iz istih razlogov, kot jih navaja Ustavno sodišče RS v citirani odločbi, zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na podlagi FIP imele avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 posedovale stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Zato je izpodbijana odločitev ne samo nezakonita, ampak tudi neustavna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12Stranka z interesom Slovenski državni holding, d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da so odločitve upravnega organa prve stopnje in na njeni podlagi izdana odločitev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravilni in utemeljeni v zakonu. V zadevi so izkazane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, zaradi česar je bila zahteva za denacionalizacijo pravilno zavrnjena. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V dodatnem odgovoru pojasnjuje, da je pravilnost odločitve izpodbijanih odločb v tej tožbi potrdilo v svoji sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 v drugi denacionalizacijski zadevi tudi Vrhovno sodišče RS.

13Stranka z interesom Občina B. v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ter smiselno predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

14Tožba je utemeljena.

15V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 421/2014 z dne 11. 2. 2015, tako da je tožbo zavrnilo in pritrdilo presoji upravnega organa, da pravna prednica tožeče stranke ni bila upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Na tej podlagi je pravna prednica tožeče stranke imela pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je sodila med upravičence do odškodnine po določbah FIP. Zato upravnem organu ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi ji šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

16Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 94/2015 z dne 13. 5. 2015 zavržena.

17Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-549/15-24 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba tega sodišča II U 421/2014 z dne 11. 2. 2015 razveljavljena in mu zadeva vrnjena v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče RS o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevne tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega obdavčevanja za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila), mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

18Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

19Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke c 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

20Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

21Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

22To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

23Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili pravni nasledniki prejšnjega lastnika teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

24Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

25Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017).

26Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po v času vložitve tožbe veljavnem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 350,00 EUR, k čemer je prištelo še 77,00 EUR za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, ki jo je glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, št. Up-549/15-24 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je priznalo tožeči stranki stroške v priglašeni višini za nagrado za revizijo v višini 286,88 EUR, povečano za 2 % materialne stroške v višini 5,72 EUR in DDV v višini 64,37 EUR, torej skupaj 356,97 EUR. Sodišče je tako priznalo tožeči stranki stroške v skupni višini 783,97 EUR.