UPRS Sodba II U 460/2016-9

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 02-42178-0 z dne 15. 3. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2014, vendar pri odmeri dohodnine tožeči stranki ni priznal povečane olajšave za hčer A.A.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. Pri tem navaja določbe 114. in 115. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), kjer so določeni pogoji za priznanje povečane olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Ker je tožeča stranka k pritožbi priložila odločbo Centra za socialno delo, iz katere izhaja, da je hči razvrščena po členu 7. III stopnje Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, kar pa pomeni, da pogojev za priznanje posebne olajšave ne izpolnjuje. Iz priložene odločbe Centra za socialno delo Maribor ne izhaja, da bi šlo za odločbo, s katero bi bil priznan dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, niti ne gre za odločbo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Iz spisovne dokumentacije pa je tudi razvidno, da hči tožeče stranke ni upravičena, da dodatka za pomoč in postrežbo.

3Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev in v prilogi prilaga odločbo Centra za socialno delo Maribor, iz katere je razvidno, da je hči tožeče stranke upravičena do dodatka za nego in ga je tudi prejemala do svojega 26. leta starosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povračilo že plačane dohodnine z obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in navaja, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti preveril ali je bila za A.A. izdana odločba o upravičenosti do dodatka za nego in da je prejel odgovor, da taka odločba ni bila izdana. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba je utemeljena.

6Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je bila tožeči stranki pri odmeri dohodnine za leto 2014 (v postopku na podlagi ugovora zoper informativni izračun dohodnine) upoštevana olajšava za vzdrževanega družinskega člana v višini 2.436,92 EUR in ne v višini 8.830,00 EUR letno, kot zakon predvideva za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, kot je to uveljavljala tožeča stranka. Po določbi druge točke prvega odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v višini 8.830,00 EUR letno. Za otroka, ki potrebuje posebno varstvo in in nego pa se na podlagi tretjega odstavka 114. člena ZDoh-2 šteje otrok, ki: 1) ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih; 2) ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali 3) je skladno s predpisi o družbeno varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen. V skladu s četrtim odstavkom citiranega člena se ta olajšava prizna za otroka do dopolnjenega 18. leta starosti, za starejšega otroka pa, če neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

7Sodišče soglaša s toženo stranko, da z odločbo Centra za socialno delo Maribor, s katero je bila ugotovljena težja telesna prizadetost in ki jo je tožeča stranka priložila v postopku odmere dohodnine, niso izkazani pogoji za priznanje posebne olajšave v smislu prej citiranih določb. Vendar davčni organ, ne glede na navedeno, dvoma glede izpolnjevanja pogojev za priznanje povečane posebne davčne olajšave ni razčistil. Namesto, da bi tožečo stranko dodatno pozval k predložitvi dokazov in pojasnitvi dejstev v zvezi z izpolnjevanjem pogojev glede priznanja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana s posebnimi potrebami, je svojo odločitev oprl na odgovor Centra za socialno delo Pesnica (CSD), ki pa izrecno navaja, da pri tem centru hčeri tožeče stranke ni bila izdana nobena odločba o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo oziroma dodatka za nego otroka. Pri tem je CSD davčni organ izrecno opozoril, da je krajevno pristojen na območju Upravne enote Pesnica in da to ni isto kot Občina Kungota, Pesnica in Šentilj. Ob dejstvu, da je bila tako tožeča stranka kot prava neuka stranka prvič z odločbo tožene stranke seznanjena z neizpolnjevanjem navedenega pogoja za priznanje olajšave, zato po presoji sodišča okoliščina, da je šele k tožbi priložila odločbo Centra za socialno delo Maribor, št. 12114-025088 z dne 27. 2. 2007, iz katere pa je razvidno, da je A.A. upravičena do dodatka za nego za čas od 1. 2. 2007 do 31. 10. 2014 in sicer na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, to po presoji sodišča ne predstavlja tožbene novote, ki bi bila nedopustna.

8Ker je po navedenem dejansko stanje v postopku izdaje izpodbijanega akta zaradi kršitve pravil postopka ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu davčnemu organu, da ob upoštevanju predloženega dokazila o upravičenosti A.A. do dodatka za nego ter ob upoštevanju potrdila iz katerega izhaja, da je imenovana imela status študenta do 31. 10. 2014, ponovno odloči o zadevi.

9Sodišče bo plačano sodno takso tožeči stranki vrnilo po uradni dolžnosti na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1).