VSRS Sodba I Up 99/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-484/2016/14 (1312-12) z dne 29. 11. 2016, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

2Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ocenila je, da razlogi, ki jih za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja tožnik (Hazarska narodnost, pripadnost šiitski verski ločini in strah pred preganjanjem s strani Talibanov), ne dosegajo standarda preganjanja po 26. členu ZMZ-1. Ob upoštevanju informacij o izvorni državi in okoliščini, da je bil tožnik zaposlen v Afganistanski vojski, je zaključila, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo v domačem kraju Malistan v provinci Ghazni ogrožen s strani Talibanov, da pa bi se lahko vrnil v Kabul, ki je pod nadzorom vlade.

3V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da glede možnosti notranje zaščite tožena stranka ni upoštevala kriterijev, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 282/2014. Glede nastanitve pri daljnih sorodnikih v Kabulu tožnik na osebnem razgovoru ni bil vprašan, ali bi pri teh sorodnikih lahko dejansko živel. Tožena stranka tako ni ugotovila, ali je razumno pričakovati, da se bo tožnik skupaj z družino naselil v Kabulu in mu bo v tem kraju omogočena ekonomska in socialna eksistenca.

4Tožena stranka v pritožbi navaja, da so bila tožniku posredovana vsa poročila o razmerah v Afganistanu. Poudarja, da iz več virov izhaja, da imajo mladi moški, tudi tisti brez izobrazbe, v Kabulu možnost preživetja, četudi tam nimajo sorodnikov. Od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo za vsakega prosilca individualno preverjala, ali bo lahko v kraju razselitve dobil službo in nastanitev. V praksi je to nemogoče, zato zadostuje ocena, da obstaja realna možnost, da posameznik v kraju razselitve lahko živi. Ali bo posameznik to možnost izkoristil ali ne, pa ni stvar ocene tožene stranke, njena dolžnost je, da presodi, ali ta možnost obstaja. Če je prosilcu s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, to še ne pomeni, da bo moral zapustiti Republiko Slovenije, pač pa, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V tem postopku, ki ga vodi policija, so spoštovani vsi standardi in mednarodne obveznosti, tudi načelo nevračanja.¹ Tožena stranka poudarja, da je tožnik polnoleten, mlad, zdrav moški, ki skrbi zase že od svojega šestnajstega leta, presoja zadeve pa se nanaša na vprašanja, ali se lahko nastani v glavnem mestu svoje države. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje odpravi in tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

5Tožeča stranka v obširnem odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7ZMZ-1 v 29. členu (notranja zaščita) določa, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države: ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo (prva alineja); ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona (druga alineja); če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil (tretja alineja). V drugem odstavku istega člena je določeno, da pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. V obrazložitvi k 29. členu predloga ZMZ-1 (EVA 2015-1711-0008), ki ima enako besedilo kot 29. člen ZMZ-1, je predlagatelj zakona med drugim navedel, da se možnost notranje razselitve ugotavlja za vsak primer posebej in ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca ter splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države. Utemeljenost prošnje se presoja tudi z uporabo splošnih informacij o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političnem položaju in sprejeti zakonodaji ter specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Pri tem je treba upoštevati vse relevantne vladne in nevladne vire, upoštevaje njihovo aktualnost in verodostojnost.

8Odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor naj bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti)². V postopku notranje razselitve je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in; ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel³.

9Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda.⁴

10V obravnavani zadevi so relevantni odgovori na naslednja vprašanja: 1) ali v Kabulu država oziroma humanitarne organizacije poskrbijo za sprejem zavrnjenih prosilcev in jim nudijo pomoč, 2) ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, v zbirnih centrih ali najemniških stanovanjih, in 3) ali je zavrnjenim prosilcem na voljo delo oziroma pomoč, ki jim omogoča preživetje. Tako je v postopku razselitvene alternative treba ugotoviti, ali je v mestu razselitve prosilcu omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP; vprašanje združitve prosilca z družino v kraju razselitve (ki ga izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke), pa ni predmet odločanja v postopku razselitvene alternative in tudi ni ovira, zaradi katere prosilec ne bi mogel biti razseljen.

11Dokazno breme, da dokaže, da obstaja ustrezna razselitvena alternativa v okviru prosilčeve izvorne države, je na toženi stranki, prosilec pa mora utemeljiti strah pred preganjanjem v relevantnem razselitvenem kraju. Če bo prosilec uveljavljal osebne okoliščine ali izkušnje, ki preprečujejo njegovo razselitev (npr. strah pred preganjanjem ali škodo s strani osebnih sovražnikov), je na njemu dokazno breme, da dokaže te individualne osebne okoliščine⁵. Sklepanje, da se tožnik lahko nastani pri daljnih sorodnikih, ki živijo v Kabulu, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne temelji na tožnikovi izjavi, saj o tem vprašanju doslej ni bil zaslišan.

12Odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja tožena stranka v pritožbi, da si ne zna predstavljati kako daleč in kako podrobno bi morala ugotavljati možnost za življenje v Kabulu, med drugim nudi že določba 29. člena ZMZ-1 in obrazložitev predlagatelja k temu členu v predlogu ZMZ-1 (EVA 2015-1711-0008).

13Stališče tožene stranke, da mora v postopku mednarodne zaščite odločati izključno o tem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za podelitev mednarodne zaščite, ne pa tudi o vprašanju, ali bo za njegov sprejem v izvorni državi poskrbljeno, in da za odločitev zadostuje ocena, da obstajajo realne možnosti, da razseljena oseba lahko preživi v kraju razselitve, glede na navedeno nima opore v 29. členu ZMZ-1. Ta zakonska določba toženi stranki nalaga, da pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev notranje zaščite poleg splošnih upošteva tudi osebne okoliščine prosilca, kot je to navedeno v 8. točki obrazložitve te sodbe.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor in sklicevanje na prenos Direktive Sveta 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v ZTuj-2. Načelo nevračanja, določeno v 72. členu ZTuj-2 tožene stranke ne odvezuje od dolžnosti, da v postopkih ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite (v zvezi z notranjo zaščito) ugotovi, ali so za to izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji. 29. člen ZMZ-1 in 72. člen ZTuj-2 sta samostojni zakonski določbi, ki urejata vsaka svojo zakonsko materijo, vsaka v okviru (svojega) zakona, med seboj pa se ne izključujeta niti ne dopolnjujeta ali nadomeščata.

15V ponovnem postopku bo moral tožena stranka ob upoštevanju stališč iz te sodbe ugotoviti, ali ima tožnik realno možnost preživetja v Kabulu, nad pragom kršitve 3. člena EKČP in, ali je od njega mogoče razumno pričakovati, da se bo v tem mestu nastanil.

16Ker niso podani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ ZTuj-2 v 72. členu (prepoved odstranitve tujca) določa: načelo nevračanja po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini, ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim, ali ravnanju.
² Glej sodbo ESČP Salah Sheekh proti Nizozemski, točka 141.
³ Tako tudi sodbe VS RS I Up 282/2014, I Up 13/2015 in I Up 106/2016.
⁴ Glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014.
⁵ Glej EU Immigration and Asylum Law – commentary Kay Hailbronner Daniel Thym, second edition, 2016, str. 1165.