VSRS Sodba XI Ips 52670/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23. 11. 2017 odredil pripor zoper obdolžena B. A. in D. P., ki sta utemeljeno osumljena storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in obdolženi B. A. tudi kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1. Zoper oba obdolžena je preiskovalni sodnik odredil pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega B. A. pa tudi zaradi koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 29. 11. 2017 pritožbi obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženega B. A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sodišči prve in tudi druge stopnje, ki ni odgovorilo na pritožbene navedbe, nista sprejeli dokaznega sklepa in posledično tudi ne dokazne ocene o zdravstveni dokumentaciji, ki potrjuje slabo zdravstveno stanje obdolženčevih družinskih članov. Koluzijska in ponovitvena nevarnost je lahko podana le v primeru, če obdolženec lahko zapusti svoje bivališče. V konkretnem primeru temu ni tako, saj ima obdolženec doma bolna starša, ki potrebujeta stalno oskrbo.

3Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo navaja, da na podlagi podatkov spisa ne more oceniti, ali je zagovornikova vloga, ki po vsebini pomeni pritožbo in je poleg tega tudi nerazumljiva, pravočasna.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o odgovoru izjavil.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi ni izrecno navedel, katero kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja, vendar je iz njene vsebine razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave RS, ker se sodišči v sklepih nista opredelili do odločilnih dejstev.

6Iz ustaljene ustavnosodne presoje¹ izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma obtožbo proti njej. Če njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, mora biti iz obrazložitve sodišča razvidno, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo; tako stranka ne ostane v dvomu, ali jih ni sodišče enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.² Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.³ Izjemoma je mogoče o opredelitvi sodišča do strankine navedbe sklepati konkludentno iz ostale obrazložitve vsebine.⁴ Presoja o zatrjevani kršitvi 22. člena Ustave oziroma 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic je odvisna od vseh okoliščin konkretnega primera.⁵

7Sodišču se do tistih navedb strank, ki so za odločitev nerelevantne, ni treba posebej opredeljevati. V obravnavani zadevi se preiskovalnemu sodniku do navedb obdolženca oziroma njegove obrambe, da je oče star 74 let in čaka na operacijo, da je mati stara 68 let in boleha za visokim krvnim tlakom, in da je bil polbrat operiran na črevesju ter ne sme ničesar dvigovati, ni bilo treba izrecno opredeljevati, saj gre za navedbe, ki glede na ostale ugotovljene okoliščine nimajo teže pri presoji sorazmernosti odreditve pripora zoper obdolženca. Kot je presodil zunajobravnavni senat, zlasti obdolženčeve osebne okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, če bi ostal na prostosti in se vrnil v življenjsko okolje, kjer je živel ter hranil in preprodajal prepovedano drogo ter izsiljeval. V pravnomočnem sklepu pa je sodišče navedlo tudi, katere so tiste okoliščine, ki pri obdolženem B. A., utemeljujejo obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti.

8Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta razumno presodila, da odreditev milejšega ukrepa zoper obdolženca ne pride v poštev. Zatrjevanje slabega zdravstvenega stanja obdolženčevih družinskih članov, bi te presoje ne moglo omajati, saj je očitno, da slednje obdolžencu ne predstavlja ovire pri izvrševanju očitanih mu kaznivih dejanj. Zato po vsebini zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS oziroma kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

9Prav tako so tudi zagovornikove navedbe, da bi moralo sodišče v postopku odreditve pripora sprejeti dokazne sklepe in dokaze tudi ocenjevati, neutemeljene, saj je ocenjevanje dokazov vsakega posebej in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi pridržano sodišču na glavni obravnavi.

C.

10Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-495/16-15, Up-540/16-14 z dne 18. 7. 2016, tč. 12.
² Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007, tč. 7 in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Gheorghe proti Romuniji, 19215/04, z dne 15. 3. 2007, tč. 43.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-211/04 z dne 2. 3. 2006.
⁴ Šturm Lovro et al.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 298.
⁵ Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ruiz Torija proti Španiji, 18390/91, z dne 9. 12. 1994, tč. 29.