VSL sklep I Cp 577/2011

Pritožbi se ugodi ter se sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2063/2010-I z dne 14. 12. 2010 in sklep istega sodišča, opr. št. P 2063/2010-I-204 z dne 26. 10. 2010 razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

V tej pravdi je sodišče najprej odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in začasno odredbo s sklepom 26. 10. 2010 tudi izdalo. Po ugovoru tožene stranke pa je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovoru ugodilo, sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obenem je razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja.

Proti sklepu je pritožbo vložila tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se znova sklicuje na razloge, ki jih je podala že v predlogu za izdajo začasne odredbe in po njenem mnenju utemeljujejo predlagano začasno odredbo. Pritožba se čudi nad ravnanjem sodišča, ki je v prvem sklepu najprej ugotovilo verjeten obstoj terjatve, nato pa si je preprosto premislilo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep, katerega končni učinek je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, nima zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih ter ga spričo tega ni mogoče preizkusiti.

Razlog za tak procesni položaj je stranpot, na katero je sodišče prve stopnje zašlo že ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe. Izhodiščno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe je vselej vprašanje verjetnega obstoja terjatve. Osnovna predpostavka za reševanje navedenega vprašanja pa je, da se sodišče najprej opredeli do tega, katero terjatev predlagatelj sploh želi zavarovati s predlagano začasno odredbo. Odgovor na to vprašanje je treba seveda poiskati v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tega je sodišče prejelo 25. 10. 2010 in se nahaja na list. št. 595 in naslednjih. Iz predloga izhaja, da je terjatev, katere zavarovanje tožnica predlaga, denarni zahtevek v višini 127.836,88 EUR. Iz predloga nadalje izhaja, da uveljavljan denarni zahtevek predstavlja avtorskopravno posledico zaradi kršitve tožničine avtorske pravice v obdobju od 08. 06. 1995 do 12. 06. 1998.

Sodišče prve stopnje se v sklepu pod opr. št. P 2063/2010-I-204 z dne 26. 10. 2010, s katerim je sicer izdalo predlagano začasno odredbo, z vprašanjem verjetnega obstoja zgoraj opredeljene terjatve, kakor ta izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, sploh ni ukvarjalo. Napačno se je ukvarjalo z verjetnim obstojem nedenarne terjatve ter ugotovilo, da je njen obstoj verjetno izkazan. Po ugovoru tožene stranke pa je nato temu ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V ne povsem jasnih razlogih (glej razloge v zadnjem odstavku 2. strani izpodbijanega sklepa, ki se nato nadaljuje kot 1. odstavek na 3. strani) je ugotovilo svojo napako, namreč da se je ob izdaji sklepa osredotočilo na terjatev, ki ni predmet predlaganega zavarovanja. Nato je spremenilo predmet odločanja in nazadnje ugotovilo, da denarna terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo, pa so izrazito pavšalni. Sodišče je tako navedlo:

- da je treba izhajati iz dosedanjih odločitev pritožbenega in revizijskega sodišča;

- da avtorska pogodba ni bila sklenjena;

- da tožnica ni pravočasno navedla ustreznih trditev glede plačila škode.

Ti razlogi niso zadostni in se do konkretne terjatve ne opredeljujejo. Dosedanje odločitve pritožbenega in predvsem nazadnje revizijskega sodišča (1) namreč utemeljujejo zavrnitev tistega sklopa tožbenih zahtevkov, ki se v dejanskih in pravnih prvinah bistveno razlikujejo od zahtevka, ki je še predmet odločanja. Ravno zaradi teh bistvenih razlik je bila odločitev o njem na revizijski stopnji s prej navedenim sklepom tudi razveljavljena. Navedena odločitev revizijskega sodišča torej ne more biti argument za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Dalje, to, da med strankama ni bila sklenjena avtorska pogodba, sploh ni sporno. Vendar zahtevek, ki je še odprt, in katerega zavarovanje se predlaga, ne gradi na pogodbeni podlagi. Nasprotno, tožeča stranka je že ob postavitvi denarnega tožbenega zahtevka za obdobje od vložitve tožbe do 10. 06. 1998 (glej list. št. 41 do 43) navedla, da tožena stranka izkorišča avtorske storitve tožeče stranke. Ob dejstvu, da je tožnica že s prvotno tožbo zahtevala prepoved nadaljnjega izkoriščanja njenega avtorskega dela, je razvidno, da denarni zahtevek, ki je še odprt za odločanje, gradi na nepooblaščenem, protipravnem ravnanju tožene stranke oziroma na obstoju kršitve tožničine avtorske pravice.

Sodišče prve stopnje je nato v zaključku obrazložitve pritrdilo „naziranjem tožene stranke, da tožnica (pravočasno) ni podala ustreznih trditev glede plačila škode, ki bi jo lahko uveljavljala na podlagi določb ZAP.“

Opisano razlogovanje je pavšalno in napačno že samo zato, ker za presojo še odprtega denarnega zahtevka sploh ne pride v poštev ZAP (2), marveč ZASP (3). Že res, da je po določilih ZAP (5. odstavek 22. člena) potekel rok zakonite cesije in da so tedaj vsa avtorskopravna upravičenja pripadla tožnici. Tako je zato, ker se je to zgodilo še pred uveljavitvijo ZASP (ta je začel veljati 29. 04. 1995). Vendar kršitev avtorske pravice, na katero se opira še odprt tožbeni zahtevek, pa je bila storjena že v času veljavnosti ZASP (gre za obdobje od 08. 06. 1995 do 10. 06. 1998).

Prehodna določba 190. člena ZASP določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za dejanja, ki so bila izvršena pred njegovo uveljavitvijo. A contrario to pomeni, da pa se uporabljajo glede kršitev, ki so bile zagrešene po 29. 04. 1995.

To pa pomeni, da bi moralo sodišče verjeten obstoj terjatve (ki se, mimogrede, opira na običajna normativna merila za vrednotesnje avtorskih del) presojati tudi v luči 168. člena ZASP (civilna kazen).

Iz vsega povedanega je razvidno, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (o verjetnem obstoju uveljavljane terjatve), prvi sklep o začasni odredbi pa se s terjatvijo, katere zavarovanje je bilo predlagano, sploh ni ukvarjal. Tožena stranka ga je torej z ugovorom utemeljeno napadla. Napačna je bila le posledica v izpodbijanem sklepu, ki ni bila ta, da bi sodišče sklep razveljavilo in ponovno odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, marveč je ta predlog nepravilno zavrnilo. Opisani razlogi pritožbenemu sodišču narekujejo, da je oba sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pooblastilo za takšno odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku znova odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe v luči zgoraj navedenih razlogov.

------------------------

(1) Glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 2/2010 z dne 3. junij 2010.

(2) Zakon o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, št. 19/78 in naslednji).

(3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95).