VSL Sodba IV Cp 549/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je mlad. A. (rojeno ...) zaupalo v vzgojo in varstvo mami. Proti tej odločitvi ni pritožbe, zato je sodba v tem delu pravnomočna.

2Obenem je sodišče prve stopnje odločilo o plačevanju preživnine, in sicer je očetu naložilo, da za A. plačuje 200 EUR mesečne preživnine. V zvezi s stiki med A. in očetom je odločilo tako, da ti potekajo vsak drugi vikend, od petka do ponedeljka zjutraj, vsako sredo do četrtka zjutraj ter vsak drugi ponedeljek po vikendu, ko je A. pri materi, pri čemer hčerko vedno prevzame v vrtcu/šoli in jo tam tudi odda. Praznike in počitnice A. preživlja pri vsakem od staršev polovico.

3Odločitev o stikih in preživnini pravočasno izpodbija tožnica. Kot bistveno navaja, da stikom sicer ne nasprotuje, kljub temu pa jih je treba prilagoditi ustroju življenja, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ob tem sodišču očita, da prihaja samo s sabo v nasprotje, saj navaja, da ni razlogov za poseganje v utečen ritem stikov, potem pa vanje poseže. Pri tem sodišče sploh ni izvajalo dokaznega postopka. Stik je spremenjen v tolikšni meri, da bi lahko govorili že o skupnem skrbništvu. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca klinične psihologije, ki edini razpolaga z ustreznim in zadostnim strokovnim znanjem za tovrstne odločitve. Zgolj posplošene navedbe, da hči postaja vse starejša in očeta vse bolj potrebuje, ne zadoščajo. Sodišče je upoštevalo zgolj očetove želje, ne pa dejstva, da gre A. jeseni v šolo. To bo spremenilo njen ritem. Pretiran obseg stikov lahko otroka pretirano obremeni. Obseg stikov, kot ga je določilo sodišče, bo pri otroku povzročil zmedo, nima več ustaljenega ritma in je dejansko podvržen nenehnim selitvam. A. bo morala v petek prinesti vse šolske potrebščine za ponedeljek, poleg vsega, kar potrebuje za bivanje pri očetu. Take zahteve so za otroka pretirane. Splošno znano je, da je treba otroku zagotoviti ustaljen ritem, s čim manj spremembami in obremenitvami. Tožnica je ravno zato predlagala, da bi se stiki zaključili večer prej, čemur sodišče ni sledilo. Tudi ne vidi razloga, zakaj bi morali stike širiti za dodaten dan. Izpostavlja še, da je sodišče kot neproblematično štelo dejstvo, da je toženec v preteklosti užival prepovedane droge. Sodišče teh okoliščin sploh ni presojalo. Toženčeve lastnosti (pozabljivost, zmedenost, čustvena labilnost) so bistvenega pomena pri vzgoji otroka in pri njegovi udeleženosti pri opravljanju šolskih obveznosti, ki bodo nastopile septembra. Sodišče je tudi nekritično ocenilo, da toženec pleše salso vsak petek od 19h do ene ure zjutraj, kar je ravno takrat, ko ima hčerko pri sebi. To pomeni, da takrat za hči skrbi toženčeva mati. Prav je, da ima A. stike tudi z njo, ne sme pa to postati praksa. Sodišče zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka ne bi smelo razširiti stikov, brez postavitve ustreznega izvedenca pa je odločitev strokovno nepodprta in nezakonita. V nadaljevanju izpodbija odločitev o preživnini. Sodišče je prenizko ocenilo hčerkine potrebe, in sicer za obutev, prehrano, revije, knjige, igrače ter dopust. Meni, da hčerkine potrebe znašajo vsaj 525 EUR mesečno. Sodišče je tudi spregledalo, da je toženec prostovoljno plačeval 250 EUR preživnine. Nepravilna je tudi porazdelitev preživninskega bremena ob sicer pravilni preživninski zmožnosti staršev. Meni, da bi bilo treba preživninsko breme porazdeliti 55 % proti 45 % v korist tožnice. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podredno, da jo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Zato ni res, da se morajo stiki in njihov obseg prilagajati življenjskemu ustroju tistega od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, na kar v pritožbi neskromno namiguje tožnica. Nasprotno, dolžnost starša, s katerim otrok živi, je, da stike z drugim staršem omogoča kar v največji meri ter otroku pri stikovanju tudi ustrezno pomaga ter mu nudi vsestransko podporo in pomoč pri njihovi izvedbi. Dodelitev otroka v vzgojo in varstvo tudi ne predstavlja posega v pravico do stika med otrokom in drugim staršem, ko to zmotno razume pritožnica. Razpad partnerske zveze in posledično zaupanje otroka v vzgojo in varstvo samo po sebi ne pomeni, da drugemu staršu pripada manj stikov, kot jih, grobo povedano, predstavlja polovica otrokovega časa. V pravico do stika se lahko poseže (tj. omeji) le, če stik oziroma njegov obseg otroka ogroža. V obravnavani zadevi ni niti sence suma o morebitni ogroženosti otroka s strani očeta. Deklica je nanj navezana in stiki zgledno potekajo v praktično enakem obsegu že od dejanskega razpada partnerske zveze pravdnih strank, kar je skoraj tri leta.

7Obseg stikov, kot jih je določilo sodišče prve stopnje (vsak drugi vikend, vsako sredo ter vsak drugi ponedeljek, ki ne sledi vikend stiku, ter polovico praznikov in počitnic), je glede na dekličino starost, navezanost na očeta ter dosedanji obseg in potek stikov primeren tudi po oceni pritožbenega sodišča. Seveda ima pritožnica prav, da je otrok z izvrševanjem stikov obremenjen. Vendar tega, prvič, ni zakrivil otrok sam, in drugič, to ni razlog, da bi stike omejili na manjši obseg. V dekličino dolgoročno korist je, da ima z očetom čim več stikov in da so ti stiki polnokrvni. In dosedanje izvajanje stikov kaže, da so.

8Enostavno ni res, da sodišče v zvezi z obsegom stikov ni izvajalo dokaznega postopka. Pridobilo je mnenje centra za socialno delo, dokaz je tudi izvedlo na naroku. Nobena od strank nanj ni imela pripomb, center za socialno delo pa je podprl točno tak obseg stikov, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje. Tu velja pripomniti, da se položaj CSD po stališču Vrhovnega sodišča (ki mu enotno sledi praksa višjih sodišč) približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec¹. Zato ne drži pritožbena navedba, da je dokazni postopek izpeljan pomanjkljivo oziroma da odločitev ni strokovno podprta. V postopku tudi niso prišle na plan nobene okoliščine, ki bi terjale postavitev izvedenca ustrezne stroke. V družinskopravnih zadevah za odločitev sodišča izvedensko mnenje ni nujno potrebno. Nasprotno. Praviloma zadošča že strokovno mnenje centra za socialno delo, za postavitev izvedenca pa se sodišče odloči, če so izkazane kake posebne okoliščine na strani otroka ali staršev. Teh v obravnavani zadevi ni.

9Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede toženčeve ne-odvisnosti od prepovedanih drog. To je bilo davno (pred štirinajstimi leti), posameznikova preteklost pa ne more in ne sme nepravično obremenjevati preostanka njegovega življenja. Tovrstne postopkovne manipulacije z davno preteklostjo z namenom, da bi eden od staršev pridobil boljši položaj, pritožbeno sodišče odločno zavrača. Obremenjevanje postopka z nesmiselnimi navedbami je v škodo otroka, v postopku pa morajo vsi udeleženci (tudi starši in njihovi pooblaščenci) delovati v korist otroka. In A. brskanje po zgodovini njenega očeta, ki se v sedanjosti ne odraža in ne vpliva na njun odnos, vsekakor ni v korist.

10Res je, da bo A. vstop v šolo povzročil v njenem življenjskem ritmu določene spremembe. Vstop v šolo je za slehernega otroka pomemben dogodek, ki pretrese in predrugači dotedanji življenjski ustroj. Vendar tudi to ne sme biti razlog oziroma, bolje rečeno, izgovor, da se stiki med očetom in deklico uredijo drugače oziroma da se njihov obseg zmanjša. Oče je in bo del dekličinega življenja, zato je prav, da pomembno vlogo odigra tudi pri/po vstopu deklice v šolo. Kako bo s prenosom šolskih potrebščin in njihovih selitvami, je postranskega pomena, sicer pa ima deklica starša, ki sta ji pri tem dolžna nuditi vso pomoč in podporo. Prav je tudi, da se deklica za šolo pripravlja pri obeh, pri mami in pri očetu, ter da tudi pri njem dela domače naloge, se zjutraj pri njem zbudi ter se od njega odpravi v šolo. Nočni stiki so izjemno pomemben del stikovanja in zanje ne otrok ne starš ne smeta biti prikrajšana, če niso podani posebni razlogi.² In v tej zadevi niso.

11Pritožničini očitki, da toženec ob petkih zvečer (med 19.00 v petek in 1.00 v soboto) pleše salso, zato za deklico skrbi očetova mama – dekličina babica, so pravno nepomembni. Toženec je v času, ko je deklica pri njem na stiku, prost pri odločanju, kako bo izvrševal svoje starševsko upravičenje, ki izvira iz roditeljske pravice. Dokler s tem otroka ne ogroža (in ga ne), se mame to ne tiče.

12Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih dekličinih potreb deklet (400 EUR mesečno). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe, ne da bi se pri tem spuščalo v pravilnost drobnjakarskega pristopa pritožnica (do evra natančno), saj je tak pristop materialnopravno zgrešen.

13Strošek za obutev (90 EUR) je za šestletno deklico več kot primeren. Toženčeva izpovedba, da mesečni strošek iz tega naslova znaša vsaj 90 EUR, ob dejstvu, da je preživninsko breme porazdeljeno 50 % proti 50 %, tej ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ne nasprotuje. Tudi strošek za prehrano (60 EUR mesečno) je primeren. Pritožnica pozablja, koliko časa na mesec toženec preživi s hčerko, v tem času pa je on tisti, ki ima stroške s prehrano. Sodišče prve stopnje je napravilo tudi prepričljivo dokazno oceno, da toženec veliko prispeva za hčerko tudi z nakupom stvari v naravi. Ocena sodišča, da znaša potreben strošek iz naslova revij, knjig in igrač 10 EUR, zato povsem prepriča. Nejasno je, zakaj bi moralo sodišče med otrokove potrebe upoštevati strošek počitnic in dopustovanja, če pa med strankama nesporno, da preživi polovico praznikov in počitnic pri enem, drugo polovico pa pri drugem staršu, ter da A. oba starša nudita dopustovanje, ki ga oba krijeta tudi po finančni plati. Formalizmu, kot ga predlaga pritožba, ni mogoče slediti.

14Pritožnica izrecno sprejema ugotovitve preživninskih zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. Te so malenkost boljše pri tožnici (1.150 EUR mesečo) kot pri tožencu (1.100 EUR mesečno). Pritožbeno sodišče glede na čas, ki ga otrok preživi pri enem in pri drugem staršu, nima pomislekov, da je porazdelitev preživninskega bremena 50 % proti 50 % pravična, posledično pa materialnopravno pravilna. Če je toženec v preteklosti prostovoljno prispeval več tako, da je tožnici izplačeval denarna sredstva, sedaj pa to deklici izroča v naravi, na to presojo ne vpliva. Višina preživnine je bila tožencu določena glede na njegove finančne zmožnosti ob zaključku glavne obravnave.

15Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

¹ Sodba VS RS II Ips 682/2007 z 8. 1. 2007: Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.
² Primerjaj sodbo VSL IV Cp 2860/2017 s 25. 1. 2018, točka 22.