VDSS Sodba Pdp 483/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

- ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke tožnici z dne 10. 10. 2016,

- ugotovitev, da delovno razmerje med strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2014 ni prenehalo in še traja,

- poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo, vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter obračun in plačilo nadomestila plače v bruto znesku 2.689,68 EUR od 26. 10. 2016 do vrnitve nazaj na delo (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker izpodbijana sodba ni pravilna in ni zakonita.

Razlogi sodbe so v nasprotju z izjavami prič in ne izhajajo iz listin. Sodišče nepravilno zaključuje, da naj bi bila toženka seznanjena z domnevnimi kršitvami glede A.A. dne 9. 12. 2015, ko naj bi jo obvestil sindikat in da zato pisno opozorilo ni bilo izdano prepozno, saj je bil direktor B.B. s strani A.A. obveščen o domnevnem trpinčenju že sredi oktobra 2015. Pisno opozorilo je bilo tožnici vročeno šele 30. 1. 2016 in ne 21. 1. 2016. 60 - dnevni subjektivni rok za izdajo opozorila se je tako iztekel najkasneje 16. decembra 2015. Opozorilo tožnici je bilo podano v nasprotju s Pravilnikom o ukrepih delodajalca za zaščito delavcev pred spolnim in drugim trpinčenjem na delovnem mestu (v nadaljevanju: Pravilnik), ker je bilo tožnici vročeno več kot 30 dni od seznanitve, kot predpisuje 13. člen Pravilnika.

Zmotno je stališče, da je bilo opozorilo podano pravočasno glede na objektivni rok, saj naj bi se kontinuirana neželena ravnanja pojavljala več let, kar naj bi bilo razvidno iz dnevnika o mobingu, ki naj bi ga pisala tožničina hčerka po maminem spominu, kar ni res. Dnevnik o mobingu se ni pisal sprotno vse do oktobra 2015, ker je to le tipski vzorec za prijavo, ki so ga izpolnili sorodniki A.A., za potrebe sindikalne prijave pa ga je pisala hči A.A. - C.C., ki je izpovedala, da so ga pisali oni doma, ker mama ni bila sposobna povedati, kaj se ji je zgodilo in so potem pisali po svojem spominu, ne maminem. Sodba se sklicuje na domnevna ravnanja za leta nazaj in nepravilno temelji na dejstvih, ki niso zajeta v časovnem okviru iz pisnega opozorila tožene stranke in ki v sodnem postopku niso bila preverjena, tožnici pa je bila s tem onemogočena opredelitev do vseh teh navedb. Tožnica kategorično zanika ravnanja iz dnevnika mobinga, ker so plod domišljije A.A. Sodba je sama s sabo v nasprotju, ker se sklicuje na dnevnik o mobingu kot listini, ki naj bi potrjevala domnevno večletno kontinuirano neželeno ravnanje tožnice, čeprav iz dnevnika za časovni okvir iz pisnega opozorila ne izhaja nobeno očitano ravnanje iz pisnega opozorila, ki je bilo konkretizirano šele v odgovoru na tožbo.

Sodba nepravilno šteje, da je bilo pisno opozorilo pravilno in zakonito, čeprav je časovni okvir očitanih kršitev samo okvirno določen in same kršitve niso bile konkretno opisane, ravnanja pa so bila presplošno navedena, tožena stranka pa je šele v odgovoru na tožbo konkretizirala očitke iz pisnega opozorila. Ker konkretnih očitkov v opozorilu ni bilo, jih v sodnem postopku ni mogoče ugotavljati.

Nepravilna in nezakonita je obrazložitev v točki 5, ker so povzemanja zaslišanj prič selektivna in izkrivljajo dejanske izpovedi. Izpuščen je bistveni del izpovedi hčere A.A., C.C., da ne ve, kaj se je mami (A.A.) dogajalo v septembru oziroma oktobru 2015, ker je edini dogodek, o katerem ji je mama povedala, dogodek v Wellnesu, kjer naj bi njeni mami nastavljali past. V dnevniku mobinga, ki ga je izpolnjevala družina A.A., tudi C.C. v letu 2015, ni zabeležen noben dogodek, ki ga je tožena stranka navajala v pisnem opozorilu niti v sami konkretizaciji v odgovoru na tožbo. Za domnevno prekletje praznika Bajram z izrečenimi besedami "kurac Bajram", da ima vrat kot noga od slona, da so Balkanci neumni, za odrejanje čiščenja z močnim čistilom, grajo neustreznega čiščenja, odrejanje pobiranja "čikov", je sama hči A.A. izpovedala, da naj bi se ti dogodki zgodili pred leti (2012/2013). Tudi v dnevniku mobinga so ti dogodki zapisani v obdobju 2012/2014. Že samo korektno in celovito povzemanje zaslišanja C.C. - hčere A.A., v povezavi z dnevnikom mobinga, pokaže, da ne držijo očitki iz opozorila, konkretizirani v odgovoru na tožbo, v katerem tožena stranka navaja, da naj bi s prekletjem praznika Bajrama tožnica A.A. od septembra 2015 do 22. 10. 2015 ne zagotavljala enake obravnave na delovnem mestu, ne glede na njeno vero in narodnost, kar naj bi bilo diskriminatorno in nedopustno. Tožnica A.A. od septembra 2015 do 22. 10. 2015 ni preklela Bajrama, saj to jasno izhaja že iz izpovedi same hčere A.A. in dnevnika o mobingu.

V zvezi z maltretiranjem sodba ne upošteva izpovedi C.C., da je bila njena mati A.A. maltretirana s strani njenega moža, ki jo je pretepal, jo žalil, pošiljal v "PM" in so imeli v družini resne težave. Prav vsa grda ravnanja, ki jih je A.A. trpela v družinskem krogu, dojema kot krivdo tožnice. Hči A.A. je sicer izpovedala, da naj bi bilo to 11 let nazaj, vendar pa je iz zapisnika zaslišanja D.D. pred delodajalcem razvidno, da je povedala, da ima A.A. še vedno doma težave. Na neresničnost izpovedi A.A., ki je zaslišana vso krivdo valila na tožnico in zatrjevala, da jo je samo tožnica maltretirala in opozarjala na nepravilno čiščenje, kaže tudi primerjava z zaslišanjem ostalih prič, zlasti E.E. in F.F., ki sta potrdili, da sta tudi sami opozarjali A.A. na nezadostno in nepravilno čiščenje. Tožnica je kontrolirala delo tožnice enkrat do dvakrat na teden. Tudi zato ni pravilna in iz zapisnikov zaslišanj prič ne izhaja ugotovitev sodišča, sprejeta na podlagi izjav prič, ki v odnosu med A.A. in tožnico niso bile prisotne, da je bil odnos tožnice tisti, ki je spravil A.A. v duševno stisko. Priče F.F., G.G. in E.E. so izpovedale, da je A.A. brez povoda obtožila tožnico neresnic o poškodovanju ploščic, kar vse kaže na to, da si A.A. izmišljuje dogodke zato, da bi po krivem obdolžila tožnico.

Nepravilen, pavšalen in neobrazložen je tudi sodbeni zaključek, da naj bi tožnica septembra in večji del oktobra 2015 na A.A. prekomerno verbalno pritiskala in da je slednje prešlo v ustrahovanje in s tem kršitev 37. člena ZDR-1. Sodba nima nobenih razlogov o tem, kolikokrat in kdaj naj bi sploh tožnica v izpostavljenem obdobju verbalno pritiskala na A.A. in kaj verbalni pritisk sploh obsega ter kaj šteje sodba za ustrahovanje. Edini dogodek, ki se je pripetil v zadevnem obdobju, je dogodek s ploščicami v Wellnesu, ki si ga je A.A. preprosto izmislila. Tožnica je A.A. lahko opozorila kvečjemu enkrat do dvakrat na teden, saj je le tolikokrat šla v pregled njenega dela. Sodba ne upošteva, da je temeljna delovna naloga tožnice prav v pregled in nadzor dela sobaric in čistilk in skrb za čistočo hotelov. Sodba se opira na zaslišanja D.D. in H.H., ki v postopku nista bili neposredno zaslišani, iz zapisnikov zaslišanj (pri delodajalcu) pa ni razvidno, o katerem časovnem obdobju sta bili priči povprašani in o katerem obdobju sta govorili, niti o tem, kdaj naj bi slišali kritiziranje tožnice. Gre pretežno za izjave o tem, kar naj bi A.A. izpovedala nekaterim delavkam in ne za lastne zaznave delavk. Iz izjave H.H. izhaja, da sama ni nikoli videla, da bi tožnica neprimerno komunicirala s podrejenimi, pa tudi direktor B.B. je izpovedal, da ni nikoli slišal, da bi tožnica grdo ravnala v zvezi z ljudmi druge vere in narodnosti. Sodba tudi v tem delu iz celotnih izjav iztrga le stavek ali dva in jih ne pretrese v povezavi z ostalimi izpovedbami in dokazi, o tožničinih ugovorih glede neskladnosti in nedoslednosti izjav pa nima razlogov.

Sodba tudi nima razlogov o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nepravilen je zaključek, da je I.I. prosila za prosti dan zaradi praznovanja Bajrama in da naj ji tožnica ne bi odobrila prostega dne zaradi vere, narodnosti. I.I. je najprej izpovedala, da na začetku tedna, to je 1. 9. 2016, tožnici ni povedala, da potrebuje prosti dan zaradi praznovanja Bajrama, tudi iz njene pisne izjave pa izhaja, da pri prošnji za prosti dan tožnici ni povedala, da potrebuje prosti dan zaradi praznovanja Bajrama (niti v ponedeljek niti v četrtek). Izpoved, da je opozorila tožnico v četrtek, je izmišljena. Zlasti iz sms sporočil med tožnico in I.I. je razvidno, da je bila tožnica presenečena ob omembi praznika, ko je prejela sms sporočilo I.I. I.I. niti sama ni štela, da ji prosti dan ni bil omogočen zaradi njene muslimanske vere. Sodišče pri utemeljevanju odpovedi tudi nepravilno in nekorektno izpostavlja, da naj bi podobne težave imela J.J., čeprav se tožnici glede te delavke ni očitalo nikakršno nepravilno ravnanje in se odobravanje prostih dni J.J. ni niti dokazovalo. V razlogih sodbe so vsebovane govorice in navedbe, ki jih tožnici ni bilo mogoče dokazovati, sodišče pa je spregledalo, da sta na Bajram imeli prosto dve drugi delavki, K.K. in L.L., ki sta obe muslimanske veroizpovedi, kar izhaja iz izpovedi I.I. Odpovedni razlog, da naj tožnica ne bi odobrila prostega dne I.I. zaradi vere, narodnosti, ni utemeljen, razlogi sodbe pa so sami s sabo v nasprotju in so selektivno povzeti le iz toženi stranki naklonjenih izjav prič. Tako sodba navaja, da sledi pričanju M.M., ne upošteva pa izpovedi F.F. in G.G., ki sta tožnico v primeru odsotnosti nadomeščali in sta tudi urejali urnike za sobarice in čistilke. Tožnica je bila od petka do nedelje odsotna in sploh ni bila na delu, zato bi lahko I.I. urnik v petek in nedeljo za prosti dan v ponedeljek, v kolikor bi bilo to dejansko možno, spremenili F.F. in G.G. Sodba pa se prav tako ne opredeli do izpovedbe I.I., ki je dejala, da je že ob podpisu pogodbe v kadrovski zahtevala, da se ji na Bajram omogoči prosti dan, o čemer M.M. ni nič vedela, čeprav bi v primeru, da je izpoved I.I. točna, prav vodja kadrovske službe, direktor in M.M. morale tožnico in ostale nadzornice opozoriti na spoštovanje zahtev in dogovorov z I.I.. Nepravilno je obtoževanje tožnice, da ni omogočila prostega dne I.I. zaradi vere, narodnosti, ko je niti ni bilo v službi od petka do nedelje in bi lahko urnik spremenile druge nadzornice. Če pa trditve I.I. ne držijo v tem, da je od delodajalca že ob podpisu pogodbe zahtevala prosti dan na Bajram, ni mogoče slediti njeni izpovedi niti v delu, ko zatrjuje, da je v četrtek tožnico izrecno opozorila, da rabi prosti dan v ponedeljek zaradi praznovanja Bajrama.

Nepravilna je tudi obrazložitev v točki 8 v zvezi z elektronskim sporočilom N.N. z dne 17. 12. 2015, ki v obdobju september in oktober 2015 ni bila zaposlena pri toženi stranki, zato se njena izjava nanaša na obdobje, ki ni zajeto s pisnim opozorilom ali odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sporočilo N.N. nima prav nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti in je na ravni opravljanja, saj iz njega izhaja, da nobena delavka ni ničesar prijavila, kljub zagotovilu, da bi v primeru obstoja nepravilnosti sledili ukrepi. Tožnica se zoper takšne očitke ne more braniti, gre le za govorice po tretjih osebah, s tem pa je tožnici kršena osnovna pravica do poštenega sojenja. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe korektno in pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič in vsebino listin, na katere je oprlo svojo odločitev, ter se ustrezno opredelilo do vseh bistvenih spornih vprašanj - tako glede pravočasnosti in utemeljenosti opozorila pred odpovedjo kot glede utemeljenosti odpovednega razloga ter zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 85. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki opredeljujejo obveznosti delodajalca pred odpovedjo in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano delavcu s strani delodajalca, zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan v skladu s citiranimi določbami ZDR-1, da je bilo tožnici predhodno dne 21. 1. 2016 podano pravočasno in utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve ter da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 nadaljnji pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9V zvezi s predhodnim pisnim opozorilom delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je predhodno opozorilo eden od pogojev za zakonitost odpovedi, ki je izpolnjen le, če je delodajalec predhodno obvestilo podal pravočasno in utemeljeno, to pa je tedaj, kadar se dokaže, da je delavec v resnici kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zakonitost in utemeljenost predhodnega opozorila se preverja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če se v postopku pred sodiščem izkaže, da predhodno opozorilo ni bilo zakonito in utemeljeno, ker delavec očitanih kršitev ni storil, ali pa iz drugih razlogov (npr. če opozorilo ni bilo podano pravočasno, ali če očitki oziroma kršitve niso dovolj jasno časovno in po vsebini konkretizirani), je redna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

10Skladno z odločbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dve letih.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici predhodno opozorilo podano pravočasno, v okviru v zakonu določenega subjektivnega in objektivnega roka za podajo opozorila s strani delodajalca. Tožena stranka je namreč tožnici podala opozorilo dne 21. 1. 2016 (A3) zaradi očitanih kršitev v obdobju od septembra 2015 do 22. 10. 2015, to je zaradi neprimernega in pretiranega verbalnega pritiska z znaki trpinčenja in šikaniranja nad A.A. ter domnevne neenake obravnave te delavke glede na vero in narodnost. Opozorilo (ki je bilo tožnici vročeno 30. 1. 2015) je bilo podano po izvedenem postopku pri toženi stranki na podlagi prijave sindikata, organiziranega pri toženi stranki, ki je toženki dne 9. 12. 2015 prijavil mobing nad A.A. (s strani tožnice kot njene nadrejene delavke). Tožena stranka je v zvezi s prijavo 16. 12. 2015 opravila razgovor s tožnico glede njenega ravnanja z A.A. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je šele tedaj začel teči 60-dnevni subjektivni rok za podajo opozorila, ki teče od ugotovitve kršitve in kot neutemeljeno ocenilo tožničino trditev, da je opozorilo prepozno. Tožnica tudi v pritožbi vztraja pri tem ugovoru. 60-dnevni rok, kot izhaja iz citirane določbe prvega odstavka 85. člena ZDR-1, teče od ugotovitve kršitve. Kršitev pa je bila v obravnavanem primeru ugotovljena šele po prijavi mobinga oziroma po izvedenem postopku pri toženi stranki v zvezi s prijavo, katere resničnost se je pri delodajalcu preverjala z zaslišanjem tožnice in prič, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da je bila prijaviteljica mobinga A.A., zaradi njene odsotnosti (od 22. oktobra 2015 dalje) zaradi bolniškega staleža in slabega zdravstvenega stanja, zaslišana šele dne 8. 1. 2016.

Tudi rok za podajo opozorila v smislu citirane določbe (enako kot npr. roki za podajo odpovedi, ki so določeni v tretjem odstavku 89. člena ZDR-1 za redno odpoved, v drugem odstavku 109. člena ZDR-1 pa za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) lahko začne teči šele tedaj, ko je kršitev ugotovljena, ne pa že ob prvi seznanitvi pristojne osebe o sumu kršitve, ki ga je potrebno še ustrezno preveriti. Zato je zmotno stališče tožnice, da je v obravnavanem primeru rok za predhodno opozorilo začel teči že sredi oktobra 2015, ko je A.A. direktorju naznanila trpinčenje s strani tožnice in da se je 60-dnevni rok iztekel najkasneje 16. decembra 2015. Za presojo pravočasnosti opozorila je pomembna le citirana določba prvega odstavka 85. člena ZDR-1 in v njej določen subjektivni oziroma objektivni rok, ni pa pomembna ureditev v internem aktu tožene stranke, čeprav ta določa krajše roke za ukrepanje zoper odgovorne delavce v primeru mobinga. Zato je neutemeljeno in za odločitev nebistveno tudi sklicevanje tožnice na to, da je bilo opozorilo tožnici podano po izteku 30-dnevnega roka za podajo opozorila, ki je določen v 13. členu Pravilnika tožene stranke o ukrepih delodajalca za zaščito delavcev pred spolnim in drugim trpinčenjem na delovnem mestu.

Ker je bilo tožnici opozorilo z dne 21. 1. 2016 izdano zaradi očitanih kršitev, storjenih v obdobju od septembra 2015 do 22. 10. 2015, pa je bil spoštovan tudi šestmesečni (objektivni) rok.

12V zvezi z opozorilom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v njem zapisano le, da je tožnica na A.A. od septembra 2015 do 22. 10. 2015 večkrat izvajala neprimeren in pretiran verbalni pritisk in da ji ni zagotavljala enakega obravnavanja na delovnem mestu glede na njeno vero in narodnost, očitki oziroma kršitve pa niso bolj natančno konkretizirani. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pravilno kot neutemeljeno ocenilo tožničino trditev, da ji je bila onemogočena pravica do zagovora, ker je v pisnem opozorilu le okvirno določen časovni okvir, ko naj bi bile kršitve storjene, same kršitve pa niso bolj konkretno opisane in konkretizirane. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da poseben zagovor glede kršitev iz pisnega opozorila ni predviden z zakonom, ter da se obstoj konkretnih kršitev ugotavlja v sodnem postopku. Pritrditi pa je potrebno tudi pravilni ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je bila tožnica v postopku v zvezi s prijavo mobinga zoper A.A. (ki se je zaključil z izdajo predhodnega opozorila pred odpovedjo) seznanjena s prijavo mobinga, na razgovoru (16. 12. 2015) pa so jo spraševali, kaj se je zgodilo 22. 10. 2015 in naslednjega dne, o zdravstvenem stanju A.A. in o tem, ali je nanjo kričala, jo zmerjala, kritizirala njeno delo, videz in obnašanje oziroma se norčevala iz njene narodnosti. To pomeni, da je tožena stranka v okviru tega postopka dala tožnici možnost izjave o očitkih v zvezi z mobingom, ki so se nanašali na daljše obdobje več let nazaj in na obdobje od septembra do 22. oktobra 2015, ko je prišlo do konflikta na delovnem mestu v Wellnesu, ki se je zaključil tako, da je A.A. poiskala psihiatrično zdravniško pomoč. Res je sicer, da so kršitve v opozorilu navedene zelo splošno, vendar so kljub temu dovolj konkretno zapisane, da se ve, kakšno nesprejemljivo ravnanje se tožnici očita v odnosu do podrejene delavke, čistilke v hotelu O. A.A., ki je tožnico prijavila zaradi mobinga. Pri toženi stranki se je ugotavljalo dejansko stanje oziroma se je preverjala resničnost prijave, v tem postopku pa je bila zaslišana tudi tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je opozorilo kljub pomanjkljivi obrazložitvi zadostna podlaga za preverjanje konkretnih kršitev v sodnem postopku glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj toženi stranki ni mogoče odrekati pravice, da utemeljenost opozorila dokazuje v sodnem postopku (zlasti ker je bil že pri delodajalcu postopek v zvezi s prijavo mobinga izpeljan in o tem obstajajo tudi listinski dokazi).

13Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem, da prikazuje dnevnik o mobingu kot neverodostojen dokaz, posamezne dele izpovedi prič pa interpretira izven celotnega konteksta, v katerem je bila posamezna izpoved dana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožnica na A.A. že dalj časa, najmanj pa septembra 2015 in večji del oktobra 2015, prekomerno verbalno pritiskala, češ, da ne zna čistiti, tako da je to prešlo v ustrahovanje in s tem do kršitev 37. člena ZDR-1, v posledici česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo obvestilo z dne 21. 1. 2016 utemeljeno in zakonito. Dnevnik o mobingu samo zato, ker so ga pisali svojci A.A. po svojem spominu na tipskem vzorcu za potrebe podaje sindikalne prijave, ni neverodostojen dokaz, saj so izvedeni dokazi, zlasti izpovedi zaslišanih prič, potrdili zapise v dnevniku. Zaslišane priče C.C., A.A., J.J., E.E. in B.B. so potrdili resničnost zapisov v dnevniku o neželenih ravnanjih tožnice zoper A.A.

S tem v zvezi tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljeno kršitvijo tožnice - prekomernem verbalnem pritisku v obdobju od septembra 2015 do 22. 10. 2015, ni sklicevalo na dnevnik o mobingu. Ravnanje tožnice je štelo za dokazano na podlagi drugih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi navedenih prič, iz katerih izhaja, da je tožnica v obdobju od septembra 2015 do 22. 10. 2015 večkrat izvajala neprimeren in pretiran verbalni pritisk na delavko A.A., ki jo je spravil v duševno stisko. Vse navedene priče so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (zlasti v 5. točki obrazložitve sodbe), potrdile, da jim je A.A. potožila nad maltretiranjem tožnice, nad konstantnimi očitki tožnice A.A., da ne zna čistiti ter da je A.A., potem ko je imela stik s tožnico, bila objokana in "iz sebe" in da se je tožnice bala. Samo dejstvo, da so nekatere od zaslišanih za to izvedele v pogovorih z A.A., ki je bila zaradi neprimernega odnosa tožnice do nje zelo prizadeta in se je je bala, ni odločilnega pomena. To pa pomeni, da je tožnici prva očitana kršitev iz opozorila dokazana in da je obvestilo že iz tega razloga utemeljeno, saj za opozorilo zadostuje že ena sama kršitev. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko druge očitane kršitve iz opozorila (da tožnica delavki A.A. ni zagotavljala enako obravnavo na delovnem mestu, ne glede na njeno vero in narodnost) ni natančneje ugotavljalo. Ta kršitev naj bi se, kot izhaja iz podatkov v spisu, nanašala zlasti na to, da je tožnica v razgovoru z A.A. "preklela Bajram", kar pa se je očitno zgodilo v preteklih letih, in ne v septembru oziroma oktobru 2015.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno opozarja, da je v pritožbi izpostavljena izjava priče C.C., "da ne ve, kaj se je mami (A.A.) dogajalo v septembru oziroma oktobru 2015" iztrgana iz konteksta celotne izpovedi te priče, saj je ta priča (to je hči A.A.) tudi izpovedala, da "je mama doma tožila, da jo tožnica maltretira in da z njo grdo govori. Grdo ravnanje je imelo višek 22. 10. 2015, ko je bila mama že zjutraj zaprta in zamišljena. Ko je v službi vklopila sesalec je začela jamrati, da "ne zna čistit, da ne zna čistit", doživela je šok, tako da je morala k zdravniku, ki ji je dal napotnico za Psihiatrično bolnišnico v P. Tam je mama povedala, da jo je tožnica zaprla v prostor, da je govorila, naj se pogleda v ogledalo, kakšna je, in še druge stvari".

Iz izpovedi C.C. tudi ne izhaja, da je bila njena mati maltretirana s strani njenega moža, saj je izpovedala ravno nasprotno, in sicer, da v zadnjih letih problemov v družini z očetom niso imeli. Zato ni sprejemljivo stališče tožnice, da je A.A. za vse svoje probleme brez razloga krivila tožnico in da so ravnanja, opisana v dnevniku mobinga, "plod domišljije" A.A., ter da si je dogodek v Wellnessu izmislila. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je ob tem dogodku dejansko prišlo do konflikta med tožnico in A.A., ki je med drugim izpovedala, da ji je tožnica rekla, naj gre v kadrovsko službo, da ji dajo odpoved, če ne zna čistiti. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je izpoved A.A., ki je zatrjevala, da jo je samo tožnica maltretirala in opozarjala na nepravilno čiščenje, neresnična že zato, ker na to kaže primerjava z izpovedma prič E.E. in F.F., ki sta izpovedali, da sta A.A. tudi sami opozarjali na nezadostno in nepravilno čiščenje. Če A.A. na zaslišanju ni omenjala tudi njunih opozoril v zvezi z opravljanjem dela, ker jih očitno sama ni občutila kot kritiziranje in šikaniranje, to še ne pomeni, da je njena izpoved glede odnosa tožnice do nje neresnična in izmišljena, zlasti če se upošteva rezultat celotnega dokaznega postopka v zvezi z mobingom in neprimernim odnosom tožnice do A.A.

14Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnici dokazana tudi očitana kršitev, ki je bila razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 10. 2016, to je, da delavki I.I. dne 12. 9. 2016 ni zagotovila enake obravnave glede na njeno vero in narodnost, s tem, da jo je kljub obljubi, da bo na praznik Bajram lahko prosta, tisti dan razporedila na delo, čeprav je delovni proces omogočal, da se na delo razporedi delavka, ki tega praznika ne praznuje. Dokazna ocena je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo. Pritožba neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o verodostojnosti izpovedi priče I.I., ki je izpovedala, da je tožnici v četrtek, 8. 9. 2016, povedala, da želi biti 12. 9. 2016 prosta zaradi praznovanja Bajrama, že več dni pred tem pa je tožnico prosila za prost dan. Njeno izjavo potrjujejo tudi listine v spisu, zlasti SMS sporočilo, ki ga je dan pred praznikom I.I. poslala tožnici, potem ko je ugotovila, da je na razporedu za delo na dan praznika in da so proste delavke, ki Bajrama ne praznujejo in se je zato tudi dan pred praznikom obrnila nanjo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi izpoved M.M., ki je izpovedala, da je bila I.I. zaradi neodobrenega prostega dne prizadeta, ker ji je tožnica prosti dan na praznik obljubila. Iz njene izpovedi, ki je skladna z izpovedjo I.I., pa tudi izhaja, da se je tožnica I.I., potem ko se je hotela z njo pogovoriti, smejala in izjavila, da se Bajram v Sloveniji ne praznuje in da naj ne bo nacionalist. Iz izpovedi M.M. pa tudi izhaja, da ravnanje, kot je bilo tožničino, ustvarja nezadovoljstvo v delovnem okolju, kar se odraža pri delu delavcev, to pa pri počutju gostov in ugledu tožene stranke.

15Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ravnanje tožnice štelo kot kršitev delovnih obveznosti, saj je ugotovilo, da tožnica I.I. kljub obljubi in dejstvu, da je bila seznanjena s tem, da I.I. želi prosti dan zaradi praznovanja Bajrama, ni omogočila prostega dne, v pogovoru z I.I. o tem pa je, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, odreagirala na neprimeren način. Zakaj ni prišlo do spremembe urnika s strani F.F. in G.G., ker je bila tožnica od petka v tistem tednu dalje odsotna, kar kot bistveno izpostavlja pritožba, ni bistveno, saj se je I.I. o prostem dnevu za Bajram pogovarjala s tožnico, in je očitno verjela njeni obljubi. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim dogovorom z I.I. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi glede prostih dni za praznik. Prosti dnevi se tudi na dan praznikov delavkam odobravajo glede na možnosti, če to dopušča delovni proces, kar se upošteva pri sestavi razporeda za delo, za kar je bila v prvi vrsti zadolžena tožnica, ne glede na morebitna opozorila ali navodila s strani kadrovske službe v zvezi z omogočanjem prostih dni delavkam muslimanske vere zaradi praznovanja Bajrama. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo tožnici pravico do poštenega sojenja, z opiranjem na izjave kot je npr. sporočilo N.N. z dne 17. 12. 2015, ki je le "na ravni opravljanja". Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, v povezavi z vsemi drugimi dokazi, ocenilo tudi izpoved M.M. o pogovoru z N.N., ki je opravljala enako delo do leta 2014, v katerem je izvedela, da so bile že v preteklih letih prijave glede tožničinega ravnanja z delavkami, vendar so prijaviteljice želele ostati anonimne. Pri presoji, ali gre v obravnavni zadevi za utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpoved R.R., ki je izpovedala, da ne vidi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, ker je bila tožnica vodstvena delavka, ki nadzira delo drugih, nato pa je sama kljub opozorilu ponovno kršila delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tudi pogoj za zakonitost odpovedi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v obravnavanem primeru izpolnjen.

16Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijski in reintegracijski zahtevek, je torej pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tudi tožena stranka sama, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami - ZDSS-1) v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.