VSK Sodba I Cp 523/2017

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek I. Č., da naj bi spadala stanovanjska stavba na naslovu K., I. B., stoječa na parcelah št. 1042/4, 1040/0 in 1041/1 vse k.o. K. v skupno premoženje pravdnih strank, da spadata v njuno skupno premoženje tudi osebna avtomobila znamke Peugeot 407 in Opel Astra, premične stvari in oprema v stanovanjski hiši K. ter da znaša delež vsake od strank na tem premoženju 1/2, da mu je dolžna toženka N. Č. plačati 16.800,00 EUR uporabnine na račun njegovega deleža na stanovanjski hiši ter da mu je dolžna plačati 12.091,53 EUR na račun odplačanega kredita. Je pa delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada povečana vrednost nepremičnine - parc. št. 1042/4, 1040/0 in 1041/1 v višini 95.411,00 EUR, na kateri sta deleža pravdnih strank enaka, in odločilo, da mu je dolžna zato toženka N. J. plačati polovico povečane vrednosti nepremičnine, torej 47.705,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2014 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mu je dolžna plačati 12.576,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2014 dalje do plačila, od česar odpade 12.120,04 EUR na toženkin delež kredita, ki ga je po razpadu življenjske skupnosti s toženko odplačeval tožnik, nadaljnjih 456,32 EUR pa na strošek zavarovanja toženkine nepremičnine, ki ga je poravnal tožnik po razpadu zakonske zveze. Ugotovilo je še, da v skupno premoženje pravdnih strank z enakima deležema sodijo tudi premične stvari in oprema v stanovanjski hiši K., kar vse je naštelo v točki 11 izreka sodbe, medtem, ko je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da naj bi v skupno premoženje spadala še nadaljnja povečana vrednost nepremičnine v višini 63.698,00 EUR, zaradi česar naj bi tožniku toženka plačala nadaljnjih 31.849,00 EUR, da spada v skupno premoženje pravdnih strank diatonična harmonika Rutar in da mu je dolžna toženka povrniti še nadaljnjih 3.481,34 EUR odplačanega kredita, izplačati 27.485,00 EUR na račun vrednosti opreme, ki spada v skupno premoženje ter mu plačati 4.700,00 EUR iz naslova polovice vrednosti osebnih vozil.

2Po nasprotni tožbi N. J. pa je odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo še zneski na bančnem računu I. Č. pri Banka A v višini 5.807,23 EUR, 50 GBP in 3,11 USD, zaradi česar mu je naložilo, da je dolžan plačati N. J. polovico navedenih zneskov, torej 2.903,61 EUR, 25 GBP in 1,5 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2016 dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, in sicer za plačilo nadaljnjih 4.118.61 EUR in za zakonske zamudne obresti od 31.8.2012 do 3.11.2016. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da naj bi v skupno premoženje pravdnih strank spadalo tudi stanje na osebnem računu I. Č. pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d., zaradi česar naj bi bil dolžan N. J. plačati znesek 20.000,00 EUR.

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna N. J. povrniti I. Č. v višini 4.110,50 EUR.

3Ker sta bili v obravnavani zadevi vložena tako tožba kot nasprotna tožba, bo v nadaljevanju v izogib nejasnostim, na katero stranko se obrazložitev te odločbe nanaša, uporabljen za I. Č. ves čas izraz tožnik, za N. J. pa toženka.

4Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se po pooblaščencih pritožuje proti delu sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njegov zahtevek, da naj bi v skupno premoženje pravdnih strank spadala diatonična harmonika Rutar in višja vrednost nepremičnine, zaradi katere naj bi mu bila dolžna toženka plačati še 31.849,00 EUR, ter kolikor je bil zavrnjen njegov zahtevek, da mu na račun odplačanega kredita vrne še nadaljnjih 3.481,34 EUR. V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi pa se pritožuje, kolikor je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku N. J., da spada v skupno premoženje pravdnih strank znesek na njegovem bančnem računu (5.807,23 EUR, 50 GBP in 3,11 USD) in da ji mora zato izplačati 2.903,61 EUR, 25 GBP in 1,5 USD, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških.

5V zvezi s cenitvijo vrednosti nepremičnine zatrjuje, da je izvedenec nepravilno ocenil vrednost starega objekta na 54.241,00 EUR, saj je pri izračunu izhajal iz vrednosti nepremičnin, zgrajenih leta 1981, čeprav je bil ocenjevani objekt zgrajen pred več kot 100 leti in bil leta 1996 s strani cenilca gradbene stroke B. G. ocenjen bistveno nižje, in sicer na 12.031,44 EUR. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo vrednosti izvedenca B. G., ki si je objekt ogledal in ga opisal, medtem ko je I. Z., ki je bil kot izvedenec postavljen v tem postopku, naredil izračun zgolj s primerjavo nepremičnin neustrezne starosti. V zvezi z izplačilom njegovega deleža na povečani vrednosti nepremičnine pa opozarja, da je izvedenec v popravku mnenja z dne 8.11.2016 ugotovil, da znaša višina vloženih sredstev v nepremičnino na dan 1.9.2012 kar 159.109,00 EUR, zaradi česar je s tožbo zahteval polovico tega, kar je prispeval, torej 79.554,50 EUR. Iz listin v spisu je razvidno, da sta pravdni stranki gradnjo hiše financirali s kupnino za prodano stanovanje v višini 64.600,00 EUR, s kreditom banke v višini 46.000,00 EUR in z lastnimi prihranki v višini 18.000,00 EUR. Poleg tega sta v gradnjo vlagali plače in lastno delo, zato je logičen izračun izvedenca, da je vložek v nepremičnino znašal 159.109,00 EUR.

6Glede harmonike Rutar, ki po odločitvi sodišča ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, pritožnik navaja, da so razlogi sodbe o tem, da je ta inštrument uporabljala le toženka, da predstavlja zanjo posebno dragocenost in da je njena mati izpovedala, da ji je harmoniko podarila, nerazumljivi, protispisni in materialnopravno zmotni. Tožnik je v tožbi navedel seznam predmetov, ki so bili kupljeni v času trajanja zakonske zveze, leto nakupa in približno vrednost ob nakupu. Navedel je tudi, da je bila harmonika kupljena leta 2005 za ceno 3.000,00 EUR, toženka pa ni nikoli trdila, da harmonika ni bila kupljena v času trajanja zakonske zveze oz., da so ji jo kupili starši. Trdila je le, da so ji dali del denarja, in sicer 2.500 DEM in da je šlo za darilo, dano samo njej. Na zaslišanju pa je povedala, da so ji starši pomagali kupiti harmoniko ravno takrat, ko sta s tožnikom prenavljala stanovanje. Tudi mama ni nikoli rekla, da je harmoniko podarila hčerki, temveč v pisni izjavi navedla, da ji je za harmoniko podarila 2.500 EUR, kar je na zaslišanju popravila na 2.500 DEM. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da naj bi mama povedala, da je hčerki podarila harmoniko. Izjava toženkine mame ni bila v tem delu nič bolj prepričljiva kot glede ostalih daril, v zvezi s katerimi je sodišče ocenilo, da je njena izpoved izjemno pristranska in izrazito nenaklonjena tožniku. Pri harmoniki je šlo, če so starši toženke k nakupu kaj prispevali, za darilo, dano obema zakoncema. Tudi sicer je iz seznama opreme in predmetov v hiši razvidno, da sta pravdni stranki imeli ogromno glasbenih instrumentov, saj sta bila člana ansambla, ki je skupaj nastopal na prireditvah.

7V zvezi z vračilom kredita navaja, da je dne 27.2.2007 sklenil pogodbo za stanovanjski kredit v višini 46.000,00 EUR, odplačeval pa ga je tudi po razpadu življenjske skupnosti in tako do konca februarja 2017 plačal 24.240.00 EUR, kar je pravilno ugotovilo sodišče. Kredit je odplačeval v korist toženke oz. njenega posebnega premoženja, zato je toženka obogatena za celoten navedeni znesek, sodišče je namreč prezrlo, da tožnik na nepremičnini, za katero je odplačeval kredit, ni pridobil solastninske pravice.

8Glede prihrankov na računu na dan 31.8.2012 navaja, da je toženka v nasprotni tožbi spremenila svojo trditveno podlago in pričela trditi, da so sredstva na njegovem računu na dan izselitve iz hiše dne 1.9.2012 skupni prihranki in je zahtevala, naj se ji polovico teh sredstev izplača. Tožnik je ugovarjal, da s toženko nista imela prihrankov ter da je na račun prejemal samo plačo. Trditev o skupnih prihrankih, ki naj bi sodili v skupno premoženje, je toženka postavila šele v nasprotni tožbi 7.11.2016, ne pa do konca prvega naroka. Sodišče zato njenih novih trditev ne bi smelo upoštevati. Da je šlo za nedovoljene novote, izhaja tudi iz njenih predhodnih vlog, ko je zatrjevala, da sta s tožnikom imela vsak svoj denar in ločene finance. Položnice je ves čas plačeval tožnik, toženka je svojo plačo porabljala zase. Nesporno je, da nista imela skupnih prihrankov. Račun pri Banka A ni bil varčevalni račun, nanj je tožnik prejemal plačo in s tega računa je preko trajnikov plačeval položnice in plačeval kredit za hišo. Sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, čemu šteje preostanek tožnikovih plač kot skupne prihranke. V 16. točki sodbe je deloma pritrdilo tožnikovim trditvam, da je do formalne razveze sredstva na svojem bančnem računu v višini 14.004,44 EUR porabil za potrebe toženke, za oba sinova ter za hišo, v upanju, da se bodo zadeve umirile in da se bo v hišo vrnil. S tem v zvezi je upoštevalo 5.055,44 EUR za sinova, za toženko in hišo pa 3.141,77 EUR. Plačil stroškov, ki jih je navajal na zadnjem naroku, ni upoštevalo, ker naj bi bile navedbe prepozne, čeprav je v tretji točki odgovora na nasprotno tožbo poleg stroškov, ki jih je priznalo sodišče, uveljavljal še sledeče: dne 15.4.2013 in 22.12.2012 je plačal po 290,00 EUR za E. šolnino, dne 28.9.2012 in 15.11.2012 pa je sinu E. nakazal po 300,00 EUR za šolanje in v zvezi z vsem pravočasno predložil listinske dokaze, kar je specificirano navedel kot dokaz pri točki 3 odgovora na nasprotno tožbo. Očitno je sodišče prezrlo, da je pravočasno zatrjeval in dokazoval plačilo nadaljnjega zneska 1.180,00 EUR. Zapis sodišča, da gre za prepozne trditve, je protispisen, saj je tožnik na zadnjem naroku le ponovil svoje dotedanje navedbe o plačilih. Zatrjeval je, da je v času od svoje izselitve do formalne razveze kril praktično vse stroške družine in da je v 11 mesecih za to porabil skupaj 15.764,96 EUR. Toženka ni krila nobenih stroškov, čeprav bi tudi ona morala nositi svoj del bremena za preživljanje sinov. Te stroške je tožnik plačal poleg svoje preživninske obveznosti, ki je znašala po 270,00 EUR mesečno za vsakega izmed sinov. Za oba sinova skupaj je mesečno tako prispeval povprečno 1.433,17 EUR. Preživninsko breme je bilo v navedenem obdobju med pravdni stranki neenakomerno porazdeljeno in je tožnik upravičen od toženke terjati vračilo tega, kar je plačal preveč. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni odločalo o njegovem v pobot uveljavljanem verzijskem zahtevku. Sinova in toženka so od skupnih prihrankov že imeli korist s tem, da so ta sredstva dobili v obliki gotovine, oblačil ali šolnine, zato toženka ne more še enkrat zahtevati izplačila iz naslova skupnih prihrankov. Ker se je bil tožnik prisiljen izseliti iz stanovanja zaradi okoliščin, ki jih je povzročila izključno toženka, pa je logično, da je del denarja, ki je ostal na njegovem računu od plač, porabil tudi zase. V toženkini hiši so namreč ostale vse njegove stvari. Po preselitvi si je moral kupiti popolnoma vse stvari, od posteljnine do jedilnega pribora, posode in avtomobila. Nemoralen je zato toženkin zahtevek, da so sredstva na njegovem računu skupna.

9Toženka pa se pritožuje po pooblaščencu proti odločitvi sodišča o enakih deležih na skupnem premoženju in posledično proti odločitvi o višini zneska, ki ga mora izplačati tožniku ter proti odločitvi o zavrnitvi njenega zahtevka iz nasprotne tožbe, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanje na osebnem računu tožnika pri Kapitalski družbi.

10Ne soglaša z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnikovi prejemki, ki so financirani s strani delodajalca, ne predstavljajo skupnega premoženja, saj so se ta sredstva v Sklad plačevala prav zaradi tožnikovega dela. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnik glede na veljavne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter na osnovi pokojninskega načrta, ki velja za poklicno zavarovanje in za slovensko vojsko, na privarčevanih sredstvih določene pravice. Te so v zakonu natančno naštete, odvisne pa so od trajanja zavarovanja ter zbranih sredstev. Tožnik bo, ko bo sam to določil, ali ko se bodo neodvisno od njegove volje stekli pogoji po zakonu, prejel sam ali pač njegovi dediči po njegovi smrti, določene prejemke, predčasno pokojnino ali v primeru dopolnitve štiridesetletne dobe zavarovanja višjo pokojnino, kot bi jo sicer, če ne bi imel dodatnega poklicnega zavarovanja. Pritožnica z nasprotno tožbo ni zahtevala od tožnika, da ji izplača sredstva, ki so se zbrala na njegovem računu, temveč le, naj se ugotovi, da predstavljajo ta sredstva skupno premoženje, na katerem imata pravdni stranki enaka lastninska deleža.

11Glede deležev na skupnem premoženju pritožnica navaja, da sodišče ni pravilno ovrednotilo njenega prispevka ter prispevka njenega brata S. J.. Izkazala in dokazala je, kolikšna in katera dela je brat opravil pri adaptaciji stanovanjske hiše, opisala pomoč pri gradnji v denarju in v delu, ki sta ji jo poleg brata nudila tudi starša. Brat je ta dela še posebej natančno opisal in ovrednotil. Vrednost njegovega prispevka znaša 11.330,00 EUR, čemur tožnik ni oporekal. Sodišče je v zvezi s tem zavzelo napačno materialnopravno stališče, da bratovega dela ni moč šteti kot prispevek k njenemu posebnemu premoženju. Šlo je za zelo obsežna, dolgotrajna in v gmotnem smislu omembe vredna dela in tega prispevka ni moč poenostavljeno obravnavati enako, kot prispevek pritožničinih staršev. Za slednje je običajneje, da s tem, ko pomagajo otroku, izkazujejo interes in koristijo posredno in neposredno tudi zetu ali snahi. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo v zvezi z delom brata, so po mnenju pritožnice sprenevedanje in čisto poenostavljanje. Tožnik je bil zaradi svoje službe v vojski mnogo odsoten še posebno čez dan, ko so se opravljala gradbena dela, zato je bil večinoma na gradbišču prisoten njen brat. Napačno je stališče sodišča, da vlaganje brata v povečanje vrednosti nepremičnine ni podprto z nobenim drugim dokazom. V kolikor je res šlo pri prikazovanju vrednosti del za računske napake, bi sodišče moralo bratu naložiti, naj našteje, opiše in oceni vrednost del. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je delež pritožnice višji od deleža tožnika. Pomoč brata je potrebno obravnavati le tako, da je delal izključno v njeno korist, ker je bil njen brat, ker jo je spoštoval in ker so imeli tudi sicer v njihovi družini izredno tople in pristne družinske odnose in vezi.

12Pravdni stranki sta zatem podali druga drugi še odgovora na pritožbo, v katerih sta odgovarjali na posamezne pritožbene trditve.

13Pritožbi nista utemeljeni.¹

K pritožbi tožene stranke:

14Stališče prvostopenjskega sodišča, da denarna sredstva iz naslova tožnikovega poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki se nahajajo na njegovem računu pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne spadajo v skupno premoženje, je pravilno. Podlago ima v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in Pokojninskem načrtu poklicnega zavarovanja. Gre za sredstva, zbrana na podlagi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga financirajo delodajalci, sredstva pa se zbirajo na zavarovančevem osebnem računu, na podlagi katerega bo tožnik pridobil pravico do poklicne pokojnine. S temi sredstvi tožnik ne more prosto razpolagati. Njegove pravice na teh sredstvih so določene v ZPIZ-2 in Pokojninskem načrtu in ne drži, da je od njegove volje odvisno, ali lahko ta sredstva dobi predčasno izplačana v enkratnem znesku. Nenazadnje tudi sama pritožnica v nadaljevanju pritožbe navaja, da morajo biti za izplačilo poklicne pokojnine izpolnjeni določeni pogoji, a jih ne konkretizira. Kateri naj bi bili v tožnikovem primeru že izpolnjeni, ali pa naj ne bi bili odvisni od njegove volje in tako dokazovali tožnikovo pravico do enkratnega izplačila, torej pritožba ne pove. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da 37. člen Pokojninskega načrta daje zavarovancu pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti le v primeru, če zavarovanec pred uveljavitvijo pravice do poklicne pokojnine izpolni pogoje za pravico do druge pokojnine in ob dodatnem pogoju, da sredstva na njegovem osebnem računu ob vložitvi popolnega zahtevka ne presegajo 5.000,00 EUR. V obravnavanem primeru ne prvi, ne drugi pogoj nista bila izpolnjena, kar pomeni, da pritožničinemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, če zbiranje teh sredstev ne bi bilo izrecno opredeljeno kot obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za določene poklice. Tudi ne drži, da toženka ni zahtevala izplačila sorazmernega dela sredstev na tožnikovem računu pri Skladu, temveč samo ugotovitev tega, da naj bi sredstva spadala v skupno premoženje. Z nasprotno tožbo je namreč toženka zahtevala izplačilo teh sredstev v višini 20.000,00 EUR.

15Neutemeljena je toženkina pritožba tudi kolikor se nanaša na ugotovitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ki naj bi jih sodišče ugotovilo v njeno škodo zato, ker ni upoštevalo pomoči njenega brata kot darilo, dano le njej. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba življenjsko prepričljive razloge, navedene v točkah 26 in 27 obrazložitve. Sodišče je sicer ugotovilo, da je toženkin brat res pomagal pri gradnji hiše in obnovi garaž, od tega je določena dela izvajal skupaj s tožnikom. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je potrebno pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oz. darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih.² Toženka bi zato morala dokazati, da je bila ta pomoč prav v času, ko je bila dana, namenjena zgolj njej in ne obema, vendar ni niti zatrjevala kakšnih posebnih ali izjemnih okoliščin, ki bi lahko predstavljale podlago za drugačno odločitev. Toženkin brat S. J. je v svoji pisni izjavi ovrednotil vrednost pomoči na okrog 10.000,00 EUR, česar pa prvostopenjsko sodišče ni štelo kot dokazano dejstvo, glede na to, da je šlo zgolj za bratovo subjektivno oceno, ki ni bila podprta z drugim dokazom. Morebitnega drugega dokaza, ki je bil izveden in bi dajal podlago za realnost te ocene ne poudarja niti pritožba. Nikakršne podlage ni za ločevanje narave pomoči, ki so jo pravdnima strankama dali toženkini starši, od (sicer znatne) pomoči, ki jo je nudil pri gradnji toženkin brat, saj gre tudi v njegovem primeru za ožje sorodstveno razmerje; stanoval je v bližini in družina se je (tudi širša) dobro razumela.

K pritožbi tožeče stranke:

16Na tožnikove pripombe v zvezi z ovrednotenjem starega objekta je izvedenec podal odgovor (list. št. 202 spisa) ter popravek cenitve (priloga C3 spisa). Tožeča stranka je, potem, ko je prejela popravek izvedenskega mnenja, sporočila sodišču, da na popravljeno izvedensko mnenje nima pripomb in ne predlaga zaslišanja izvedenca (vloga na list. št. 214 spisa). Izvedenec je podal zatem mnenje tudi na naroku dne 3.2.2017 in tožnik tudi takrat pripomb na ovrednotenje skupaj ustvarjene povečane vrednosti nepremičnine ni več imel. Argument, s katerim tožnik izpodbija to ugotovitev iz sodbe, torej ni utemeljen.

17Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo, da se je vrednost tožničine nepremičnine na podlagi skupnih vlaganj povečala za 95.411,00 EUR. Za presojo, kolikšno vrednost mora toženka izplačati tožniku, ni odločilna višina porabljenih denarnih sredstev, temveč končni rezultat, ki je bil skupaj ustvarjen, oziroma je obstajal ob razpadu njune življenjske skupnosti. Tožnik je zato upravičen do povračila denarne vrednosti, kot mu jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče in ne do vrnitve polovice vloženega denarja.

18Prepričljiva in življenjsko logična je tudi odločitev sodišča, da harmonika Rutar ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank, temveč predstavlja posebno premoženje toženke. Toženkina mati je v pisni izjavi (priloga B 23 spisa) denarno ovrednotila predmete, ki so jih starši toženki ali podarili, ali ji zanje dali denar. Pri tem je prispevek za harmoniko ocenila na 2.500,00 EUR, medtem, ko pri zaslišanju ni več povsem zanesljivo vedela, ali je šlo za evre ali marke, kar glede na časovno oddaljenost darila in menjavo valut ni nenavadno. Toženka pa je pri zaslišanju pojasnila, da so ji sicer res polovico denarja za harmoniko dali starši, da pa je drugi del kupnine pokrila s prodajo prve - stare harmonike (list. št. 186 spisa). Prvostopenjsko sodišče je očitno res pisno izjavo toženkine matere povzelo v nasprotju z njeno vsebino, ne drži pa, da naj bi pravilno povzet listinski dokaz potrjeval kakšen drugačen zaključek od tega, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče: da je šlo namreč za predmet, ki ga je nesporno uporabljala le toženka, da predstavlja zanjo posebno dragocenost, da jo je kupila toženka po lastni presoji in (deloma) z denarjem, ki ji je bil v ta namen podarjen s strani matere ter da harmonika ni bila namenjena družinski skupnosti. Ne drži torej, da naj bi predstavljal prispevek staršev k nakupu darilo, dano obema zakoncema.

19Tožniku tudi ni mogoče pritrditi, da naj bi znesek kredita, ki ga je odplačal po razpadu življenjske skupnosti, v celoti predstavljal njegovo terjatev do toženke, ker da je šlo za kredit za njeno premoženje, na katerem sam ni pridobil solastninske pravice. Pritožnik namreč prezre, da predstavlja povečana vrednost nepremičnine, ki je bila ustvarjena tudi s pomočjo kredita, tisto skupno premoženje, na račun katerega mu je na podlagi te sodbe toženka dolžna izplačati 1/2 vrednosti. Kredit je bil torej odplačevan v korist obeh strank in ne le toženke.

20Toženkina trditev, da naj bi spadala sredstva na tožnikovem računu pri Banka A v skupne prihranke, ne more biti prepozna, glede na to, da jo je uveljavljala v nasprotni tožbi, s katero je zahtevala izplačilo polovice teh sredstev. Tudi pritožnik sam priznava, da je na navedeni račun prejemal plačo, kar pomeni, da gre za z delom pridobljena sredstva, ki so nedvomno skupno premoženje zakoncev, ne glede na to, da ni šlo za varčevalni račun. Tudi ne drži, da sodišče pri ugotavljanju višine sredstev, ki jih je po razpadu življenjske skupnosti tožnik namenil sinovoma neodvisno od preživnine, ni upoštevalo izročenih dodatnih 1.180,00 EUR. V 17. točki obrazložitve sodbe je navedlo, da je tožnik pokril v obdobju od 28.9.2012 do 15.5.2013 šolnino za sina E. v skupni višini 2.450,00 EUR, kar pomeni, da sta v ta skupni znesek že vključeni obe v pritožbi zatrjevani plačili z dne 15,4.2013 in 22.12.2012, prav tako pa je v skupni znesek všteto tudi nakazilo 2 x po 300,00 EUR, opravljeno 28.9.2012 in 15.11.2012 (to je povsem dobro razvidno iz listinskega dokaza v prilogi A 123 spisa).

21Očitno je torej, da je imelo prvostopenjsko sodišče, ko je obrazložilo, da so bili stroški, ki jih je tožnik navajal na zadnjem naroku, uveljavljani prepozno, v mislih druge takrat navedene stroške. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno pravilno zaključilo, da gre pri pokrivanju teh potreb otrok in pri plačilu nekaterih stroškov za hišo za sporazumno razpolaganje obeh pravdnih strank s skupnimi prihranki, od teh pa očitno ni bilo porabljenih le 5.807,23 EUR, od katerih mora tožnik toženki izplačati 1/2. Vsa plačila, ki jih je tožnik (pravočasno) zatrjeval, je torej sodišče upoštevalo, zato o v pobot uveljavljanemu verzijskemu zahtevku, (ki niti ni bil podrobneje argumentiran), ni bilo potrebno odločati, saj je bil sestavljen iz istih zneskov, kot so bili zajeti v delni zavrnitvi toženkinega zahtevka iz nasprotne tožbe. V dajatveni del sodbe je namreč sodišče zajelo le polovico sredstev, ki so se nahajala na tožnikovem računu z upoštevanjem zgoraj navedenih razpolaganj.

22Pritožbi obeh pravdnih strank sta se torej izkazali za neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da ni prišlo do kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava upoštevane po uradni dolžnosti, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Pritožbeno sodišče je še odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka. Nobena od njiju namreč s svojo pritožbo ni uspela.

¹ V delu, kolikor sta se zahtevka iz primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka prekrivala, pritožbi sodbe ne izpodbijata.
² npr. odločba VS RS II Ips 257/2012, II Ip 976/2008 in II Ips 977/2008