VSRS Sodba II Ips 144/2017

I. Reviziji se zavrneta.

II. Pravdni stranki trpita sami vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je od toženke uveljavljal plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči in jo je povzročil toženkin zavarovanec. Pravdni stranki sta 1. 6. 2015 sklenili delno sodno poravnavo, da je odgovornost toženkinega zavarovanca podana do 80 %, v preostalem delu do 20 % pa je podana soodgovornost tožnika.

2Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 55.005,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 45.000,00 EUR za čas od 7. 10. 2009 do 8. 7. 2010 in zakonske zamudne obresti od zneska 75.000,00 EUR za čas od 7. 10. 2009 do 31. 8. 2015. V II. točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo nad 55.005,00 EUR do 144.000,00 EUR, to je za 88.995,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje. V III. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikovo nepremoženjsko škodo je ocenilo na 220.500,00 EUR, upoštevaje njegov 20 % soprispevek znaša tožnikova nepremoženjska škoda 176.400,00 EUR. Ker je toženka tožniku že izplačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v v skupnem znesku 120.000,00 EUR (in sicer dne 9. 7. 2010 znesek 45.000,00 EUR in dne 1. 9. 2015 znesek 75.000,00 EUR), valorizirana vrednost na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa znaša 121.395,00 EUR, je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še 55.005,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za plačilo še 144.000,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je v I. točki izreka toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V II. točki izreka je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se izrek v točki I. in II. pravilno glasi: "Tožnica je dolžna plačati tožniku v roku 15 dni 85.405,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje do plačila, letne zamudne obresti od zneska 45.000,00 EUR od 7. 10. 2009 do 8. 7. 2010 in zakonite zamudne obresti od zneska 75.000,00 EUR od 7. 10. 2009 do 31. 8. 2015. Toženkin (pravilno: tožnikov) zahtevek se v delu, ki se nanaša na plačilo nad 75.405,00 do 144.000,00 EUR, to je za 68.595,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje, zavrne." V III. točki izreka je v preostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V IV. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.258,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je ocenilo tožnikovo nepremoženjsko škodo za prestane in bodoče telesne bolečine na 67.000,00 EUR (zvišalo jo je za 10.000,00 EUR) in nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 150.000,00 EUR (zvišalo za 16.000,00 EUR) oziroma ob upoštevanju invalidnine na 143.500,00 EUR, potrdilo pa prisojeno višino odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Odločilo je, da znaša celotna nepremoženjska škoda 246.000,00 EUR, upoštevaje njegov 20 % soprispevek pa 196.800,00 EUR. Zato je toženka dolžna plačati tožniku po odštetju že plačanega valoriziranega zneska nespornega dela odškodnine 121.395,00 EUR še znesek 75.405,00 EUR, v presežku za zahtevanih 68.595,00 EUR pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Revizijske navedbe

4Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 68.595,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2009 dalje do plačila ter vse priglašene stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč, ki sta sprejeli izvedensko mnenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno vštelo znesek invalidnine v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Namen odškodnine je pravično zadoščenje, invalidnina, ki jo prejema tožnik (69,94 EUR mesečno), ne zmanjšuje njegove prizadetosti, zato mu zaradi nje ne gre ustrezno nižja odškodnina. Prisojena odškodnina zaradi nepremoženjske škode je prenizka, saj so ugotovljene posledice za tožnika katastrofalne. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 156/2011, II Ips 334/2005, II Ips 180/91 in II Ips 819/2005.

5Tožnikova revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Toženka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeni ter glede na nov uspeh v pravdi na novo odmeri pravdne stroške pred sodiščema prve in druge stopnje ter tožniku naložil v plačilo toženkine stroške revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka uveljavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za tožnikovo nematerialno škodo ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka 136.000,00 EUR, skupno pravnomočno prisojena odškodnina pa je 196.800,00 EUR. Toženka je tožniku že pred pravdo plačala nesporni del odškodnine v valorizirani vrednosti 121.395,00 EUR, ob vložitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pa še znesek 14.605,00 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino neutemeljeno zvišalo za 20.400,00 EUR, saj pri tem ni upoštevalo objektivizacije z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. V zvezi s tem se sklicuje na primerljive zadeve II Ips 659/2007, II Ips 339/2004, II Ips 131/2013, II Ips 106/2012 in II Ips 196/2012. Previsoko je odmerilo višino odškodnine za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo tožnikovo aktivnost v organih Društva paraplegikov ... in v društvenih ekipah košarke in streljanja. Napačno je upoštevalo dejstvo, da si je tožnik po poškodbi s partnerico ustvaril družino in da otrok očeta pozna in sprejema z vsemi posledicami poškodbe, ki jih je imel že pred njegovim rojstvom, kar je mnogo lažje, kot če bi otrok sprva poznal zdravega starša. Sodišči sta prenizko upoštevali višino invalidnine, ki jo bo tožnik prejemal tudi v bodoče še veliko let, zato bi morali sodišči upoštevati vsaj znesek 12.000,00 EUR. Tožnik se zaradi posledic poškodbe ne zapira doma in se ne izogiba socialnim priložnostim, kot je zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, saj se tožnik aktivno vključuje v razne dogodke v družini, med prijatelji in družbi. Pravična denarna odškodnina za pretrpele in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je 45.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 115.000 EUR zmanjšana za invalidnino v znesku 12.000,00 EUR (torej 103.000,00 EUR), za utrpeli strah 12.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 10.000,00 EUR, vse skupaj torej 170.000,0 EUR, upoštevaje tožnikov 20 % soprispevek pa 136.000,00 EUR.

7Toženkina revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrne in ji naloži v plačilo vse stroške revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da toženka poenostavlja obseg poškodb, ki jih je utrpel in podaja netočne trditve, saj ni res, da je tožnik hrom od pasu navzdol, ampak je hrom od zloma 3. in 4. prsnega vretenca navzdol. Judikati, na katere se sklicuje toženka, so neprimerljivi z obravnavano zadevo. Nedopustno je toženkino grajanje dejanskih zaključkov pritožbenega postopka v zvezi z okoliščino, da si je tožnik ustvaril družino in da se mu je rodil otrok. Zvišanje vštetega zneska invalidnine pa je neutemeljeno že iz razlogov, ki jih je tožnik navedel v reviziji. Toženka pavšalno graja višino tožniku prisojene odškodnine za strah, skaženost pa se ne kaže le kot vezanost na invalidski voziček, ampak ima tožnik tudi brazgotine na vratu, prsnem košu, goleni in hrbtu.

Ugotovljeno dejansko stanje

8Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja:

- da je bil 31. 5. 2007 tožnik (star 27 let) kot voznik motornega kolesa udeležen v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec (voznik traktorja). Utrpel je izpahnjen zlom 3. in 4. prsnega vretenca (posledica je mrtvoudnost od zloma navzdol, stanje se nikoli ne popravi, pogosti zapleti s strani črevesja, oslabi mišični obroč trebuha in spodnjega dela prsnega koša, težave z vzdrževanjem ravnotežja med sedenjem), zlom 3. in 4. rebra obojestransko z izlivom krvi med porebernico in popljučnico, zlom prečnih izrastkov 3. do 6. prsnega vretenca, udarnino pljuč na desni strani, rano na desni goleni ter odkrušenje več zob.

- Pri tožniku so trajale hude telesne bolečine komulativno skupaj 57 dni (od tega neprestane 43 dni in občasne 14 dni). Hude bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče in bodo, ob rednem jemanju zdravila, trajale komulativno 3 dni na leto. Srednje hude bolečine so trajale komulativno mesec dni, tožnik jih je trpel občasno, kadar so se neprestane bolečine stopnjevale v jakosti, pa še ni vzel protibolečinskih sredstev ali takrat, ko so hude bolečine popuščale. Te bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče komulativno tri tedne na leto. Lahke bolečine pa so trajale komulativno sedem mesecev. Neprestane lahke bolečine so trajale tri meseca in pol po oslabitvi prestanih hudih bolečin, občasne lahke bolečine pa tožnik trpi še sedaj ob spremembah vremena, blažjih krčih. Lahke bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče, ob jemanju zdravil bodo trajale komulativno tri tedne na leto.

- Tožnik je bil trikrat operiran v splošni anesteziji (posegi so trajali skupaj 5,45 ure), hospitaliziran je bil sedem mesecev (od tega 48 dni v Enoti intenzivne terapije in nege). Imel je fizikalne terapije doma, v rehabilitacijskem zavodu in v bolnišnici (10 mesecev), odprtino v sapniku in dihalno cevko v njem (en teden cevko v prsnem košu za črpanje krvi in zraka, 14 dni pa je bil priključen na ventilator - umetna pljuča), en mesec in pol je bil hranjen po sondi, jemal je tablete Ditropan in Lycra, večkrat opravil ultrazvočne preiskave sečil in urodinamsko preiskavo, imel je transfuzijo krvi (4,5 l), 51-krat ionizirajoče žarčenje (RTG posnetki), dlje časa je bil obsevan na CT aparaturi (dvakrat v nekaj minutah skupno dozo sevanja: 20 mSv - delavci pri ionizirajočem sevanju to smejo prejeti v enem letu = 100x RTG snemanju pljuč). Imel je tudi cevko v sapniku in je 26 dni dihal povišane koncentracije kisika, 14 dni je prejemal antibiotike različnih vrst, 60 dni sredstva zoper strjevanje krvi v podkožje trebuha, 28 dni je imel povišano telesno temperaturo in 6 tednov cevko v mehurju za odvod ter en leto kovinski material na hrbtenici, preležanino na kolku, štiri mesece je nosil vratno prsni steznik ob sedenju, prejel je visoke odmerke sintetičnega hormona nadledvične žleze ter opravil 29 pregledov pri kirurgu, urologu, nevrologu, fiziatru in splošnem zdravniku.

- Utrpel je izredno hud primarni strah, saj je tožnik zaznal, da bo prišlo do nesreče, ogroženo je bilo njegovo življenje, nesreče se spominja. Sekundarni strah je bil zelo intenziven ves čas hospitalizacije (7 mesecev), še sedaj je zaskrbljen zaradi možnih zapletov in da bi ga vsi, ki skrbijo zanj, zapustili. Za pomiritev večkrat na teden vzame Apaurin.

- Tožnik ima brazgotine na vratu, prsnem košu, goleni in hrbtu. Vezan je na invalidski voziček. Ob socialni izpostavljenosti in pogledu tujih ljudi občuti sram, manjvrednost, zapostavljenost in označenost. Ostaja doma, družbi in socialnim priložnostim se izogiba. Ljudje se izogibajo kontaktov z njim, ga pomilujejo in buljijo vanj. Ob nesreči je bil star 27 let, zaposlen kot voznik kamiona, bil je samostojen, dejaven, dinamičen, aktivno vključen v svoje ožje in širše socialno okolje (delovne, rekreativne in socialne aktivnosti).

- Tožnik je od pasu navzdol negiben, ne krči mišic, ne čuti dotika in bolečine. Ima nevrološke izpade od 4. prsnega vretenca navzdol, sedi lahko vzravnano. Stanje je dokončno in ni mogoče več pričakovati izboljšanja. Je nezmožen za hojo, giblje se lahko samo v invalidskem vozičku. Ni sposoben zaploditi otroka po naravni poti in ni sposoben za normalne spolne odnose. Je invalid I. kategorije, nezmožen za vsakršno delo. Oviran je pri sedenju, zravnano držo med sedenjem mora podpirati z oporami ali z eno ali dvema rokama. Nositi mora plenice. Za odvajanje vode iz telesa mora uporabljati kateter 5-6-krat dnevno. Zaradi kateterizacije ima povečano nevarnost vnetij, pričakovati je zaplete s strani sečil. Za odvajanje blata mora jemati odvajala v časovnem intervalu. Ne more se dobro obračati pri ležanju, se sam obleči, obuti, ne more si pripraviti večine hrane, ne more sam opravljati osebne higiene. Povečala se bo možnost zlomov, verjetno bo prišlo do osteoporoze na spodnjih udih. Pričakovana življenjska doba bo krajša. Ocenjene življenjske funkcije in dejavnosti so zmanjšane za 79 %. Tožniku je hudo, ker poleg njega trpi tudi njegova okolica, žena. Boli ga, ker žena skrbi za njegovo osebno higieno. Za tožnika je bilo prej pomembno, da je bil samostojna oseba, pomembna mu je bila njegova zaposlitev, pomagal je drugim, sedaj je odvisen od drugih. Boji se, da bi ga dali v dom. Trpi zaradi prikrajšanosti na spolnem področju (z ženo že nekaj let nimata spolnih odnosov, pri ženi je po nesreči želja usahnila). Ne more dvigniti sina. Dolga vožnja ga utrudi, boli ga hrbet, roke mu drevenijo. Tožnik se počuti manjvredno, občuti izgubo smisla, brezperspektivnost in željo, da bi umrl. Strah ga je izgube oseb, ki zanj skrbijo. Pomoč potrebuje ponoči, da ga žena obrača, pri osebni higieni, pri presedanju. Slabo spi, jemlje tablete za spanje. Invalidi z nižjimi poškodbami se lažje poberejo po padcu, njemu pa to ne gre. Tožnik ima hudo depresivno motnjo kot odziv na prikrajšanost zaradi telesnih posledic škodnega dogodka. Trpi zelo hude duševne bolečine zaradi telesne oviranosti in zavedanja, da je stanje dokončno. Globoko je osebnostno prizadet. Je zaskrbljen zaradi realnih možnosti zapletov in sekundarnih posledic na zdravstvenem stanju. Tožnik pa razmišlja normalno, lahko bere in piše, z ljudmi lahko komunicira normalno, nima težav s spominom, pozornostjo, ni mu bilo odvzeto vozniško dovoljenje, ima partnerico, rodil se jima je otrok. Do neke mere se je prilagodil novi situaciji. Aktiven je v društvu paraplegikov, je urednik revije in se občasno ukvarja s streljanjem.

- Tožnik od 1. 8. 2007 prejema invalidnino zaradi telesne okvare (trenutno 69,64 EUR mesečno), ki predstavlja minimalno podporo in tolažbo, ki mu sicer ne bo vrnila izgubljenih telesnih funkcij, spomnila pa ga bo na neko solidarnost socialnega okolja, na sočustvovanje z njegovo izgubo.

Presoja utemeljenosti obeh revizij

9Reviziji tožnika in toženke nista utemeljeni.

10Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

11Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče tožnikove telesne bolečine v višini 67.000,00 EUR, za strah v višini 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 20.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 150.000,00 EUR oziroma v višini 143.500,00 EUR ob upoštevanju invalidnine v znesku 6.500,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

12Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih² pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 246.000,00 EUR (brez upoštevanja invalidnine in tožnikovega 20 % soprispevka), upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 242 takratnih povprečnih neto plač (v nadaljevanju PNP). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

13Tožnikov revizijski očitek o prenizko odmerjeni odškodnini je neutemeljen. V reviziji sklicuje na štiri zadeve Vrhovnega sodišča (II Ips 156/2011, II Ips 334/2005, II Ips 819/2005 in II Ips 180/91), kjer je v celotni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo po njegovem mnenju sodna praksa prisodila višjo odškodnino. Prve tri zadeve niso primerljive z obravnavano, saj je gre za primere tetraplegije oziroma pri II Ips 334/2005 se je začetna tetraplegije nekoliko popravila do tetrapareze, in je bil pri oškodovancih ugotovljen večji obseg škodo kot v obravnavani zadevi. Pri zadevi II Ips 180/91 pa je bila prisojena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo celo nižja (227 PNP) od prisojene odškodnine v obravnavani zadevi (242 PNP).

14Prav tako niso utemeljene toženkine revizijske navedbe, da je pritožbeno sodišče odmerilo previsoko odškodnino za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Sodišče je pravilno upoštevalo tožnikovo aktivnost v socialnem življenju in dejstvo, da si je tožnik po poškodbi s partnerico, ki jo je imel že pred tem, ustvaril družino, otrok pa tožnika pozna in sprejema z vsemi posledicami poškodbe. Toženka se v reviziji glede odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sklicuje na zadevo II Ips 339/2004, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na zadeve II Ips 659/2007, II Ips 131/2013 in II Ips 106/2012, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa na zadevo II Ips 196/2012. V zadevah II Ips 339/2004 in II Ips 659/200 je bil ugotovljen nekoliko nižji obseg škode kot v obravnavani (gre za težji primer paraplegije, ki povzroča težje funkcionalne težave, kot je na primer poškodba od pasu navzdol), zadevi II Ips 196/2012 in II Ips 106/2012 z obravnavano nista primerljivi, ker ne gre za primer paraplegije, v zadevi II Ips 131/2013 pa je bila odmerjena primerljiva celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo (240 PNP) kot v obravnavani zadevi (242 PNP). Glede toženkinih revizijskih navedb, da je tožniku ob vložitvi pritožbe že izplačala zoper sodbo sodišča prve stopnje izplačala znesek 14.605,00 EUR, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da plačila zneska (tudi če bi bilo dokazano) ni mogoče upoštevati v revizijskem postopku, saj je predmet revizijske presoje sodba pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo sodišč prve stopnje, bo pa za plačani znesek tožnica lahko uveljavljala ugovor v morebitnem izvršilnem postopku.

15Neutemeljena sta tudi tožnikov revizijski očitek o neupoštevanju invalidnine v znesku 6.500,00 EUR v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ker naj ne bi zmanjšala njegove prizadetosti) na eni strani in toženkin revizijski očitek o prenizkem upoštevanju invalidnine (po njenem mnenju bi sodišče moralo odšteti znesek 12.000,00 EUR) na drugi strani. Sodišči sta ugotovili, da tožnik od 1. 8. 2007 prejema invalidnino zaradi telesne okvare (trenutno 69,64 EUR mesečno) in da ta invalidnina predstavlja minimalno podporo in tolažbo. Sicer mu ne bo vrnila izgubljenih telesnih funkcij, ga bo pa spomnila na neko solidarnost socialnega okolja, na sočustvovanje z njegovo izgubo. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da bo invalidnina v določeni majhni meri vendarle kompenzirala tožnikovo prizadetost (ne pa v tolikšni meri kot uveljavlja toženka), sta sodišči vpliv invalidnine pravilno ocenili v višini 6.500,00 EUR in jo upoštevali pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Odločitev o obeh revizijah in stroških postopka

16Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče tožnikovo in toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njuno zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.
² Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 131/2013.