VSC Sodba II Kp 17639/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena R. H. spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere sta ji bili določeni kazni: za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje krive ovadbe pa denarna kazen 20 dnevnih zneskov po 30,00 EUR oziroma skupaj 600,00 EUR, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, mora pa povrniti potrebne izdatke oškodovane gospodarske družbe in njenih pooblaščencev.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila obdolženkina zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženo pa utemeljeno spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1, pri čemer ni niti kršilo določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Pritožbene očitke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pritožnica gradi na obdolženkinem zagovoru, da je za plačilo zapadlih najemnin za poslovne prostore, ki jih je najela od KS ... uporabila izključno lastni denar, s katerim je v zadostni meri razpolagala, saj naj bi ji poslovanje v kritičnem času zagotavljalo dovolj prihodkov. Zatrjuje, da obdolženki ni bilo dokazano, da je tri nakazila 18. 11. 2014 in 19. 11 2014 v skupnem znesku 2.700,00 EUR, plačala iz sredstev P. oziroma natančneje banke1 kot lastnice denarja, ki je bil na podlagi tripartitne pogodbe obdolženki zaupan v poslovanje. Sodišče prve stopnje se je do tega odločilnega dejstva pravilno opredelilo pod točkama 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ponovno gre opozoriti na ugotovitve inšpektorice notranje kontrole P. P., kot izhajajo iz njenega pričevanja in uradnega zaznamka o ugotovljenem primanjkljaju na pogodbeni pošti ... z dne 10. 12. 2014, z dopolnitvijo z dne 16. 12. 2014 (list. št. 28 in 29), ko je bilo zanesljivo ugotovljeno, da obdolženka vseh treh nakazil v zneskih po 900,00 EUR z dne 18. in 19. 11. 2014 do notranje inšpekcije 8. 12. 2014 v celoti ni pokrila. Ugotovljeno je bilo tudi, da s strani stranke Trgovine R. H., s. p., niso bili opravljeni dvigi, še zlasti pa je pomembna ugotovitev, da je bila posledica primanjkljaja večkratna prekoračitev blagajniškega maksimuma, saj po navedbah notranje inšpektorice, v nasprotnem primeru, obdolženka v obdobju po 19. 11. 2014 ne bi mogla poslovati s strankami. Blagajniški maksimum glavne blagajne je bil namreč v obravnavanem obdobju preko noči kar šestnajstkrat prekoračen. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je bil z izpovedbami prič Z. S. in I. U. ovržen zagovor obdolženke, da naj bi način plačevanja najemnin potrjeval obdolženkino razpolaganje z zadostnimi denarnimi sredstvi. Čeprav se je obdolženka zagovarjala, da naj bi bila s KS ... dogovorjena, da najemnine plačuje ob koncu leta, da je plačevala več najemnin skupaj, da ni prejela nobenih opominov ali groženj z izvršbo, pa je priča I. U. kot predstavnik KS ... izpovedala o tem, da je vendarle obdolženko v njenem lokalu pozival k poravnanju obveznosti iz najemnin in zaprtju obveznosti (list. št. 205). Priča Z. S. pa je izpovedala, da je bilo obdolženko potrebno večkrat opominjati k plačilu najemnine, prepričljivo pa je zanikala zagovor obdolženke o kompenzacijah (list. št. 76 in 204). Zato razlogi sodbe v tem delu, konkretno točkah 5 in 12, kot zatrjuje pritožnica, po prepričanju sodišča druge stopnje niso v nasprotju in ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvena ugotovitev je ta, da namreč obdolženka najemnin (tistih, ki ji niso bile odpisane), ni plačevala v dogovorjenih rokih in da so jo najemodajalci sicer blago, pa vendarle pozivali, naj jih poravna. Pritožnica sicer meni, da je nenavadno, da bi P. primanjkljaj ugotovila šele po 20 dneh od datumov, ko je obdolženka izvršila predmetna nakazila (pritožnica meni, da obdolženka v nekaj dneh ne bi več mogla poslovati), a sodišče druge stopnje se s tem stališčem ne strinja in pri tem znova opozarja na prekoračene blagajniške maksimume, s katerimi je obdolženka prikrivala dejansko stanje glavne blagajne, razen tega, pa so prav nenapovedane kontrole notranje inšpekcije bile namenjene odkrivanju tovrstnih nepravilnosti pri poslovanju. V zvezi z obdolženkinimi denarnimi zmožnostmi v času obravnavanih dejanj pritožnica oporeka sklicevanju sodišča prve stopnje na podatke AJPES o 2. 7. 2015 začetem postopku osebnega stečaja, ko je pol leta po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, imela obdolženka 37.940,97 EUR dolga (točka 5 obrazložitve). Pritožnica namreč meni, da je med obravnavanimi dejanji in osebnim stečajem preteklo toliko časa, da ta podatek ne more biti relevanten za oceno obdolženkinega finančnega stanja v času dejanj, pa tudi poudarja, da se je pretežni del stečajnega dolga nanašal na obveznosti do banke2, kar naj niti ne bi bil obdolženkin, pač pa dolg drugega dolžnika. V tej zvezi sodišče druge stopnje zaključuje, da uvedba osebnega stečaja zoper obdolženko vendarle ne izkazuje tako dobrih plačilnih sposobnosti tudi v času obravnavanih dejanj, kot to skuša prikazati obramba. O nezanesljivem in večkrat zamujenem plačevanju najemnin sta izpovedali že omenjeni priči, in nenazadnje, za pravilno presojo konkretno obravnavanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženje niti ni odločilno dejstvo, ali je obdolženka v času storitve razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi ali ni. Zato sodišče druge stopnje soglaša z razlogi, s katerimi je prvo sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe za pritegnitev izvedenca finančne stroke in pribavo finančne dokumentacije, ki se nanaša na poslovanje Trgovine R.H. pri Finančni upravi Republike Slovenije (točka 5 obrazložitve). Ob takih okoliščinah primera je po presoji drugostopenjskega sodišča očitno, da predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke in pridobitvijo finančne dokumentacije za obrambo ne more biti uspešen. Zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo omenjeni dokazni predlog, pritožnica pa ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice kršitve obdolženkine pravice do obrambe (tretja alineja 29. člena Ustave).

7Pritožnica zmotno meni, da obdolženka ni imela nobenega motiva za storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, ker se je dobro zavedala, da denarja ni hranila pravilno in da bo v primeru primanjkljaja sama morala pokriti primanjkljaj, kar se je tudi zgodilo. Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 209. člena KZ-1, stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupan pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Za obstoj kaznivega dejanja je bistveno, da so stvari osebi, preden si jih protipravno prilasti, zaupane, med drugim, pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Obdolženki, ki ji je bil denar last banke1 zaupan v zvezi s poslovanjem pogodbene pošte, si je ta denar protipravno prilastila za plačilo zapadlih najemnin torej za lastne potrebe. Denar je pravi lastnici odtegnila brez relevantne pravne podlage, torej si ga protipravno prilastila, povzročen primanjkljaj pa je bil pokrit šele s kompenzacijo med R. H. s. p., in P. d. o. o., za po obdolženki opravljene storitve na pogodbeni pošti ... .

8Sodišče prve stopnje je pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe opozorilo na kar nekaj nelogičnosti v obdolženkinem zagovoru, ki slednjega delajo neverodostojnega. Obdolženka naj bi si za napovedani dvig po M. T. pripravila kar 1.850,00 EUR, čeprav iz pričevanja M. T. izhaja, da naj bi dvignila le še 1.000,00 EUR. Obdolženka si naj bi navedeni znesek pripravila že zjutraj in ga shranila v prvi predal, ki se ni dal zakleniti (ne v pomožno blagajno v drugem predalu, ki se je zaklepala), čeprav niti ni mogla zanesljivo vedeti, da bo M. T. sicer napovedani dvig tudi dejansko realizirala. Po navedbah P. P. so se napovedani dvigi sicer sproti dvigovali iz glavne blagajne. Povsem neprizadeta in zato verodostojna priča M. T. je v zvezi z napovedanim dvigom 1.000,00 EUR izpovedala, da je obdolženka odšla po denar nekam zadaj, kar kaže, da je ta znesek prinesla iz glavne blagajne. Obdolženka namreč prenosa 1.850,00 EUR iz glavne blagajne, ki naj bi ga opravila zjutraj, sploh ni dokumentirala, kar bi morala storiti. Logični in razumni so tudi zaključki prvega sodišča, s katerimi ne verjame zagovoru obdolženke o razlogih, zaradi katerih o zatrjevani tatvini ni obvestila policije (točka 15 obrazložitve).

9Za sodišče druge stopnje je povsem nesprejemljiv argument obrambe, da naj bi ključna priča notranja inšpektorica P. P. obdolženko lažno bremenila zgolj zaradi konflikta, ki naj bi ga po zagovoru obdolženke imeli ob prvi kontroli 17. 11. 2014. Tudi do te možnosti je sodišče prve stopnje s prepričljivimi argumenti opredelilo pod točko 11 obrazložitve, ko za takšne očitke ni našlo nobenega razloga. Priča P. P. je opisala tudi svoj prvi inšpekcijski pregled in poudarila, da nobenega konflikta z obdolženko ni bilo, sicer pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje so izpovedbe te priče skladne ter podprte z listinsko dokumentacijo in izpovedbami drugih relevantnih prič (M. Š., B. R., I. Z.). Izpovedba priče M. Š., da je bilo obdolženkino poslovanje na pošti v ... neoporečno, pa z ničemer ne more ovreči pravilnosti dokaznih zaključkov glede konkretno obravnavanih kaznivih dejanj.

10Ko je sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da je obdolženki dokazana storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, je seveda sledil logičen zaključek, da ji je dokazano tudi kaznivo dejanje krive ovadbe. Obdolženka je namreč naznanila kaznivo dejanje tatvine, za katerega pa je glede na to, da je primanjkljaj gotovine v blagajni povzročila sama, vedela, da ni bilo storjeno. Pritožnica temu zaključku sicer oporeka s ponavljanjem zagovora obdolžene, da naj bi gotovino odtujil neznani moški, ko naj bi jo ženska v njegovi družbi zamotila z napovedjo nakupa sveč, on pa naj bi denar vzel iz nezaklenjenega predala. Pritožnica se celo pri tem posluži izpovedb B. R. s trditvijo, da je bila takšna tatvina glede na standardne mere pultov izvedljiva. Ne le, da nobena od zaslišanih prič, ki so tistega dne obiskale pošto, ni videla neznanih oseb, ki jih obdolženka opisuje, priča, sicer policist, I. Z. je odločno izpovedala o okoliščini, da prvi (nezaklenjen predal) ni bilo mogoče neslišno zapreti. Izpovedbo te priče je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo pod točko 14 obrazložitve, kjer se je tudi sicer izčrpno, z neomajnimi argumenti opredelilo do možnosti izvedbe tatvine kot jo opisuje obdolženka. Z zaključki sodišča prve stopnje pritožnica polemizira še z zatrjevanjem, da iz spisu priloženih fotografij izhaja, da si je obdolženka dejansko pripravila sveče za neznano žensko, a pri tem ne konkretizira, na kateri izmed fotografij naj bi bilo to razvidno. Sicer pa tudi, če bi bile sveče res pripravljene, to glede na ostale pravilno ocenjene dokaze, nikakor ne more ovreči sprejete dokazne ocene.

11Mogoče je bila obdolženka ob podaji kazenske ovadbe, ki se je v tem kazenskem postopku izkazala za krivo, res zmedena, ker je bil dogodek zanjo stresen, a ta zmedenost nikakor ni mogla vplivati na njeno krivdo. Obdolženka je bila ob podaji ovadbe 8. 12. 2014, ob 15.40 uri, po policistu I. Z. poučena na posledice krive ovadbe po 283. člena KZ-1 in zapisnik je podpisala. Od trenutka, ko naj bi bilo po njenem zagovoru kaznivo dejanje tatvine storjeno (navaja okoli 11.00) ure, pa do podaje ovadbe so torej minile več kot štiri ure in obdolženka je imela dovolj časa, da dobro premisli o svojih postopkih in izjavah. Vedela je, da kaznivo dejanje, ki ga naznanja, ni bilo storjeno, vendar ga je hotela naznaniti, da bi se na ta način razbremenila odgovornosti za prej storjeno kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. S to krivo ovadbo pa je povzročila zbiranje obvestil in druge relevantne postopke policistov zaradi ugotavljanja identitete neznanega storilca.

12Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po določbi 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivih dejanj, stopnji obdolženkine krivde, okoliščinam, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni ter tudi osebnosti obdolženke. V določenih kaznih petih mesecev zapora in 600,00 EUR, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (neobsojenost, skrb za dva otroka, oškodovana družba je bila poplačana) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo (sodne takse za pritožbo zoper sodbo), saj se obdolženka nahaja v osebnem stečaju, nima prihodkov razen denarne socialne pomoči, zavezana pa je k vzdrževanju dveh mladoletnih otrok (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).