VSC Sodba Cp 447/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka) delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni in pod izvršbo plačati še 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila;

- v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka) tako, da se znesek 1.829,01 EUR nadomesti z zneskom 2.238,96 EUR, znesek 552,00 EUR z zneskom 675,73 EUR in znesek 1.277,01 EUR z zneskom 1.434,71 EUR;

- v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 433,26 EUR nadomesti z zneskom 530,37 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 255,31 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.829,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.450,00 EUR od 19. 6. 2013 dalje do plačila, od 350,32 EUR od 24. 4. 2013 dalje do plačila, od 14,40 EUR od 4. 2. 2013 dalje do plačila in od 14,40 EUR od 27. 3. 2013 dalje do plačila (točka I izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za znesek 14.092,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.050,00 EUR od 12. 6. 2013 dalje do plačila, od 38,92 EUR od 24. 4. 2013 dalje do plačila, od 1,60 EUR od 4. 2. 2013 dalje do plačila, od 1,60 EUR od 27. 3. 2013 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od prisojenega 18.450,00 EUR od 12. 6. 2013 do 18. 6. 2013 (točka II); odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti 1.829,01 EUR pravdnih stroškov, in sicer 552,00 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, 1.277,01 EUR pa na račun tožeče stranke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka III); ter v IV. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 433,26 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2Tožnik s pritožbo izpodbija del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 14.050,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter odločitev o pravdnih stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z višino odmerjene odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Izpostavlja, da je sodišče prenizko vrednotilo ugotovitve izvedenca o telesnih bolečinah in številnih neugodnostih, ki jih je trpel, in premalo ovrednotilo tudi tožnikovo izpovedbo. Sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka še mlad in popolnoma zdrav ter vitalen človek, brez vsakršnih bolečin ter je posledično bila njegova dobrina zdravje, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. Zato bi moralo tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 15.000,00 EUR in ne le znesek 8.000,00 EUR. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu in obdobje ter intenziteto prestanega sekundarnega strahu ter upoštevaje veljavno sodno prakso v podobnih primerih bi moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino 2.500,00 EUR in ne zgolj 2.000,00 EUR za prestani strah. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi tožniku moralo odmeriti vso zahtevano odškodnino za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 14.000,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa tožnik vztraja, da je sodišče dalo premajhno težo dejstvu, da gre za vidne brazgotine. Tožnik predlaga zvišanje odškodnine pri vseh oblikah škode do vtoževane višine. sodišču pa nadalje očita, da je zmotno izračunalo tožnikov uspeh v pravdi in pri odmeri stroškov zmotno stroške izvedenine upoštevalo zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom tožnika v pravdi. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožniku prisodil še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 12.000,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči 24. 7. 2012. Tožnik je zdrsnil s lestve in omahnil na betonsko ploščo z višine 1,5 m in pri tem utrpel poškodbo levega zapestja. Četudi je sodišče v obrazložitvi sodbe povzelo zgolj, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik utrpel zdrobljen zlom končnega dela leve koželjnice, ne pa tudi, da je utrpel tudi poškodbe vezi med koščicami zapestja in podlahtnico ter koželjnico (str. 7 izvedenskega mnenja), to na pravilnost ugotovitev o obsegu škode ne vpliva, glede na to, da je navedlo, da se je pri ugotavljanju škode oprlo tako na predloženo medicinsko dokumentacijo, kot tudi izvedensko mnenje specialista travmatologa in mu v celoti sledilo.

6Materialnopravno podlago odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je mogoče dosoditi, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem je treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca in mu z denarno odškodnino zagotoviti primerno zadoščenje za trpljenje. Hkrati je treba upoštevati tudi načelo objektivizacije, ki sodišču nalaga, da oškodovančevo škodo primerno umesti v družbene okvire oziroma med primerljive škode drugih oškodovancev.

7Za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 8.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje bolečin in obseg ugotovljenih nevšečnosti (razlogi v točki 29 izpodbijane sodbe) se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je odmerjena odškodnina prenizka. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo, da bo tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 39 let, upoštevaje pričakovano življenjsko dobo, občasno lahke telesne bolečine trpel še zelo dolgo obdobje. Te se mu bodo pojavljale predvsem ob spremembah vremena, težjih opravilih z levo roko in sunkovitih forsiranih gibih v levem zapestju. Ob še ostalih ugotovitvah, da je tožnik 1 teden trpel hude telesne bolečine, 1 mesec srednje hude in 1 mesec lahke telesne bolečine, da je zdravljenje z rehabilitacijo trajalo 10 mesecev in ugotovitvah o nevšečnostih (vse natančno pojasnjeno v točki 29 sodbe), katere je sodišče zadostno ovrednotilo, je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje zvišanje odškodnine pa je neutemeljeno. Odmera odškodnine ne more slediti le tožnikovemu subjektivnemu vrednotenju bolečin, ampak mora biti tudi primerno objektivizirana. Načelo objektivizacije zato v tem primeru ne dopušča nadaljnjega zvišanja odškodnine iz tega naslova.

8Pritožnik neutemeljeno izpodbija odmerjeno odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje ni premalo vrednotilo niti izvedenskega mnenja niti izpovedbe tožnika. Za ugotovljeni hud, hipen primarni strah ob škodnem dogodku in sekundarni strah hude intenzitete, ki je trajal 1 mesec, ter srednje hude intenzitete, ki je trajal devet mesecev, je z zneskom 2.000,00 EUR tožniku odmerjeno primerno zadoščenje za tovrstno škodo. Tožnik zmotno meni, da je upravičen do vse zahtevane odškodnine upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih. Tožnik ni konkretiziral sodne prakse v zvezi s to obliko škode, pač pa le v zvezi s celotno odmerjeno odškodnino. V izpostavljenem primeru II Ips 619/96 je oškodovanka (za strah ji je bila odmerjena odškodnina 180.000,00 SIT oziroma 2,5 povprečne plače) primarni strah trpela več časa (10 dni), zato primerjava že iz razloga drugačnega obsega tovrstne škode ni upravičena. V zadevi II Dor 126/2012 višina odškodnine za strah glede na vsebino predloga za revizijo na 3. stopnji ni bila preizkušana, iz objavljenega judikata pa tudi ni razvidno, koliko odškodnine za strah je bilo oškodovancu odmerjeno. Zato primerjava ni možna. V zadnjem izpostavljenem primeru II Ips 437/2000 pa je bilo oškodovanki, poškodovani v prometni nesreči, za intenziven primarni strah, 14 dni trajajoč hud sekundarni strah, nato pa še 10 mesecev trajajoč strah zmerne stopnje odmerjena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT oziroma 2,7 povprečne plače. Ne glede na slednji, po obsegu škode sicer primerljiv primer, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za strah tožniku odmerjena v pravičnem znesku in v okviru odškodnin, ki jih za to obliko škode odmerjajo sodišča.¹

9Tožnik nadalje meni, da bi mu moralo sodišče odmeriti tudi vso zahtevano odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato, ker sodišče ni upoštevalo meritev o gibljivosti zapestja in ugotovitev izvedenca sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj pojasnjeno, v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Opirajoč se na izvedensko mnenje, je ugotovilo, da gre za trajno zmanjšano funkcionalnost leve, dominantne roke ter da se zaradi prizadetosti kosti, sklepnega hrustanca in vezi v doglednem času razvijejo degenerativne spremembe v samem sklepu - to je artroza sklepa, ki še dodatno prizadene že tako delno funkcionalno prizadet sklep. Sodišče je tožniku verjelo, da ga trajne posledice omejujejo v vsakdanjem življenju in da mora v vsa opravila doma vložiti več napora. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev izvedenca in izpovedbe tožnika. Po sodišču ugotovljena intenziteta in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje, da tožnik v posledici poškodbe še vedno potrebuje tujo pomoč pri težjih in zahtevnih opravilih z levo roko, da lahko ročno premešča le bremena do 10 kg ter da je bil premeščen na lažja dela, pri katerih ni potrebna polna groba moč levice, kakor tudi dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 39 let in da prestaja in bo še nadalje prestajal lahke do občasno srednje hude (ne pa zelo intenzivne, kot navaja pritožba) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, utemeljuje oceno, da je tožnik upravičen do odškodnine za to obliko škode v znesku 13.000,00 EUR. Glede na to, da pa je tožnik še vedno sposoben opravljati večinoma sam tako vsakodnevne aktivnosti kot tudi, glede na preostale delovne zmožnosti, sposoben opravljati delo poln delovni čas, in ob že navedeni intenziteti duševnih bolečin, ki jih bo trpel v bodoče, pa ni utemeljen zahtevek za priznanje še nadaljnjega zneska zahtevane odškodnine.

10Tožnik nadalje v pritožbi navaja, da sodišče glede na objektivno ugotovljeno intenziteto duševnih bolečin zaradi skaženosti in pri tem upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih (katere pa tožnik ne konkretizira) tožniku po tej postavki ni odmerilo pravične višine odškodnine. Premajhno težo je tudi dalo starosti tožnika ob škodnem dogodku. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je, kljub mnenju izvedenca, da ne gre za posebno skaženost, verjelo tožniku, da zaradi brazgotine, ki se nahaja na predelu roke, ki jo težko zakrije z oblačili in ki ga spominja na nesrečo, duševno trpi, a je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na velikost brazgotine in njeno vidnost (cca. 5 cm x 1 mm velika fina brazgotina na volarni strani ter 4 manjše, ne preveč opazne brazgotine na hrbtni strani leve podlahti, ki so jih zapustili vijaki zunanjega fiksatorja), pravilno ocenilo, da tožnik ne more trpeti duševnih bolečin v taki meri, kot je zatrjeval in izpovedal. Pravilno pa je tudi upoštevalo, da tožnik niti ni potrdil, da bi duševno trpel zato, ker bi ga naj drugi spraševali, od kot brazgotina. Zato je glede na ugotovljeno intenziteto duševnih bolečin utemeljeno tožniku odmerilo kot pravično in primerno zadoščenje odškodnino v znesku 500,00 EUR in v presežku, do zahtevanih 1.000,00 EUR, zahtevek zavrnilo. Višjega zneska odškodnine ne narekuje niti sodna praksa v podobnih primerih, torej za podoben obseg tovrstne škode.²

11Po obrazloženem znaša primerna in pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 25.000,00 EUR, kar je 24 povprečnih plač v času sojenja. Tolikšna celotna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse in ni prenizka. Tožnik neutemeljeno meni, da zvišanje odškodnine do celotnega vtoževanega zneska upravičuje že sama narava tožnikove poškodbe in njene ugotovljene posledice ter narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih. Pri tem izpostavlja odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 619/96, DoR 126/2012 in II Ips 437/2000. Pritožbeno sodišče ne more opraviti primerjave s prvim izpostavljenim primerom, saj iz objavljene odločbe ni razvidna starost oškodovanke, pa tudi sicer je iz judikata razvidno, da je oškodovanka trpela večji obseg telesnih bolečin in bila dalj časa hospitalizirana, kar ne bi omogočalo primerjave. Oškodovanec v zadevi DoR 126/2012 je utrpel večji obseg telesnih bolečin, prav tako je bil daljši čas hospitaliziran kot tožnik, v posledici utrpelih poškodb (večkratni sklepni zlom distalnega dela leve koželjnice in odlom končnega dela leve podlahtnice v predelu zapestja) pa je poleg izrazito omejene gibljivosti zapestja nastopila tudi utesnitvena nevropatija živca, zaradi katere prihaja do mrtvičenja prstov. Oškodovancu, ob škodnem dogodku staremu 47 let, je sodišče za večji obseg škode odmerilo odškodnino v višini 27,6 povprečnih neto plač, kar lahko vodi do zaključka, da tožniku odmerjena odškodnina v višini 24 plač ne odstopa od odškodnin, ki jih za podoben obseg škode prisojajo sodišča. Navedene ocene ne more izpodbiti niti zadnji izpostavljeni primer II Ips 437/2000 glede na ostale primere novejše sodne prakse (npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 662/2006, II DoR 110/2011, II DoR 97/2010, II DoR 97/2010).

12Po spremenjeni sodbi tožena stranka dolguje tožeči stranki plačilo 23.329,12 EUR (25.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo + 421,24 EUR za premoženjsko škodo - 2.592,12 EUR, kolikor znaša odbitna franšiza). Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločitev sodišča v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je odločilo, da mora tožena stranka poleg že prisojenega zneska 18.829,12 EUR plačati tožeči stranki še nadaljnjih 4.500,00 EUR odškodnine (peta alineja 358. člena ZPP) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

13Tožeča stranka je izpodbijala tudi odločitev o pravdnih stroških. Neutemeljeno graja odločitev sodišča, ki je pri odmeri stroškov stroške izvedenine upoštevalo zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom tožnika v pravdi. Pritožba prezre, da ZPP enotno obravnava vse stroške postopka, ki se priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker tožniku ni priznalo priglašenih stroškov izvedenine v celotni zahtevani višini. V pritožbi izpostavljena odločba VSL I Cp 1454/14 z dne 8. 10. 2014 ne predstavlja večinske sodne prakse. Pritožbeno sodišče pa je moralo spremeniti stroškovno odločitev, ker se je zaradi zvišanja odškodnine spremenil uspeh pravdnih strank v pravdi: uspeh tožeče stranke po spremembi znaša namreč 71 %, uspeh tožene stranke pa 29 % (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmere ostalih stroškov pritožba ne graja. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila 2.238,96 EUR (71 % od 3.153,47 EUR; namesto v tč. III izpodbijane sodbe določenih 1.829,01 EUR), tožena pa do 128,52 EUR (29 % od 443,18 EUR) pravdnih stroškov. Sledeč obrazložitvi prvostopenjskega sodišča v točki 43 mora tožena stranka ob upoštevanju tožnikovega uspeha v pravdi 675,73 EUR stroškov izvedenin in tolmača nakazati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (namesto v izpodbijani sodbi določenega zneska 552,00 EUR), po pobotanju preostalih pravdnih stroškov pa na račun tožeče stranke nakazati 1.434,71 EUR (namesto v izpodbijani sodbi določenih 1.277,01 EUR). Pritožbeno sodišče je zato skladno zgoraj obrazloženemu spremenilo zneske pravdnih stroškov v točki III izreka izpodbijane sodbe. Zaradi spremenjenega uspeha tožeče stranke v pravdi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi določitev v IV. točki izreka sodbe, in sicer je znesek 433,26 EUR sodne takse, ki jo mora povrniti tožena stranka, nadomestilo z zneskom 530,37 EUR (71 % od 747,00 EUR).

14O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki glede na sporno vrednost na pritožbeni stopnji ( 12.000,00 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: 545,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210, 20,00 EUR pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ter 124,43 EUR DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki ni priznalo priglašenega pavšalnega zneska 20,00 EUR za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000, ker so vsi splošni stroški poslovanja zajeti že v nagradi, ki jo prejme odvetnik (Opomba 6/(1) tarifnega dela zgoraj navedenega zakona). Glede na 37 % pritožbeni uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 255,31 EUR pritožbenih stroškov. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena in prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).

¹ Primerjaj odmero odškodnine za strah v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2001, II Ips 741/2005, II Ips 662/2006.
² Primerjaj odmero odškodnine za skaženost v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 662/2006, II DoR 347/2010, II Ips 507/2007, II Ips 739/2006.