UPRS Sodba I U 1141/2016-17

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog, temelječ na podlagi 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), za napredovanje tožnice, zaposlene v Osnovni šoli B., v naziv svetnica.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je predlog podala sama tožnica dne 20. 11. 2015, skupaj s priloženim mnenjem o predlogu za napredovanje ter dokazili o dodatnem strokovnem delu, nadaljnjih izobraževanjih in usposabljanjih. Oceno delovne uspešnosti je po pozivu tožene stranke predložil ravnatelj dne 4. 3. 2016. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica imela ob vložitvi predloga za napredovanje naziv svetovalka več kot 5 let in je bila pri svojem delu uspešna ter je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja pridobila dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, vendar pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala dovolj zbranih točk, saj od dodatnega strokovnega dela, ki ga je predlagala za vrednotenje v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, ni bilo mogoče vrednotiti potrdil o izvedbi referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A., ki sta bila oba v letu 2015, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela in anonimnih prijav tožena stranka ugotovila, da ni mogoče potrditi verodostojnosti potrdil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. Pač pa je na podlagi posredovanih dokazil tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala 20,26 točk, in sicer: 12,26 točk po a) razdelku, 5 točk po b) razdelku in 3 točke po c). Nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka še navaja, da je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njena dolžnost, da preveri vsa za zakonito in pravilno odločbo relevantna dejstva, zato je tožnico in tudi organizatorja pozvala k dopolnitvi vloge s programom posveta, ki bi izkazoval posameznega referenta in naslov vsakega izvedenega referata. Predlog za napredovanje je bil dopolnjen dne 4. 3. 2016 s predložitvijo ocene delovne uspešnosti ter 11. 3. 2016 in 22. 6. 2016 s predložitvijo naslovnih strani zbornikov, na podlagi česar je tožena stranka, tudi na podlagi dokumentov, ki ji jih je predočil organizator, ugotovila: da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5; da za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve referatov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov; da je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; da so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; da niso dosegljivi programi posvetov in da iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci vsaj treh držav. Ker iz predloženih dokazil in dopolnil ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika je po povedanem tožena stranka zaključila, da verodostojnosti predloženih potrdil, s katerimi tožnica izkazuje izvedbo dveh referatov, ni mogoče preizkusiti na noben drug način, zato je ob upoštevanju 10. člena ZUP zaključila, da navedenih dveh potrdil ni mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni kumulativno izpolnjevala vseh predpisanih pogojev iz 1. odstavka 11. člena Pravilnika, je tožena stranka zavrnila njen predlog za napredovanje v naziv svetnica, ker ni izkazala 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

3Tožnica v tožbi, vloženi priporočeno po pošti dne 3. 8. 2016, s popravkom tožbe z dne 4. 8. 2016, uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in toženi stranki očita nepravilno uporabo Pravilnika. Navaja, da je toženi stranki tožnica dostavila vsa potrebna potrdila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Toženi stranki očita, da je svojo odločitev oprla zgolj na določen listinski dokaz in ostalih niti ni presojala, s čimer naj bi posegla v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, češ da gre za omejitev možnosti dokazovanja, kar je izjema od 164. člena ZUP, ki je dopustna le ob upoštevanju načela sorazmernosti v primeru, če je to predpisano z zakonom. Poleg tega je tožena stranka v številnih drugih enakovrstnih zadevah na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov ugodila predlogom za napredovanja. V tej zvezi tožnica predlaga sodišču, naj zadevne odločbe samo pridobi od tožene stranke, ki jih ima shranjene v svojem arhivu, pri čemer poudarja, da se predpis, to je Pravilnik, v tem celotnem časovnem obdobju vse od leta 2013 dalje ni spremenil, kar zahteva enako odločanje. Dodatno še navaja, da Združenje A. kot organizator nekaterih listin iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, ni želel predložiti toženi stranki, vendar v prejšnjih, že zaključenih postopkih, tožena stranka takšnih listin niti ni zahtevala. Sicer pa lahko sodišče, kolikor meni, da so taki dokazi nujni, tudi samo zahteva te dokaze od Združenja A. V tožbenem zahtevku tožnica predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožnici podeli naziv svetnica, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in še dodatno utemeljuje, ter še dodaja, da je tekom postopka dokazila v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za napredovanje tožnice zahtevala tudi od organizatorja mednarodnega posveta Združenja A., čeprav ni bil stranka v postopku, vendar niti organizator posveta niti tožnica nista toženi stranki predložila zahtevanih dokazil. Združenje A. sicer v elektronski korespondenci navaja, da so posamezniki izvajali referate, vendar pa je iz predloženih potrdil razvidno le, da vsi udeleženci prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom na posameznem posvetu, ni pa razvidna dejanska izvedba referata. Iz vabila je razvidno samo, da so v program simpozija vključeni izvedba delavnice, razstave, predstavitev projektov mladih raziskovalcev, ne pa tudi referati. Tudi iz zbornika prispevkov ni razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali katerikoli drugi obliki (delavnice, predavanja). Dodaja, da iz tipologije COBISS izhaja, da gre pri tem za različne oblike (znanstvenih) prispevkov: predavanje, referat, poster, zato vsega tega ne gre enačiti. To izhaja tudi iz Pravilnika, ki vrednoti poster po a) razdelku, predavanje po b) razdelku, referat pa po č) razdelku 20. člena Pravilnika. Tožena stranka poudarja, da je v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, v skladu z 8. in 10. členom ZUP, zato kot neutemeljeno označuje tožbeno navedbo, da se izpodbijana odločba opira zgolj na en dokaz. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se dejstva, kot je na primer izvedba referata, dokazujejo s potrdili izvajalcev, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, podatkov ne bi smela dodatno preverjati, ampak ravno obratno, saj je k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tožena stranka zavezana na podlagi zakona. Ker tožnica dodatnih dokazil, da je dejansko izvedla referata na 13. in 14. Mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A. ni predložila, niti teh ni dokazil predložil organizator, tožena stranka pa le-teh na drug način ne more pridobiti, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načela materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato predloženih potrdil ni mogoče upoštevati kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka dolžna v enakih primerih odločati enako, pa tožena stranka pojasnjuje, da je njena dolžnost tudi, da na podlagi popolno ugotovljenega resničnega dejanskega stanja izda zakonito odločbo, kar je tudi predmet presoje sodišča v upravnem sporu in da tega vprašanja v konkretnem primeru ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Kot neutemeljeno označuje tudi tožbeno navedbo, da organizator mednarodne konference ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Po prepričanju tožene stranke namreč program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo v smislu določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, pa tudi če bi bil, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le tega za namen, za katerega ga je potrebovala tožena stranka. Prav tako seznam sodelujočih na konferenci, ki je javna prireditev, ne more biti osebni podatek, ki ga ni dovoljeno posredovati.

5Tožena stranka je pri svojih navedbah in stališčih vztrajala tudi v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017, v kateri se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

6Tožba ni utemeljena.

7Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

8V obravnavanem primeru je sporno to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo dveh referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., ki sta oba bila v letu 2015, saj tožena stranka potrdiloma o udeležbi na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka njuno verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predložena potrdila in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o dejanski izvedbi referatov na navedenih dveh mednarodnih posvetih v letu 2015. S tem v zvezi je tako iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz odgovora na tožbo in predloženega upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka tudi organizatorja Združenje A. zaprosila za dodatna dokazila, vendar je organizator v elektronski korespondenci navajal le, da so posamezniki predstavljali referate in da je predložil potrdilo, iz katerega je razvidno zgolj dejstvo, da udeleženci prejmejo potrdilo, vendar pa še vedno ni razvidna sama dejanska izvedba referata osebno s strani posameznega udeleženca. Sodišče v zvezi s tem posebej poudarja, da se skladno z 20. členim Pravilnika dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika: tako se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela, navedena v a) razdelku, medtem ko se dela, navedena v b) razdelku, vrednotijo z dvema točkama; dela, ki so navedena v c) razdelku se vrednotijo s tremi točkami, tista dela, ki so navedena v č) razdelku pa se vrednotijo s štirimi točkami; v d) razdelku našteta dela se vrednotijo s petimi točkami, v e) razdelku opredeljena dela pa z osmimi točkami in v f) razdelku našteta dela z desetimi točkami, tako da vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo samih del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika).

9Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

10Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je sodišče izrazilo že v podobni zadevi v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

11Tožeča stranka izvedbo dveh referatov na navedenih dveh mednarodnih znanstvenih posvetih izkazuje s predloženima potrdiloma Združenja A., na katerih je navedeno, da potrdili Združenja A. izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njima potrjuje udeležbo tožnice z referatom na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu 25. - 26. 9. 2015 v Ž. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu 13. - 14. 11. 2015 v Ž. z navedenima referatoma "Projektno delo po modelu PUD-BJ " Od ideje do izdelka"- od vrtca do fakultetnega študija". Na oba dodatna poziva tožene stranke z dne 29. 2. 2016 in 2. 6. 2016 za dopolnitev vloge za napredovanje ji je tožnica predložila le Mnenje Osnovne šole B. z dne 3. 3. 2016 o predlogu za napredovanje tožnice v naziv svetnica ter izsek iz zbornikov kot izvedbenih programov navedenih referatov, vendar pa tožnica niti po dodatnih dveh pozivih tožene stranke ni predložila programa navedenih dveh znanstvenih posvetov Združenja A., iz katerih bi bil razviden razpored izvedbe predstavitev navedenih referatov, oziroma, kdaj, kje in kako dolgo časa je potekala osebna izvedba posameznih referatov in kdo konkretno jih je izvajal, čeprav je bila k temu dvakrat izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke.

12Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točkama 9. in 10, gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

13Ničesar od tega za 13. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. od 25. do 26. 9. 2015 v Ž. niti za 14. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. od 13. do 14. 11. 2015 v Ž. ni bilo kakorkoli izkazano, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na teh dveh posvetih osebno izvedla navedena dva referata, zato ju tudi ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

14V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo dveh referatov na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 25. do 26. 9. 2015 v Ž. niti na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 13. do 14. 11. 2015 v Ž., saj tudi po presoji sodišča tožena stranka predloženima potrdiloma o udeležbi tožnice na teh dveh znanstvenih posvetih Združenja A. s samostojnima referatoma utemeljeno odreka njuno verodostojnost.

15Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sodišče sprejelo tudi v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017 in I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017.