UPRS Sodba I U 2487/2017-6

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-98782/2016-5 z dne 19. 12. 2016, v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, št. DT-499-29-89/2017-11 z dne 28. 4. 2017. V obrazložitvi je organ navedel, da gre za odločanje v ponovljenem postopku glede na sodbo naslovnega sodišča, I U 1593/2017 z dne 13. 9. 2017. Uvodoma je navedel, da je prejel vlogo tožnice za dodelitev navedene BPP za vložitev tožbe zoper citirani akt. Glede na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je presojal obstoj pogojev za dodelitev BPP. Finančni pogoj tožnica izpolnjuje, saj je prejemnica denarne socialne pomoči (drugi odstavek 12. člena ZBPP). V zvezi z izpolnjevanjem t.i. vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP pa je organ skladno napotilom sodišča v sodbi I U 1593/2017 in ker se je tožnica sklicevala na sklep In 1539/2010, ki ga prošnji ni priložila, tožnico pozval, da posreduje ta sklep in da poda za obravnavani primer relevantne navedbe. Nato je povzel vsebino zgoraj citiranih aktov davčnih organov ter ob upoštevanju vsebine sklepa In 1539/2010 ugotovil naslednje: sklep o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2016 (na podlagi katerega sta bila izdana sklep z dne 19. 12. 2016 in odločba z dne 28. 4. 2017) je bil izdan po sklepu In 1539/2010, ki je bil izdan 26. 11. 2013. V seznamu izvršilnih naslovov, ki ga vsebuje sklep z dne 19. 12. 2016, niso zajete obveznosti po izvršilnih naslovih, za katere je bilo s sklepom In 1539/2010 ugotovljeno, da so obveznosti zastarale in da zato prisilna izterjava teh ni več dopustna. Iz sklepa In 1539/2010, na katerega se sklicuje tožnica, pa izhaja, da je bila s tem sklepom izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, In 1539/2010 z dne 6. 1. 2011, z izterjavo 31.398,95 EUR delno ustavljena za izterjavo prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od novembra 2000 do oktobra 2005 v skupnem znesku 8.921,57 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 8.562,81 EUR, za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po tam navedenih odločbah, dodatno pa še za zakonite zamudne obresti od glavnice nad zneskom 10.842,22 EUR. Tožnica s sklicevanjem na ta sklep In 1539/2010 ni z ničemer izkazala, da davčna organa v aktih, ki jih tožnica želi izpodbijati, tega sklepa nista upoštevala in da sta zato napačna. Možnost uspeha v upravnem sporu pa tožnica tudi ni izkazala z dopolnitvijo navedb, da je davčni organ ta sklepa popolnoma ignoriral in da obveznosti, ki jih od nje izterjuje davčni organ, ni dolžna poravnati. Z izpodbijanima aktoma tožnici niso bile naložene v plačilo dodatne obveznosti, ampak je bila zaradi izostanka izvršilnega naslova ter zastaranja dela izterjevanega dela obveznosti delno ustavljena izvršba zoper tožnico po sklepu o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2016, prav tako pa se s sklepom o izvršbi z dne 11. 7. 2016 ne izterjujejo obveznosti, za katere je bilo že s sklepom In 1539/2010 ugotovljeno, da so zastarane. Organ je zato ocenil, da tožnica v delu, kjer je bilo odločeno v njeno korist, nima pravnega interesa za vložitev tožbe, v preostalem delu pa tožnica kljub dodatnemu pozivu ni podala navedb, v čem naj bi bila izpodbijana akta napačna. Organ je zato, ker je ocenil, da tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh, tožničino prošnjo zavrnil.

2Tožnica je v tožbi navedla, da organ trdi, da je podala zgolj pavšalne navedbe v smeri, da sklep In 1539/2010 ni bil izvršen. FURS bi moral dokazati, da ga je izvršil, kar pa ne more, ker ga ni, na to pa organ za BPP očitno niti ne pomisli. Če bi FURS ta sklep izvršil, torej umaknil izvršbe iz njenega računa (ki bi moral biti najprej odprt, vendar naj bi ga banka leta 2005 zaprla, vendar ne po njenem nalogu), bi lahko takoj kot A. d.o.o. ali tožnica kot njen pravni naslednik tožila odvetnika oziroma Zavarovalnico B. ali celo odvetniško zbornico. Ko bi potem prejela denar, bi lahko še naprej redno plačevala NUSZ in bi s tem odpadli vsi njeni dolgovi, poleg tega ne bi bila izseljena iz svoje hiše in bi razpolagala z vsemi dokumenti, ki jih sedaj nima, ker so ji bili ukradeni s strani izvršitelja. Smiselno je predlagala ugoditev tožbi in odpravo odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

4Tožba ni utemeljena.

5Sodišče uvodoma ugotavlja, da je organ za BPP izdal izpodbijano odločbo po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 1593/2017 z dne 13. 9. 2017, ugodilo tožbi tožnice ter odpravilo prejšnjo odločbo organa za BPP, št. Bpp 61/2017 z dne 13. 6. 2017, ko je odločal o isti prošnji. V tem upravnem sporu sodišče torej presoja, ali je organ glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledil pravnemu mnenju sodišča ter stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1).

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-98782/2016-5 z dne 19. 12. 2016, v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, št. DT-499-29-89/2017-11 z dne 28. 4. 2017.

7Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna, zanjo pa je organ navedel izčrpne ter utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja:

8Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je organ pri svoji odločitvi oprl na tretji odstavek 11. člena ZBPP, po katerem se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), pri čemer je v 24. členu med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tretji odstavek 24. člena ZBPP pa določa, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna in sicer, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanje stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9Kot je bilo pojasnjeno tožnici že z izpodbijano odločbo, iz sklepa o davčni izvršbi z dne 19. 12. 2016 nedvomno izhaja, za katere obveznosti se je izvršba, dovoljena s prejšnjim sklepom istega organa z dne 11. 7. 2016, ustavila, za katere obveznosti, ki so še neporavnane, se z izpodbijanim sklepom izvršba nadaljuje, pri čemer so navedeni tudi izvršilni naslovi teh neporavnanih obveznosti, enako je organ pojasnil tudi za drugostopno odločbo, s katero je bilo v določenem delu odločeno v korist tožnice (zaradi nepravilno izračunane glavnice, obresti in zneska skupnega dolga, za katerega se izvršba ustavlja, ter še dodana ustavitev postopka izvršbe za ne več veljavne izvršilne naslove), v preostalem pa zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopni sklep z dne 19. 12. 2016. Tožnica že v upravnem postopku (po tem, ko je bila pozvana s strani organa glede na napotila sodišča v sodbi, I U 1593/2017 z dne 13. 9. 2017) in sedaj enako tudi v tožbi smiselno navaja, da je njena zadeva razumna oziroma da ima verjetne izglede za uspeh (24. člen ZBPP), ker bi morala davčna organa upoštevati sklep In 1539/2010, vendar pa - kot je pravilno povzel tudi že organ za BPP - se sklep o davčni izvršbi z dne 19. 12. 2016 (in v zvezi z njim odločba Ministrstva za finance z dne 28. 4. 2017) v ničemer ne navezuje na sklep In 1539/2010 oziroma ni z njim v ničemer povezan, saj je bil slednji izdan pred izdajo sklepa o davčni izvršbi in sicer 26. 11. 2013, iz njega pa tudi izhaja, da se nanaša na druge obveznosti, tj. izvršilne naslove, ki so že zastarali. Tožnica zato nima prav, da ker bi moral FURS izvršbo zaradi sklepa In 1539/2010 ustaviti (kar bi v posledici potem lahko glede na pridobitev denarja s tožbo pripeljalo do plačila vseh računov), da to predstavlja verjetne izglede za uspeh s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi z dne 19. 12. 2016, saj glede na podatke iz povzetih aktov tak zaključek ni izkazan s takšno stopnjo verjetnosti, ki bi utemeljevala ugoditev prošnji za BPP. Organ je še ocenil, da tožnica za odločitev davčnega organa, s katero je bilo odločeno v njeno korist (delna ustavitev postopka izvršbe), niti ne izkazuje pravnega interesa, v preostalem pa, da razlogi za vložitev tožbe v upravnem sporu niso podani. Glede na povedano pa je zato tudi pravilno zaključil, da tožnica razumnosti zadeve oziroma verjetnosti izgleda za uspeh ni izkazala in posledično pravilno zavrnil njeno prošnjo.

10Sodišče je tako presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.