UPRS Sodba II U 574/2017-25

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-897/93/76 (7304) z dne 27. 8. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.858,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 39/2 ob podržavljenju pripisane vložku št. ... k. o..., ki je bila v deležu 1/4 glede na celoto podržavljena bivšemu lastniku dr. A.A., roj. ..., nepremičnine s parc. št. 346, 585/1, 585/4 in 586, vse ob podržavljenju pripisane vl. št. ... k. o. ..., ki so bile v deležu 1/8 glede na celoto podržavljene bivšemu lastniku B.B. ter nepremičnine s parc. št. 127/1 ob podržavljenju pripisane vl. št. ... k. o. ...in parc. št. 128 ob podržavljenju pripisane vl. št. ... k. o. ..., ki sta bili do celote podržavljeni bivši lastnici B.B. Odločeno je še bilo, da vlagatelj trpi svoje stroške postopka.

2Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da gre v predmetni zadevi za zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je vložil tožnik, na podlagi ugotovitvene odločbe Upravne enote Maribor z dne 1. 2. 2010 državljan Ljudske Republike Slovenije in Federativne ljudske Republike Jugoslavije od 28. 8. 1945 do dne 6. 12. 1947, ko je postal državljan Republike Avstrije, in je sin pokojnega A.A. in pokojne B.B., ki pa v navedenem obdobju nista bila državljana Ljudske Republike Slovenije in Federativne Republike Jugoslavije. Tožnikov zahtevek temelji na določilu 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vendar pa lahko na tej podlagi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo kot nadomestni upravičenec po starših prejme le tisto, kar bi bila upravičena dobiti njegova starša. Njegovima staršema kot osebama nemške narodnosti je bilo premoženje zaplenjeno z Odlokom Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno last z dne 21. 11. 1944, dne 17. 10. 1945 pa je bila izdana ugotovitvena odločba, ki je postala pravnomočna 22. 10. 1946. Po drugi svetovni vojni so tožnik in njegovi starši odšli na ozemlje Republike Avstrije in se dne 26. 4. 1946 prijavili oblastem v kraju Knittelfeld ter 6. 12. 1947 postali državljani Republike Avstrije. Po prejemu državljanstva Republike Avstrije je bilo v zemljiški knjigi v letu 1948 vknjiženo podržavljenje.

3Ker sta bivša lastnika in prednika tožnika pridobila avstrijsko državljanstvo dne 6. 12. 1947, sta imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije glede na pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, izseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP), ki je bila sklenjena dne 27. 11. 1961. Po tej pogodbi so na podlagi zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe te pravice niso imele. FIP med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim in nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnin na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba je v 2. členu predvidevala, da bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k Finančni izravnalni pogodbi so do pravic, določenih v 2. členu te pogodbe upravičeni pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti pod pogojem, da so imeli 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škod priseljencem in pregnancem, ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in priseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

4Upravna organa zaključujeta, da v primeru, ko so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ne pride v poštev institut nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen. Če sta imela prejšnja lastnika podržavljenega premoženja za premoženje podržavljeno v Sloveniji pravico dobiti odškodnino od tuje države, nista upravičenca po ZDen, v tem primeru pa ni upravičenec po 12. členu ZDen niti njun pravni naslednik.

5Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ni strinjala, zato je vložila tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila upravnega postopka. Vprašanje ali je določena oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, ki se po določbi drugega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja po uradni dolžnosti. Sklicuje se na tekom postopka predloženo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, iz katerega izhaja, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti niso bili do nje upravičeni. To potrdilo ima v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZUP/86 moč javne listine, kar pomeni, da se z njo dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Ne strinja se z obrazložitvijo drugostopnega organa, da citirano potrdilo temelji na dejstvih o državljanstvu, ki niso skladna z dejstvi o državljanstvu ugotovljenimi na podlagi Pravnega reda RS. Tožnik in njegova starša so bili v času zaplembe oziroma podržavljanja premoženja jugoslovanski državljani, zato se potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije ne razlikuje od dejstev o državljanstvu ugotovljenih na podlagi pravnega reda Republike Slovenije. Zatrjuje, da bi moral upravni organ ugotoviti, kakšne konkretne pravice so šle zakoncema A.A. in B.B. po avstrijskih predpisih, vendar pa to ni bilo storjeno. Če bi upravna organa to storila, bi ugotovila, da starša tožnika za odvzeto premoženje nista prejela nikakršne odškodnine in do nje tudi nista bila upravičena. Predpisa, ki ju navajata upravna organa, to je Zakon o vojnih in pregnanskih škodah ter Zakon o vrnitvi škode priseljencem in pregnancem nista dajala podlage tožnikovim staršem za prejem odškodnine. Omenjena predpisa sta za pridobitev odškodnine predpisovala več pogojev, ki jih tožnikova starša nista izpolnjevala. Razen tega vsa notranja avstrijska zakonodaja kot tudi FIP kot pravno priznano škodo priznavajo samo škodo na gospodinjski opremi in škodo na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Na osnovi tega tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7Slovenski državni holding d.d. (prej Slovenska odškodninska družba) kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev.

8Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 189/2013 z dne 20. 11. 2013, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi tožnik glede na drugi odstavek 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen ni upravičen do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ker sta imela njegova pravna prednika zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Na tej podlagi sta imela tožnikova pravna prednika pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj sta spadala med upravičence do odškodnine po določbah FIP. Zato upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jima šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

9Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 3/2014 z dne 16. 12. 2015 zavržena.

10Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-206/16-15 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. II U 189/2013 z dne 20. 11. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

11Tožba je utemeljena.

12Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

13Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

14O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

15Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

16Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

17V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

18Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali sta imela tožnikova pravna prednika na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

19Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

20Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

21Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

22Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

23Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po v času izdaje sodbe št. II U 487/2013-12, to je dne 13. 1. 2015, veljavnem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 350,00 EUR, k čemur prištelo še 70,00 EUR za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-206/16-15 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je po drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) treba uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Po tar. št. 3300 ZOvT je tako tožeča stranka upravičena do nagrade za revizijo v višini 1.982,00 EUR. K temu je sodišče prištelo še 436,04 EUR za 22 % DDV in pavšalne izdatke po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR.

24Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 2.858,04 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.