VSK Sodba Cpg 191/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.844,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Izpodbijana sodba je zamudna sodba, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, in da so za njeno izdajo izpolnjeni drugi pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da na tožečo stranko prenese 111.111 bremen prostih prosto prenosljivih imenskih kosovnih delnic družbe A. I.T. informacijske tehnologije d.d., z oznako A., in uredi ustrezno preknjižbo v KDD, ter da ji plača 262.499,77 EUR prejetih dividend z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (3.11.2015) dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (torej za plačilo dividend v višini 37.499,93 EUR) je sodišče zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 10.745,31 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper zamudno sodbo je pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka vložila tožena stranka in sodišču očitala kršitev iz 7. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedla je, da je bilo toženi stranki sodno pisanje vročeno v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 13.11.2007 (v nadaljevanju Uredba), vendar listine, to je tožba, poziv na odgovor na tožbo in druge listine, niso bile prevedene v italijanski jezik. Sodišče jih je poslalo v slovenščini, "tega jezika pa tožena stranka ne razume in ima pravico, da se z vsebino pisanja seznani v jeziku, ki ga razume, torej v italijanščini". Uredba daje osebi, ki ji je sodno pisanje vročeno, pravico da odkloni sprejem pisanja, če ni sestavljena v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku zaprošene države članice. O tej pravici do zavrnitve pisanja organ za sprejem pouči naslovnika z uporabo obrazca iz Priloge II Uredbe. Iz potrdila o vročitvi pa ni razvidno, da bi bil naslovnik na tak način o pravici do zavrnitve pisanja obveščen. Tudi na potrdilu iz Priloge I Uredbe ni zavedeno, da bi organ za sprejem obvestil naslovnika o možnosti zavrnitve pisanja. Zato je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku in bi bilo potrebno zamudno sodbo razveljaviti. To veleva tudi ustaljena sodna praksa (VSK Cp 363/2013 in VSL I Ip 2158/2015).

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in navedla, da tožena stranka dobro razume materni slovenski jezik, saj gre za slovensko zamejsko finančno organizacijo, kar je iz medijev (katere je v odgovoru na pritožbo citirala) splošno znano. Njeni lastniki so Slovenci, spletno stran ima v slovenskem jeziku, podjetje pa vodijo Slovenci B. P., ki je predsednik uprave, in člani uprave L. T., R. G. in D. T.. Razumevanje jezika se presoja po volji in znanju uprave, ki vse posle in tudi pogajanja o rešitvi te zadeve vodi v slovenskem jeziku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik sicer pravilno povzema določbo 8. člena Uredbe (po kateri je bila vročitev tožbe iz predmetne zadeve toženi stranki vročena), ki določa, da organ za sprejem (v konkretnem primeru je to organ v Italiji, prek katerega se je pisanje toženi stranki vročalo) z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja, tako da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov, ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: a) v jezik, ki ga naslovnik razume (subjektivni element), ali b) v uradni jezik zaprošene države članice, ali če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev (objektivni element).

6Uredba sicer ne določa načina, kako se ugotavlja obstoj subjektivnega elementa glede zgoraj povzete jezikovne klavzule iz 8. člena Uredbe, vendar pa za pravno teorijo ni sporno, da se utemeljenost zavrnitve sprejema pisanja ugotavlja. Tako je Generalna pravobranilka Sodišča ES ob pripravi razlage 8. člena glede zavrnitve vročitve po predhodni Uredbi št. 1348/2000 (ki je imela glede jezikovne klavzule povsem enako določbo) predlagala, naj na takratno vprašanje¹ odgovorijo tako, da nastopi v primeru zavrnitve vročitve pisanja v razmerju do predlagatelja postopka v postopku ovira, dokler se ne ugotovi, ali je bila zavrnitev sodnega pisanja upravičena ali ne². Da je dopuščeno zainteresirani stranki dokazovati (ne)upravičenost zavrnitve pisanja oz. v konkretnem primeru (ne)pravilnost vročitve zato, ker je bilo pisanje sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik (ne) razume, nenazadnje izhaja tudi iz 10. točke preambule k Uredbi, ki kot enega izmed ciljev Uredbe določa, da bi bilo za zagotovitev učinkovitosti Uredbe potrebno možnost, da se vročitev pisanja zavrne, omejiti na izjemne primere.

7Zato je pritožbeno sodišče glede na trditve tožeče stranke iz odgovora na pritožbo ugotavljalo, ali tožena stranka oz. njena uprava³ razume jezik, v katerem so bile napisane listine, ki so ji bile vročene. In samo v primeru, če bi pritožnik izkazal, da so mu bila sodna pisanja vročena v jeziku, zaradi katerega bi lahko vročitev zavrnil, bi se lahko tudi skliceval na to, da o možnosti zavrnitve ni bil pravilno obveščen. Pritrditi je namreč pritožbi, da v obravnavanem primeru iz listinskih dokazil o načinu vročitve tožbe (s prilogami) ne izhaja, da je bila toženi stranki vročena tudi Priloga II z obvestilom naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja.

8Ker je tožena stranka pravna oseba, je potrebno najprej ugotoviti, da se tolmačenje 8. člena Uredbe o presoji razumevanja jezika lahko opravi le tako, da se šteje, da gospodarska družba razume tisti jezik, kot ga razume njena uprava. Da bi predsednik uprave tožene stranke ali drugi člani uprave ne razumeli slovenskega jezika, pritožba niti ne zatrjuje, ampak nepoznavanje jezika pripiše kar gospodarski družbi v celoti. Že zaradi tega pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi tožena stranka izpolnjevala pogoje za zavrnitev vročitve. Navkljub temu pa je pritožbeno sodišče preverjalo še, ali predsednik uprave tožene stranke, to je oseba, ki v imenu uprave zastopa in predstavlja družbo, slovenski jezik razume. Predsednik uprave tožene stranke je B. P., katerega že osebno ime kaže na to, da je slovenske narodnosti, in da torej slovenski jezik razume. Tudi iz listinskih dokazov, ki so bili priloženi k tožbi, izhaja, da predsednik uprave tožene stranke komunicira v poslovnem prometu v slovenščini (glej npr. prilogo A10 in elektronsko korespondenco tožene stranke v prilogi A12), pa tudi da poslovne dogovore, kot je pogodba o prodaji delnic družbe A. I.T. sklepa v slovenskem jeziku (priloga A3). To je povezano z znanim dejstvom, da je tožena stranka zamejska finančna organizacija⁴, katera je celo v svojem Etičnem kodeksu (iz leta 2009)⁵ kot svoje poslanstvo navedla ojačati svojo vlogo v okviru slovenske skupnosti v Italiji (točka 03.01 Kodeksa). Že samo iz zgoraj povzetih podatkov⁶, ki vsi pritrjujejo trditvam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, izhaja, da se tožena stranka ne more sklicevati, da sodnih listin, ki jih je prejela v slovenskem jeziku, ne razume. Zato tudi ni mogoče trditi, da je bila prikrajšana v pravici do zavrnitve sodnega pisanja, in da je bila vročitev napačno opravljena. Drugače povedano, četudi bi bila pravilno opozorjena na pravico do odklonitve prejema pisanj, bi tega utemeljeno ne mogla storiti.

9Ker pritožba ni izpodbijala drugih pogojev za izdajo zamudne sodbe, je sodišče v okviru uradne presoje po drugem odstavku 350. člena ZPP preverilo še, ali so bili izpolnjeni tudi pogoji iz 2. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za njeno izdajo. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da lahko tožeča stranka razpolaga z zahtevkom, da se nanjo prenesejo delnice, z zahtevkom, da se toženi stranki naloži, da poda nalog za prenos teh delnic, ter z zahtevkom, da ji tožena stranka izplača v preteklih letih prejete dividende iz naslova teh delnic (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pravilno je prvostopenjsko sodišče opravilo tudi preizkus sklepčnosti tožbe, saj iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navajala, izhaja utemeljenost takšnega zahtevka, kot ga je vtoževala. Navedla je namreč, da je v letu 2010 sklenila s toženo stranko pogodbo o prodaji delnic družbe A. I.T., nanjo je te delnice tudi prenesla, ni pa zanje prejela plačila dogovorjene kupnine. Zato je leta 2015 odstopila od pogodbe in v skladu s 111. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v predmetni tožbi zahteva vrnitev tistega, kar je po (razvezani) pogodbi dala, pa tudi koristi, ki jih je medtem tožena stranka imela, to je plačilo dividend, ki jih je tožena stranka (kot imetnica delnic) prejela v letih od 2011 do polovice leta 2014. Ker je sodišče ugotovilo, da tudi dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila, potrjujejo njena zatrjevana dejstva⁷ (četrta točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izdalo zamudno sodbo.

10Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela, priznalo pravico do povrnitve njenih pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo na 1.844.84 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za odgovor na pritožbo, odmerjeno v skladu s tar. štev. 21/1 Odvetniške tarife (OT) in za administrativne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Če bo tožena stranka v zamudi s povrnitvijo pritožbenih stroškov, bo dolgovala še zakonske zamudne obresti.

¹ nizozemskega kasacijskega sodišča
² glej J. Sladič, Vročanje v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo št. 6-7/2005, stran 1131-1150
³ o tem več v nadaljevanju
⁴ tudi obravnavano sodno pisanje je na sedežu družbe prevzela oseba s slovenskim imenom in priimkom (E. P.)
⁵ ki je javno dostopen na svetovnem spletu
⁶ tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo citirala še druge podatke glede slovenskega porekla drugih članov uprave in glede lastništva tožene stranke
⁷ razen glede izplačila dividend za drugo polovico leta 2014, v zvezi s čemer je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo