VSL Sodba II Cpg 19/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58257/2016 z dne 3. 6. 2016 ostane v celoti v veljavi (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 680,06 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5Pritožba ni utemeljena.

6Za spore majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se namreč sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sta v teh primerih torej izključena.

7V obravnavanem primeru neizpodbojen dejanski stan predstavljajo naslednje ugotovitve sodišče prve stopnje:

- toženi stranki je bila s strani G. (prodajnega predstavnika podjetja N. dne 18. 11. 2015 poslana ponudba za avtomobilsko dvigalo, iz katere izhaja, da se 50 % kupnine plača ob naročilu in 50 % kupnine ob prevzemu;

- tožena stranka predplačila ni izvedla - dobavni rok proizvajalca je namreč znašal 60 dni, česar pa tožena stranka ni hotela sprejeti;

- vsebina naročila (pri podjetju N.) torej ni bila usklajena v delu, ki se je nanašal na rok dobave;

- tožena stranka je v želji čim krajšega dobavnega roka iskala možne poti, da se dobava skrajša;

- naročilo za dvigalo Smart Lift 2.30SL M.E-Set je pri tožeči stranki v Sloveniji podala dne 26. 11. 2015 za ceno po prejeti ponudbi;

- dvigalo je bilo prevzeto 1. 12. 2015, prevzemni list pa je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal in požigosal sam;

- tožeča stranka je za dobavljeno blago izdala račun št. 105244474 z dne 1. 12. 2015 za znesek 3.165,90 EUR in z dnem zapadlosti 31. 12. 2015;

- tožena stranka do zaključka glavne obravnave nikomur ni nič plačala.

8Takšno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditve pravdnih strank pravilno presojalo, s kom, pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno je tožena stranke sklenila pogodbo za dobavo avtomobilskega dvigala, na podlagi zgornjih ugotovitev pa tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka od tožene stranke v tem postopku utemeljeno zahteva plačilo v višini 3.165,90 EUR.

9Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se s strani proizvajalca N. ponujenim rokom dobave 60 dni tožena stranka ni strinjala (in tudi ni plačala avansa v višini 50 % kupnine, kot je bilo določeno v ponudbi), o obstoju pogodbenega razmerja med proizvajalcem in toženo stranko prvostopenjsko sodišče namreč utemeljeno ni moglo sklepati. Ponudbe, po kateri bi morala na avtomobilsko dvigalo čakati 60 dni, tožena stranka očitno ni želela sprejeti. Iz tega razloga navsezadnje tudi ni plačala 50 % avansa (kakšni so bili plačilni pogoji, je pritožbeno sodišče citiralo že v 1. alineji 7. točke te obrazložitve). Četudi se je torej tožena stranka strinjala z (drugimi) bistvenimi sestavinam pogodbe (tj. o predmetu pogodbe in kupnini v višini 2.150,00 EUR; prim. 15. člen OZ), pa ob zatrjevanju, da avansa v višini 50 % kupnine ni plačala, ker je bil dobavni rok 60 dni, česar pa ni želela sprejeti, na more uspeti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sklenitvijo pogodbe napačno uporabilo materialno pravo in zato zmotno zaključilo, da pogodba med toženo stranko in N. v zvezi s avtomobilskim dvigalom ni bila sklenjena. Za toženo stranko je bil očitno tudi krajši rok dobave bistvena sestavina pogodbe¹. Ker soglasja v zvezi s tem subjekta (tj. N. in toženka) nista dosegla² oziroma se tožena stranka s 60 dnevnim dobavnim rokom ni strinjala, pa posel med njima ni bil sklenjen. Krajši rok dobave je bil za toženo stranko tako pomemben, da avansa kljub soglasju o predmetu pogodbe in ceni ni želela plačati in ponudba ni bila sprejeta (drugi odstavek 28. člena OZ). Dobava avtomobilskega dvigala tako ni bila opravljena na podlagi pogodbe s proizvajalcem N. Ob pravilni uporabi materialnega in ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da posel med N. in toženo stranko ni bil sklenjen. Za tak zaključek je ponudilo tudi ustrezne razloge (kar pomeni, da uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana) in je odgovorilo na navedbe, ki jih je v svoji trditveni podlagi podala tožena stranka.

10V nasprotju s trditvami pritožnice pa je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno presodilo, da se je v dokaznem postopku potrdil dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožena stranka z dobavo avtomobilskega dvigala (očitno) ni mogla čakati 60 dni (kar bi se zgodilo v primeru, če bi pogodbo sklenila z N.), da je tožena stranka naročilo za avtomobilsko dvigalo pri tožeči stranki podala dne 26. 11. 2015 ter da ji je ta zagotovila hiter dobavni rok, saj je bilo dvigalo prevzeto že 1. 12. 2015 in je to zakoniti zastopnik potrdil s podpisom prevzemnega lista, kar vse pomeni, da sta bili v pravnoposlovnem odnosu tožnica in toženka. Tožena stranka ponudbe proizvajalca N. za ceno 2.150,00 EUR zaradi predolgega dobavnega roka ni sprejela in mu ni plačala 50 % avansa, da je bilo s tožečo stranko dogovorjeno, da bo za avtomobilsko dvigalo plačala isto ceno, kot ji jo je ponudil neposredno proizvajalec, pa tožena stranka v tem postopku ni niti zatrjevala. Ko je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku v višini, kot izhaja iz vtoževanega računa, tj. v višini 3.165,90 EUR s pripadajočimi obrestmi, je torej ravnalo povsem pravilno. Zaradi katerih okoliščin oziroma pravil, ki veljajo v poslovnem svetu, je bila cena tožeče stranke drugačna kot cena proizvajalca, ter zakaj je štelo, da je podpis na računu od zakonitega zastopnika tožene stranke, pa je izčrpno pojasnilo v 11. in 13. točki svoje obrazložitve in mu tudi v zvezi s tem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej neutemeljeni. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je sodba v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Če ne bi bil, bi namreč počakala 60 dni.
² Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, naročilo ni bilo usklajeno v vseh postavkah.