UPRS Sodba III U 92/2016-13

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Sežana je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloženo na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je dne 22. 7. 2013 po pošti prejela prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc je v upravnem postopku ugotovila, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od rojstva do 31. 12. 1990 na naslovu A. Skladno z določbami takrat veljavnega Pravilnika o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva je bila dne 26. 2. 1992 izločena v posebno kartoteko občanov, ki so se odselili, stalnega prebivališča pa niso odjavili in so tega dne zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih in je v registru stalnega prebivalstva prenehala veljati prijava stalnega bivališča. Iz podatkov, ki jih je upravni organ pridobil iz rojstne matične knjige Ljubljana, za leto 1985 so razvidni podatki o rojstvu, podatki staršev, kot državljanstvo pa je vpisano le državljanstvo SFRJ, kot državljanstvo staršev pa je vpisano državljanstvu Srbije in SFRJ. Iz izjave tožnice in izjave tožničine matere je bilo ugotovljeno, da je dejansko prebivala na naslovu v Sežani do konca maja 1991, ko so jo starši odpeljali na obisk k starim staršem v Srbijo, ker se je nato v Sloveniji začela vojna, se vanjo niso mogli več vrniti, prav tako niso imeli potnega lista, da bi se lahko vrnili. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica od svojega odhoda s starši prebivala najprej v Čačku sedaj pa prebiva v Beogradu. V Srbiji se je šolala in zaključila študij na fakulteti. Iz navedenega je ugotovljeno, da je tožnica dejansko prebivala v Republiki Sloveniji ter je iz Republike Slovenije odsotna 24 let. Iz ukinjenih kartotek ter podatkov v rojstni matični knjigi pa je razvidno, da je imela na dan 25. 6. 1991 državljanstvo SFRJ. Upoštevala je, da je bila tožnica v času odhoda še mladoletna in ni imela možnosti, da bi sama odločala o svojem življenju in bivanju pač pa so bili zanjo odgovorni njeni starši. Zato je za ugotavljanje dejstev v postopku upravni organ upošteval izjavo tožničine matere, ki jo je na zapisnik dne 12. 5. 2014 podala pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu v kateri je izjavila, da so jim vrnitev v Slovenijo preprečevale vojne razmere na območju nekdanje Jugoslavije, prav tako ni mogla potovati z otroci, ki niso imeli potnega lista. Tudi če bi upravni organ upošteval vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ kot razlog, da se tako stranka kot njena mati nista mogli vrniti kot razlog strankine upravičene odsotnosti za prvih pet let njene odsotnosti, je iz nadaljnjih ugotovitev v postopku razvidno, da ravnanja strankine matere v obdobju strankine mladoletnosti ne kažejo na to, da se v času nadaljnje odsotnosti poskušala v Republiko Slovenijo vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Po letu 1992 je mati tožnice sicer po telefonu skušala pridobiti informacije na Občini in Policiji v Sežani glede možnosti vrnitve ni pa vložila nobene vloge za ureditev svojega statusa, oziroma statusa otrok. Tožnica je izjavila, da se je vrnila v Slovenijo po letu 2002 zaradi šolske ekskurzije ter zasebnega obiska, takrat se je tudi na UE Ljubljana pozanimala za možnost pridobitve slovenskega državljanstva. Navedla je tudi, da je poklicala na Veleposlaništvo RS v Beograd, saj je potrebovala rojstni list in se takrat obenem tudi pozanimala glede možnosti pridobitve slovenskega državljanstva, nikoli pa uradno ni pri nobenem organu vložila nobenega zahtevka za ureditev svojega statusa. V primeru tožnice je tako razvidno, da je po polnoletnosti skušala pridobiti določene informacije v zvezi s pridobitvijo slovenskega državljanstva, vendar po tem ko je informacije pridobila ni storila nobenega dejanja, da bi se v Republiko Slovenijo vrnila in nadaljevala z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je na podlagi vseh opisanih podatkov ocenil, da tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, kar je eden od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po določbah ZUSDDD in je zato njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil.

2Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2140-16/2016/2 (1312-18) z dne 22. 2. 2016 pritožbo tožnice zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi smiselno predlaga naj se izpodbijana odločba odpravi. V tožbi navaja, da se je 2. 1. 1985 rodila v Ljubljani in je zato dobila državljanstvo Republike Slovenije glede na kraj rojstva. Od rojstva dalje je živela v Sežani, kjer je imela stalno prebivališče. Iz Sežane jo je v juniju 1991 v Čačak v Srbijo odpeljala mama zaradi obiska staršev. Zaradi vojne v Sloveniji, Hrvaški in Bosni in Hercegovini se ni mogla vrniti domov v Sežano. Z začetkom julija pa so jim stanovanje v Sežani odvzeli, zato se s sestro ni imela kam vrniti. Zato jim predlaga, da se ji razloži, kako je kot državljanka Republike Slovenije postala tujka in zakaj jo je Republika Slovenija, kot šestletnega otroka dne 26. 2. 1992, izbrisala iz registra stalnega prebivalstva.

4Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, po vsebini pa ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

61. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je torej oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v 6. alineah tretjega odstavka 1.c člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje potrjeni s sodbo drugostopenjskega organa, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni bila posledica enega od razlogov, ki jih določa navedena zakonska določba, s tem pa njena odsotnost ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

7Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica v tožbi sicer zatrjuje, da ni tujka, pač pa da je državljanka Republike Slovenije saj naj bi državljanstvo pridobila na podlagi rojstva v Republiki Sloveniji. Sodišče zatrjevanju tožnice glede navedenega ni sodilo. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnica, zgolj zato, ker je bila rojena v Sloveniji, še ni pridobila državljanstva Republike Slovenije. Tožnica je bila sicer rojena dne 2. 1. 1985 v Ljubljani, kar ni sporno, torej v času obstoja nekdanje SFRJ. V času njenega rojstva je v tedanji SR Sloveniji veljal Zakon o državljanstvu SRS (Ur. list SRS št. 23/76). Skladno s tedaj veljavnim zakonom je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije, če sta bila kumulativno izpolnjena dva pogoja to je, če je bil otrok rojen na območju te republike in če sta bila ob otrokovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije ter sta prebivala v SR Sloveniji (2. člen). Če ti pogoji niso bili izpolnjeni, je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije tudi v primeru, če sta se starša o tem sporazumela. Kot izhaja iz upravnega spisa sta bila starša tožnice v času njenega rojstva državljana takratne SR Srbije. Tej ugotovitvi tožnica v upravnem sporu niti v tožbi ne oporeka. Tožnica tako četudi je bila rojena na območju tedanje SR Slovenije z rojstvom ni pridobila državljanstva te republike, saj se starša o tem nista posebej sporazumela. Sodišče zato ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da spada tožnica med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in da je na dan 23. 12. 1990 imela v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Tožnica tudi ne oporeka ugotovitvi, da je ozemlje Republike Slovenije skupaj s starši zapustila koncem maja oziroma začetkom junija 1991 in se od takrat ni več vrnila.

8Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ZUSDDD kot enega od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca določa pogoj neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije. Tega pogoja pa tožnica ne izkazuje niti ne izpolnjuje. Po mnenju sodišča je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevano, da je bila tožnica, ko je zapustila območje Republike Slovenije še otrok in je zato v postopku, glede okoliščin odhoda in razlogov zato, da se družina kasneje ni več vrnila, zaslišala mamo tožnice, na njeno izpovedbo, ki je skladna z navedbami tožnice, pa oprla svojo odločitev. Osebe, ki so kot otroci oziroma mladoletni zapustili Republiko Slovenijo, namreč niso imeli možnosti, da bi same odločale o svojem življenju in bivanju, pač pa je bilo to odvisno od njihovih staršev. Za te osebe zato velja, da se kot razlogi za odhod iz Republike Slovenije in kot razlogi, zaradi katerih se niso vrnile, upoštevajo razlogi njihovih staršev.

9Po mnenju sodišča sta tako upravni organ prve stopnje kot drugostopni organ pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja na območju Republike Slovenije, ki je eden razlogov za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kar je bilo tudi obrazloženo v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje. Sodišče pritrjuje razlogom navedenih odločb ter se, da bi se ji izognilo ponavljanju le tem v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pridružuje. Sodišče zato zgolj poudarja, da v zadevi ni sporno, da je tožnica skupaj s svojo družino koncem maja oziroma začetkom junija 1991 zapustila območje Republike Slovenije z namenom obiska sorodnikov v Srbiji, vendar pa se po tem ni več vračala razen po letu 2002 zaradi šolske ekskurzije ter zasebnega obiska, ko se je sicer zanimala za možnost pridobitve slovenskega državljanstva, vendar pa nikoli uradno ni pri nobenem organu vložila nobenega zahtevka za ureditev svojega statusa. Sklicevanje tožnice na vojne razmere ne more biti utemeljeno, saj se tožnica niti po tem, ko je bila vojna na Hrvaškem in v BiH zaključena in potem, ko je postala polnoletna ni več poskušala vrniti. Iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da je bivala v Srbiji, najprej v Čačku in nato v Beogradu kjer je študirala ima prijatelje in sorodnike kar pomeni, da je tam tudi središče njenih življenjskih interesov.

10Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.