VSRS Sodba XI Ips 38432/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 9. 9. 2017 zoper obdolženega S. M., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 11. 9. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da listine oziroma dokazno gradivo ne podpirajo zaključkov sodišča, da je obdolženec dal D. L. kokain tudi 17. 2., 14. 3., 14. 4. in 15. 4. 2017, in da se o navedenih odločilnih dejstvih, ki jih v sodbi niti ni, sodišče ni izjasnilo. Sodišče naj ne bi pojasnilo, na katerih izsledkih temelji sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče pa tudi za obdolžencu očitana dejanja po 16. 5. 2017 ni navedlo vsebinskih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi o utemeljenosti suma v nasprotju z vsebino listin v spisu. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat se nista opredelila do dejstva, da se ime S. v komunikaciji R. L. in D. L. prvič pojavi šele 25. 4. 2017. Izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika le našteva ukrepe, z datumi odredb, kar ne more nadomestiti vsebinske odločitve utemeljenosti suma. Zagovornik navaja, da je že v pritožbi grajal odsotnost navedbe virov za prikrite ukrepe, pri čemer se sodišče ni poglabljalo v dejansko vsebino izsledkov teh ukrepov. Zunajobravnavni senat bi moral tudi po uradni dolžnosti paziti na absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje, oziroma podredno, da razveljavi sklep zunajobravnavnega senata in ga vrne slednjemu v novo odločanje, oziroma podredno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor ne odredi.

3Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane, zagovornik pa v večjem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v svoji izjavi nasprotuje navedbam vrhovne državne tožilke, da v zahtevi uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5Na podlagi določbe petega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče presoja le tiste navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jih je vložnik uveljavljal v pritožbi ter tiste, ki jih v pritožbi ni mogel uveljavljati. Ker obdolženčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP o odsotnosti odločilnih dejstev glede obdolženčevih ravnanj pred in po 16. 5. 2017 oziroma o protispisnosti v izpodbijanem sklepu preiskovalnega sodnika, Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

6Glede zagovornikovih navedb o odsotnosti navedb virov prikritih preiskovalnih ukrepov, oziroma da v kazenski ovadbi ni navedena pravna podlaga za izvajanje teh ukrepov, Vrhovno sodišče sprejema stališče preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v izpodbijanih sklepih, da je bila obdolžencu in njegovi obrambi pred odreditvijo pripora dana možnost seznanitve z vsem dokaznim gradivom, tako s kazensko ovadbo kot tudi z izsledki in pravno podlago prikritih preiskovalnih ukrepov. Prav z namenom, da se tudi obdolženec in njegov zagovornik seznanita z vsebino kazenske ovadbe in njenimi prilogami, je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil sodno pridržanje. Ker sta bili obdolžencu in zagovorniku zagotovljeni možnosti seznanitve in izjave o celotnem procesnem gradivu, ki predstavlja podlago utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in jima je bila v tem okviru dana tudi možnost izpodbijanja dopustnosti zbranih dokazov, po vsebini zatrjevana kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS ni podana. Zato zagovornik z navedbo, da zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov ni mogel preizkusiti, ne more uspeti. Pa tudi sicer Vrhovno sodišče v tej fazi postopka presoja zgolj, ali gre za očitno (prima facie)¹ nedovoljene dokaze, česar pa zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje. Bosta pa lahko zakonitost oziroma dopustnost dokazov obdolženec in njegov zagovornik izpodbijala v nadaljnjih fazah tega kazenskega postopka.

7Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

C.

8Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 9610/2016-146 z dne 14. 4. 2016 in druge.