VSK Sodba Cpg 18/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 356,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženca obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 10.882,31 EUR z obrestmi od 30.5.2015 dalje do plačila. Pravdne stranke so sklenile pogodbo o poslovnem sodelovanju, katere predmet je bila nakup in dobava kave tožeče stranke, v kateri je bila za hujše kršitve (med njimi tudi predčasno prenehanje nabavljanja kave) določena pogodbena kazen. Tožeča stranka je prvemu tožencu vnaprej plačala reklamiranje izdelkov za celotno predvideno trajanje pogodbe, zaradi predčasne odpovedi pa tožena stranka svoje obveznosti ni v celoti izpolnila. Tožeča stranka tako utemeljeno zahteva plačilo pogodbene kazni in vrnitev preveč plačanega zneska reklamiranja, drugi toženec pa za obveznost prvega toženca odgovarja solidarno kot porok. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek iz naslova zamudnih obresti za čas pred 27.7.2014.

2Zoper sodbo se toženca pritožujeta in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve Ustave. Tožeča stranka je vtoževala plačilo pogodbene kazni, ki pa v predmetnem razmerju ni dopustna, saj je bila dogovorjena za kršitev denarne obveznosti. Glavna obveznost toženih strank je namreč vsekakor denarna, saj je pogodba z dne 19.4.2011 pojmovno kupoprodajna pogodba. Klavzula o ekskluzivnosti ne spremeni pravne narave pogodbe, enako velja za dogovor o minimalni količini nabavljene kave. Razlogi sodišča, da naj bi bila primarna zaveza tožene stranke, da kavo kupuje izključno pri tožeči stranki, kar ni denarna obveznost je zato napačna in tudi nerazumljiva. Tožeča stranka poleg tega ne vtožuje pogodbene kazni, ker bi tožena stranka kupovala tudi drugod, temveč zato, ker ni dosegla minimalnih količin. To pa je ravno predmet kupoprodajne pogodbe in denarne obveznosti tožene stranke. Da v konkretnem primeru gre za denarno obveznost, pokaže že test, ali bi bila kršitev pogodbe predstavljalo neplačilo kupnine. Plačilo pogodbene kazni je v tem primeru tudi nepošteno, saj se upira načelu vestnosti in poštenja. Imamo namreč situacijo, ko mora tožena stranka plačati tožeči kupnino za kavo, ki je ni dobila in je tudi ne bo dobila. Minimalne količine in dogovor o ekskluzivnosti seveda vplivajo na dogovorjeno ceno, kar pa ne vpliva na ugotovitev, da gre dejansko za kupoprodajno pogodbo za količino 3.611 kg kave. Pravno napačni so tudi zaključki sodišča glede pomena in posledic odstopa od pogodbe in akcesornosti pogodbene kazni. Pogodbena kazen namreč ne more veljati za obdobje, ko pogodba med strankama nesporno ni več veljala. Za to obdobje tožeča stranka ne more imeti več zahtevkov do tožene iz naslova pogodbenih obveznosti (ko pogodbe ni več mogoče izpolniti). Tožena stranka očita sodišču tudi kršitev postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič A. in S. F.. Obrazložitev sodišča, da je izvedba teh dokazov nepotrebna, je v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo, da so navedbe toženca, da se je reklamiranje nadaljevalo tudi po prenehanju pogodbe, ostale nedokazane. Tožena stranka je obe priči predlagala ravno v dokazovanje navedb pod točkami I, II, in II tožbe, glede nemožnosti poslovanja na dotedanji lokaciji in glede sestanka. Ker tožene stranke dokazujejo ustni dogovor z A., tega drugače kot z njegovim zaslišanjem ne morejo dokazati. Materialnopravno napačni so zaključki sodišča, da je zamuda za vrnitev zneska 3.960 EUR nastala že 20.4.2011, saj sodišče samo zapiše, da je toženec izdelek tožeče reklamiral do 30.12.2013. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do dejstva, ali je pogodba prenehala z odpovedjo oziroma razdrtjem pogodbe 30.12.2013. Če se je namreč izvajala do konca, ni podlage za vrnitev zneska 3.960 EUR. Sodba glede tega in zamudnih obresti nima razlogov. Zahtevek je kondikcijske narave, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo, pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bila tožena stranka obogatena tudi za DDV in to kljub izrecnim ugovorom tožene stranke.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in opozorila, da se toženi stranki nista udeležili nobenega od narokov, zato sta s procesnimi ugovori šele v pritožbi prepozni. Navedeno velja tudi za dogovor o pogodbeni kazni, kateremu sta toženi stranki nasprotovali šele v vlogi, ki sta jo vložili prepozno glede na določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno novoto pa predstavljajo navedbe o akcesornosti pogodbene kazni. Pogodbena kazen tudi sicer ne predstavlja kupnine, temveč obveznost, ki sta jo sprejeli s podpisom Pogodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dogovor o pogodbeni kazni v predmetni zadevi dopusten. Sodna praksa¹ in pravna teorija² namreč v primeru, ko obveznost ni samo denarna, temveč obstaja tudi v zavezi ohraniti določeno pogodbeno razmerje določen čas, pogodbeno kazen dopuščata. Praktično enaka je situacija pri dogovorih o ekskluzivni dobavi in pri dogovorih, ko je obveznost ene stranke v nabavi določenih količin. S Pogodbo o poslovnem sodelovanju sta se tožeča stranka in prvi toženec dogovorila, da bo slednji³ najmanj za dobo 65 mesecev kupoval, za potrebe v pogodbi navedenih lokalov in v njih prodajal, izključno kavo znamke H. v minimalni količini 13 kg tedensko. Ne gre torej samo za navadno kupoprodajno pogodbo, temveč ima tožena stranka poleg plačevanja kupnine za dobavljeno kavo še druge obveznosti in prav za primere kršitve teh obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen. Stranki sta tako v okviru pogodbene svobode med hujše kršitve pogodbe določili prenehanje naročanja in prodajanja kave H. in naročanje in prodajo manjših količin od dogovorjenih. Povedano pomeni, da je pogodbena kazen za obveznost tožene stranke, ki je bila v konkretnem primeru kršena (predčasno prenehanje nabavljanja kave in nabava manjših količin kave od dogovorjenih), dopustna in je bilo materialno pravo (pogodba) glede tega pravilno uporabljeno.

6Dejanske trditve, s katerimi je utemeljevala nepoštenost dogovora o pogodbeni kazni, je tožena stranka podala že po zaključku prvega naroka, torej prepozno (286. člen ZPP). Poleg tega pa nobena od strank ni trdila, da bi znesek 1,80 EUR ustrezal ceni 1 kg kave⁴ (tožeča stranka izrecno trdi, da ne gre za kupnino).

7Stranki sta sklenili dogovor, po katerem je tožena stranka dolžna v primeru, da ne izpolni svojih obveznosti po pogodbi, plačati 1,80 EUR za vsak kilogram nenaročene kave, ki se jo je zavezala naročiti v celotnem pogodbenem obdobju, pa je ni naročila. Tak dogovor je, kot rečeno pravno veljaven, zato je ugovor, da bi moral pogodbeno kazen plačati le za obdobje, ko se je pogodba izvrševala, neutemeljen.

8Očitek, da je sodišče kršilo postopek, ker ni zaslišalo prič A. in S. F., je neutemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil dokazni predlog glede priče S. F. le pavšalen, saj v navedbah nikjer ni pojasnjena vloga te priče. Pritožnik zavaja, ko v pritožbi trdi, da je zaslišanje priče A. predlagal zaradi nemožnosti poslovanja na dotedanji lokaciji in glede sestanka. Takega jasnega predloga ni bilo. Ker se tožena stranka prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, se je sama odpovedala tudi možnosti dati dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje pa je tako ali tako ugotovilo, da priča A. ni imela pravice zavezovati se v imenu tožene stranke. V taki situaciji je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen in o kršitvi Ustave ni mogoče govoriti.

9Zamudne obresti za znesek 3.960 EUR so prisojene v skladu z določbo 111. člena Pogodbe. Pogodba o poslovnem sodelovanju je po svoji pravni naravi kombinacija več pogodb, med njimi tudi pogodbe o reklamiranju. Tožena stranka se je zavezala reklamirati izdelek tožeče, slednja pa ji je zato takoj plačala dogovorjeni znesek za celotno obdobje. Pogodba je bila po krivdi tožene stranke razvezana, vendar le glede obveznosti, ki do takrat (30.12.2013) še niso bile izpolnjene (to je v obdobju od 31.12.2013 do izteka dogovorjenega obdobja 65 mesecev). Po določbi petega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora stranka, ki vrača denar plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati tudi zamudne obresti od 20.4.2011, je torej pravilna, sodišče pa je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

10Tudi odločitev o DDV je pravilna. Po pogodbi o reklamiranju je zavezanec za DDV tožena stranka (izvajalec storitve), tožeča stranka je plačala toženi dogovorjene zneske, skupaj z DDV, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki je bila obogatena tudi za zneske DDV, prikrajšanje na strani tožeče stranke in vzročna zveza pa niti ne moreta biti sporna, oziroma tožena stranka ni postavila nobenih pravočasnih dejanskih navedb v zvezi s tem, ki bi terjale kakšno dodatno obrazložitev.

11Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka je v pritožbenem postopku izgubila, zato mora nasprotni stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 356,99 EUR (odgovor na pritožbo, materialni stroški DDV).

¹ Na primer odločbe VSL I Cp 2877/2012, I Cpg 958/2005, II Cp 116/2016.
² J. Prostor v članku: Pogodbena kazen v poslovni praksi, Podjetje in delo, št. 8/2014, str. 1404-14016.
³ Drugi toženec pa za obveznosti iz te pogodbe solidarno odgovarja.
⁴ Nelogično bi bilo, da bi bil strošek nabavljene kave (3.611 x 1,80 EUR) enak strošku, ki bi ga tožeča stranka namenila za reklamiranje. Če bi obe stranki izpolnjevali to pogodbo, bi to pomenilo, da tožena stranka dobi kavo dejansko zastonj.