VSL Sklep Cst 613/2017

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek nad dolžnikom, za upravitelja imenovalo A.. in ugotovilo, da ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravnoorganizacijske oblike, Poslovno svetovanje A. s.p.

2Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo stečajni dolžnik. Navaja, da je stečaj povzročila neurejena zakonodaja, ki daje možnost upniku, da od dolžnikov terja nesorazmerne zneske ter da je zato upnik z "zlorabo" svojih pooblastil ekonomsko izčrpal dolžnika. Stečaj dolžnika naj bi bil posledica neurejenega trga na področju radijske dejavnosti. Dolžnik nadalje navaja, da se ne spušča v široko obrazložene razloge, s katerimi upnik utemeljuje svoj predlog za uvedbo stečaja, pomembna pa naj bi bila okoliščina, da potekajo med dolžnikom in upnikom intenzivna pogajanja, katerih cilj je, da se na novo vzpostavijo medsebojna razmerja. Po pričakovanju dolžnika naj bi zato upnik umaknil predlog za uvedbo stečajnega postopka, ki se še ni pravnomočno začel. Sicer pa dolžnik tudi meni, da upnik nima interesa za začetek stečajnega postopka, saj iz stečajne mase ne bo prejel praktično ničesar, torej je v njegovo korist, da družba deluje in terjatev upnika plačuje v skladu z možnostmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik oziroma dolžnica v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Dokazovanje položaja trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti olajšujejo v ZFPPIPP določene domneve, na katere se je skliceval tudi upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta pri dolžniku podani tako domneva trajnejše nelikvidnosti (po domnevah iz prve in druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), kot tudi položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti (po domnevah iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadalje ugotovilo tudi, da ima upnik zoper dolžnika terjatev v višini 202.358,93 EUR, ki je bila dolžniku naložena v plačilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 3132/2002 z dne 31. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2723/2016 z dne 7. 6. 2017, ter da dolžnik zamuja z izpolnitvijo te obveznosti za več kot dva meseca, saj je terjatve zapadla v plačilo najkasneje že 21. 12. 2012.

5Stečajni dolžnik s pritožbo ne izpodbija relevantnega dejanskega stanja, ki izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s predpostavko insolventnosti dolžnika, kot tudi ne materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje. V pritožbi kot bistveno navaja, da na podlagi razgovorov z upnikom pričakuje umik predloga za uvedbo stečajnega postopka. Pri tem dolžnik spregleda, da lahko upnik predlog za začetek stečajnega postopka umakne samo do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka (šesti odstavek 232. člena ZFPPIPP). Že iz navedenega razloga umik predloga tekom pritožbenega postopka na odločitev pritožbenega sodišča ne bi mogla uspešno vplivati. Ne glede na navedeno, pa upnik predloga za začetek stečajnega postopka tudi tekom pritožbenega postopka ni umaknil, tako da so se dolžnikova pričakovanja tudi sicer izkazala kot neutemeljena.

6Pritožnik nadalje navaja, da upnik nima interesa za začetek stečajnega postopka, saj v stečaju ne bo prejel praktično ničesar, torej bi mu bilo v korist, da družba deluje in v skladu z možnostmi poravnava na novo vzpostavljeno obveznost do upnika. Po presoji pritožbenega sodišča tudi navedena trditev na odločitev o začetku stečajnega postopka ne more uspešno vplivati. Če so izpolnjene predpostavke, ki jih glede položaja insolventnosti določa 14. člen ZFPPIPP, ima namreč vsak upnik pravico predlagati začetek stečajnega postopka zoper dolžnika. Dolžnik pa lahko v postopku po upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Že zato dolžnik s pritožbeno navedbo, da bi bil upnik bolje poplačan izven stečaja, ne more uspeti.

7Neutemeljen je tudi dolžnikov pritožbeni očitek, da je za nastanek terjatve odgovoren upnik ter da je ta posledica neurejenega radijskega trga v RS, ki zadeva vse (lokalne) pravne osebe, ki se ukvarjajo z radijsko dejavnostjo. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnik tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj je upnik dokazal obstoj svoje terjatve do dolžnika v višini 202.358,93 EUR. Upnik je obstoj te terjatve do dolžnika dokazal s predloženimi dokazili, to je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 3132/2002 z dne 31. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2723/2016 z dne 7. 6. 2017. Dolžnik bi torej moral svoje pomisleke uveljavljati v navedenem pravdnem postopku, na predmetno odločitev sodišča v stečajnem postopku pa ne morejo uspešno vplivati.

8Pritožbeni razlogi so zato neutemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.