VSM Sklep IV Kp 6187/2010

I. Pritožba obsojenega J. Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I Kr 6187/2010 z dne 21. 6. 2017 na podlagi tretjega (pravilno: četrtega) odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo predlog za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna obsojenega J. Š., vložen dne 8. 6. 2017.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter ustavnih kršitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in sledi njegovemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna, podrejeno pa, da mu prekine prestajanje zaporne kazni do končne odločitve ustavne pritožbe, vložene dne 14. 4. 2017 ter zahteve za varstvo zakonitosti, vložene dne 30. 4. 2017. Predlagal je še, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodne takse. K pritožbi je obsojenec še v pritožbenem roku podal vlogo "sprememba vložene pritožbe", v kateri je predlagal takojšnjo prekinitev prestajanja zaporne kazni, podrejeno pa, da se mu nadomesti zaporna kazen z zaporom ob koncu tedna. Obsojenec je dne 6. 7. 2017 vložil tudi vlogo "dopolnitev vložene pritožbe", vendar je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka, ki se je iztekel dne 29. 6. 2017.

3Obsojenec je izrazil željo, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, česar pa slednje ni storilo, ker je ugotovilo, da njegova navzočnost na seji senata za razjasnitev stvari ni koristna (445. člen ZKP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo sklep na tretji odstavek 86. člena KZ-1, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Kršitev pa ni podana, ker gre za očitno pisno pomoto, saj iz vsebine napadenega sklepa nedvomno izhaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1.

6Iz nadaljnje obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da obsojenec uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj drugih uvodoma navedenih pritožbenih razlogov ne obrazloži. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča, saj meni, da je osebnostno urejen in da izpolnjuje tudi pogoj zaposlitve. V družbi S. d.o.o. dela sicer v zmanjšanem obsegu, s pričetkom na novo dogovorjenih dobavah perila in pranja za planinska društva 2017. Ravno zaradi opravljanja sezonskega dela mu je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju Zavod) prekinil prestajanje kazni zapora za dva meseca. Nadalje navaja, da bo odprl tudi novo pralnico perila v Kranjski Gori, kjer bo predvidoma zaposlil pet delavcev, oškodovancem pa ni plačal ničesar zaradi slabega finančnega stanja.

7Z navedenimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Pritožba namreč prezre, da je obsojenec iz istih razlogov, kot jih navaja sedaj, že vložil predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti II Kr 6187/2010 z dne 6. 12. 2016 v zvezi sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 6187/2010 z dne 2. 3. 2017. Z navedenimi sklepi je bilo ugotovljeno, da na strani obsojenca niso podani vsi tisti pogoji, ki jih za takšno nadomestitev kazni zapora zahteva zakon. Ker obsojenec v ponovnem predlogu za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ni navedel nobenih novih okoliščin, razen tega, da mu je Zavod odobril prekinitev prestajanja zaporne kazni za dva meseca, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obsojenec ne izpolnjuje nobenega pogoja iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, slednje pa tudi prepričljivo obrazložilo v točkah 7 in 8 izpodbijanega sklepa. Z razlogi prvostopnega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je bila odločitev Zavoda, da obsojencu prekine prestajanje kazni zapora, oprta zgolj na obsojenčeve navedbe, ki pa niso bile dodatno preverjene. Nenazadnje obsojenec z ničemer ni izkazal, da je v času prekinitve prestajanja kazni zapora dejansko opravljal kakršnokoli pridobitno delo, iz njegovih pritožbenih navedb pa tudi izhaja, da so vsi njegovi morebitni posli šele v fazi dogovarjanja.

8Da obsojenec ni osebnostno toliko urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi dejstva, da ne pokaže prav nobene pripravljenosti povrnitve premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Ne gre namreč prezreti dejstva, ki ga obsojenec izpostavlja v pritožbi, to je, da namerava odpreti novo pralnico v Krajnski Gori in zaposliti pet delavcev, torej očitno denarna sredstva ima, vendar jih raje, kot da bi poplačal oškodovance, ki so njegovi bivši delavci, porablja za druge namene. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zaključilo, da obsojencu ne gre zaupati, da alternativnega načina izvrševanja kazni zapora ne bo zlorabil, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča namena kaznovanja ni mogoče doseči drugače kot z izvršitvijo zaporne kazni.

9O predlogu za prekinitev prestajanja kazni zapora v tem pritožbenem postopku ni mogoče odločiti, obdolženec pa lahko takšen predlog v primeru vložene ustavne pritožbe poda Ustavnemu sodišču (58. člen Zakona o ustavnem sodišču), v primeru vložene zahteve za varstvo zakonitosti pa sodišču prve stopnje (tretji odstavek 422. člena ZKP).

10Iz navedenih razlogov, in ker obsojenec v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je bilo pritožbo obsojenca zoper prvostopni sklep zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP). Predmet preizkusa pravilnosti napadenega sklepa so bile samo tiste okoliščine, ki zadevajo nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi izvajanji, ki presegajo ta okvir, ni ukvarjalo.

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, pri čemer je upoštevalo materialne razmere obsojenca, ki se nahaja na prestajanju zaporne kazni.