VSL Sklep I Cp 2557/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pridržano osebo odpustilo iz oddelka pod posebnim nazorom brez privolitve.

2Zoper sklep vlaga pritožbo psihiatrična klinika. Navaja, da v času, ko je sodišče pregledalo udeleženca in se seznanilo z dokumentacijo, ni bilo razvidnih vseh simptomov in znakov, ki so bili opaženi kasneje in iz katerih izhaja, da udeleženec trpi za psihozo, ki jo zaradi dobre intelektualne opremljenosti zmore prikriti. Te ugotovitve potrjujejo heteroanamnestični podatki svojcev, ki jih je pritožnica pridobila šele po obravnavi na sodišču. Iz njih izhaja, da udeleženec pod vplivom psihotičnega doživljanja večino časa preživi zaprt v svoji sobi, glasno navija glasbo ponoči, da bi preglasil akustične halucinacije, govori, da je cel blok proti njemu in da ga ogovarjajo za hrbtom. Svojci so tudi povedali, da je že bil avtoagresiven, da se je nevarno vedel in grozil s samomorom, bil pa je tudi heteroagresiven do ljudi (ugriz sestre) in predmetov (metanje predmetov z višine). Gre za nove podatke, ki nakazujejo, da je velika verjetnost obstoja ravnanj, s katerimi bi udeleženec lahko ogrozil svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem udeleženca na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, kot jih urejata 53. v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitve ob zaslišanju pridržane osebe, predvsem pa na mnenje sodnega izvedenca psihiatra, iz katerega izhaja, da ravnanje udeleženca nima znakov evidentnega psihotičnega doživljanja, prav tako tudi ne heteroagresivnih in avtoagresivnih teženj, temveč ima udeleženec celo lastno motivacijo za ohranjanje družabnih stikov. Zato njegovo pridržanje zoper voljo ni potrebno.

5Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje glede na v času odločanja (2. 11. 2017 in ne 3. 11. 2017, kot izhaja iz pritožbe) znane podatke ne graja. Poudarja zgolj, da so bili naknadno pri udeležencu opaženi simptomi, ki kažejo na psihotično obolenje, ter da je naknadno pridobila heteroanamnestične podatke svojcev, med drugim tudi o preteklem avtoagresivnem in heteroagresivnem ravnanju do ljudi in predmetov. Konkretnih okoliščin omenjenih ravnanj ne navaja in dokazov za svoje trditve ne predlaga.

6Pritožba se torej opira na dejstva, ki jih je pritožnica zaznala po koncu obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar skladno s teorijo in enotno sodno prakso ne more biti predmet pritožbenih novot.¹ Pravnomočnost se namreč lahko razteza zgolj na tisti sklop dejstev, ki jih je še bilo mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, ki so obstajala v času sojenja. V pritožbi zatrjevana nova dejstva glede simptomov bolezni udeleženca in njegovega obnašanja zato ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Predstavljajo pa razlog za uvedbo novega postopka za sprejem udeleženca na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, ki ga v skladu s 40. členom ZDZdr lahko sproži tudi pritožnica kot izvajalka psihiatričnega zdravljenja.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

¹ Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, tretja knjiga, str. 228 in tam citirano literaturo ter odločbi VS RS II Ips 507/99 in II Ips 49/2004.