VSK Sodba Cpg 24/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 783,27 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 63.485,55 EUR. Tožeča stranka kot koncesionar tožene stranke izvaja dejavnost zbiranja, odvažanja in odlaganja komunalnih odpadkov. Od avgusta 2013 je bila zaradi zaprtja odlagališča S. G. prisiljena skleniti pogodbo s C. d.o.o. za odvoz odpadkov na odlagališče pri P.. Ker so s tem nastali večji stroški, njihovo povrnitev zahteva od tožene stranke. Poleg tega je uveljavljala tudi plačilo subvencije v znesku 8.644,20 EUR za pokrivanje izgube, ki ji je z izvajanjem dejavnosti nastala v letu 2012. Sodišče prve stopnje je zahtevek v zvezi s povišanim stroškom odvoza odpadkov zavrnilo iz več razlogov: zahtevek ne more temeljiti na koncesijski pogodbi, ki tovrstnih določb nima, poleg tega nobena od strank ni predlagala spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, tožeča stranka je imela možnost pravočasno predlagati spremembo cene, pa tega ni storila, izkazala tudi ni dogovora med župani (župan tožene stranke se sestanka, na katerem naj bi bil dosežen ustni dogovor, niti ni udeležil), v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti (takoj ko je prejela predlog za spremembo cene, ki je bil izdelan v skladu z Uredbo, je bila sprememba cene potrjena), zahtevek je nesklepčen po višini, saj temelji na računih C. d.o.o., pri čemer so v teh računih vsebovane tudi storitve, ki presegajo zgolj povišane stroške odvoza. Zahtevek v zvezi s subvencijo pa je sodišče zavrnilo, ker ni bil v skladu s postopkom, predvidenim v predpisih.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja, da je svoj zahtevek temeljila na treh pravnih podlagah. Glede prvega temelja, dogovora, je po njenem mnenju sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je prišlo do spremembe pogodbe o zbiranju in odvozu komunalnih odpadkov. Sodišče poleg tega ni upoštevalo načela subsidiarnega ukrepanja iz drugega odstavka 11. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), kar pomeni, da bi občina stroške morala nositi tudi v primeru, če izrecnega dogovora o tem ni bilo. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke in je zato zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Spregledalo je navedbe iz pripravljalne vloge z dne 19.8.2016 (ki jih pritožba dobesedno povzema). Tožeča stranka v letih pred 2012 še ni vedela, da bo treba komunalne odpadke voziti na druga odlagališča, zato tega pri predlogu cen ni mogla upoštevati. Tožeča stranka meni, da jo sodišče obravnava nepošteno, saj je vedno predložila ustrezne elaborate za spremembo cen, tožena stranka pa cen ni hotela spremeniti, s čimer je pristala na to, da bo razlike poravnala sama. Sodišče ni izvedlo zaslišanja predlagane priče V., s katerim je želela tožeča stranka dokazati obstoj dogovora. Tožeča stranka sicer ne ve, ali je predstavnik tožene stranke sodeloval na vseh sestankih, šlo pa je za skupno odločitev vseh občin. Če je imelo sodišče pomisleke v zvezi z zadostnostjo navedb glede višine, bi moralo te pomisleke odpraviti z materialnim procesnim vodstvom. Tožena stranka ni navajala, da naj izbrani izvajalec ne bi bil najcenejši. Tožeča stranka vse odpadke vozi na odlagališče S. G., kjer se odpadki obdelajo, tako da so stroški po računih v celoti dodatni stroški. Sodba ne vsebuje razlogov v zvezi z neupravičeno obogatitvijo. Materialno zmotno je stališče sodišča glede odškodninske odgovornosti, saj ne more držati, da tožena stranka ustreznega elaborata ni dolžna potrditi. Tako stališče predstavlja kršitev 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj nalaga obveznosti samo eni stranki. V tem pogledu je sodba tudi arbitrarna. V podobnem smislu je razumeti tudi zavrnjen zahtevek iz naslova izgube v letu 2012, saj bi tožena stranka lahko, kadarkoli bi to želela, imenovala komisijo, oziroma to lahko stori še danes, zato neimenovanje komisije ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Imenovanje komisije tudi ni procesna predpostavka.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča, opozorila na nekatere prepozne navedbe že v okviru postopka na prvi stopnji in nedopustne pritožbene novote. Ponavlja, da se sestanka županov, na katerem naj bi bil po trditvah tožeče stranke sklenjen dogovor, župan tožene stranke ni udeležil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dogovor o plačilu vtoževanih stroškov ni bil sklenjen. Ni sporno, da ni nobenega pisnega dogovora. Glede ustnega dogovora pa tožeča stranka ni izkazala, da bi se tožena stranka sploh udeležila sestanka, na katerem naj bi bil ta dogovor dosežen, zato o ustnem dogovoru, ki bi ga sklenila tudi tožena stranka, ni mogoče govoriti (celo če bi bil tak dogovor v predmetni zadevi dopusten, kar pa glede na jasne določbe predpisov o izvajanju gospodarskih javnih služb in finančnem poslovanju občin ni).

6Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila tudi na subsidiarni odgovornosti občine po ZVO-1, oziroma na odškodninski odgovornosti občine. Za oboje velja, da mora tožeča stranka najprej zatrditi, nato pa še dokazati nastanek škode. Tožbeni zahtevek je po višini seštevek s strani izvajalcev storitev (C. d.o.o., Komunala T., in P.) zaračunanih storitev, ob upoštevanju razdelitve med občine, za katere je tožeča stranka izvajala dejavnost zbiranja, odvažanja in odlaganja komunalnih odpadkov. Zoper take trditve je tožena stranka podala zelo konkretne ugovore, predvsem da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da s cenami, ki jih je zaračunavala občanom, ne bi pokrivala stroškov del in to ravno v višini plačanih računov. Poleg tega so računi pretežno nespecificirani, da konkretiziran odgovor nanje ni možen, iz ostalih računov pa izhaja, da tožeča stranka zahteva tudi povračilo obdelave odpadkov, odlaganja odpadkov, ravnanja z lahko frakcijo in okoljsko dajatev. Tožeča stranka zato po mnenju tožene očitno želi v tem postopku izterjati zneske, ki jih je za isto obdobje že zaračunala uporabnikom storitev. Gre za obrazložene ugovore, ki terjajo ustrezen odgovor tožeče stranke, saj plačani računi drugim izvajalcem sami po sebi niso enaki izgubi, ki je tožeči stranki nastala iz dejavnosti zaradi odvažanja odpadkov na druga odlagališča, oziroma bi to dejstvo morala tožeča stranka posebej in konkretizirano pojasniti. V opisani procesni situaciji dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno. Do konca postopka (in tudi še v pritožbi) tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, saj so njene dodatne navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tako ni postavila trditev o višini vseh stroškov, ki jih ima z izvajanjem dejavnosti in o višini prihodkov iz te dejavnosti (kar bi bila lahko podlaga morebitne subsidiarne odgovornosti občine po ZVO-1) in ni postavila konkretnih trditev, ki bi jih bilo mogoče preveriti, v zvezi z ugovori glede že obračunanih storitvam uporabnikom. Že iz tega razloga je odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova prvih treh vtoževanih računov utemeljena in to ne glede na pravno podlago¹ (dogovora o pokrivanju prav teh računov pa tožeča stranka, kot rečeno, ni izkazala). Ostale pritožbene navedbe zato ne terjajo posebnega odgovora, saj tudi če bi se izkazale za utemeljene, ne bi pripeljale do drugačnega rezultata, povedano pa tudi pomeni, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7Zahtevek na podlagi četrtega računa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker izguba tožeče stranke nikoli ni bila ugotovljena na način, predviden v pogodbi. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da v primeru, če se s cenami, ki jih izvajalec zaračunava odjemalcem, ne pokrivajo stroški izvedenih del, določenih s plani, razliko pokriva tožena stranka in da razliko ugotavlja tričlanska komisija, ki jo stranki skupno dogovorita. Zato ne zadoščajo že računovodski izkazi poslovanja, ampak mora razliko šele ugotoviti posebna komisija. Takega postopka tožeča stranka ni sprožila. Ker je bil postopek določanja višine subvencije v pogodbi podrobno predviden, pogodba pa zavezuje tudi tožečo stranko, so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka po četrtem računu. Pritožbeno sodišče le dodaja, da so trditve, da bi lahko tožena stranka kadarkoli imenovala komisijo, neutemeljene, saj bi moralo komisijo imenovati obe stranki. Poleg tega pa se tožeča stranka tudi spreneveda, saj je iz listin, ki jih je v spis predložila sama (priloge A56, A58) razvidno, da je bila ona tista, ki je ustanovitvi komisije nasprotovala.

8Na podlagi vsega povedanega in ker tudi ni zaslediti uradoma upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v priglašeni višini 783,27 EUR.

¹ Tudi pri zahtevku iz neupravičene obogatitve je višino potrebno izkazati na enak način, zato posebna obrazložitev v zvezi z neupravičeno obogatitvijo ni potrebna. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve neutemeljen že po temelju, saj so obogateni kvečjemu uporabniki storitve.