VSM Sodba IV Kp 3443/2013

I. Pritožba obsojenega E. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu E. K. v skladu s četrtim odstavkom 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) rok za izpolnitev posebnega pogoja, naloženega s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3443/2013, pravnomočno dne 19. 12. 2013 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 3443/2013, pravnomočno dne 19. 1. 2016 in sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 3343/2013, pravnomočno dne 31. 5. 2016, spremenilo tako, da se obsojenemu naloži, da mora v roku šest mesecev od pravnomočnosti te sodbe vrniti oškodovani družbi D.d.d. premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem v znesku 2.013,10 EUR, pri čemer izvršilni naslov predstavlja pravnomočni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168536/2011 z dne 14. 11. 2011, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in z njo določena kazen izrečena. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojeni iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek za preklic pogojne kazni ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojeni se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar iz obrazložitve njegove pritožbe izhaja, da v bistvu uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno, saj je glede na to, da obsojeni oškodovani družbi ni povrnil pridobljene premoženjske koristi utemeljeno začelo postopek za preklic pogojne obsodbe. Narok, ki ga je sodišče razpisalo za dne 16. 5. 2017, je sodišče opravilo v nenavzočnosti obdolženca, saj je bil na narok pravilno vabljen, obsojenčevega opravičila pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot zadostnega, saj k temu opravičilu ni predložil ustreznih dokazil. Ker obsojeni, ki je bil pravilno vabljen na narok za preklic pogojne obsodbe, svojega izostanka ni ustrezno opravičil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato obsojeni, ki skuša prepričati, da je s tem sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, ne more biti uspešen.

5Pritožnik pa prezre, da mu je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo podaljšalo rok za vrnitev premoženjske koristi oškodovani družbi D.d.d., in sicer še za šest mesecev, v katerem mora pridobljeno premoženjsko korist oškodovani družbi vrniti. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je sicer obsojeni po naroku dne 19. 1. 2016 oškodovani družbi vrnil vozilo, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna. Sklicevanje obsojenega na to, da bi ga lahko oškodovana družba civilno tožila in je zato kazenski postopek odveč, ne more biti uspešno, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnjenega posebnega pogoja in vrnitve pridobljene premoženjske koristi. Sicer pa so nadaljnje pritožbene navedbe obsojenega, ko se hkrati sklicuje na slabe premoženjske razmere, po drugi strani pa navaja, da bi se oškodovanec lahko poplačal s prodajo njegovih nepremičnin, na katerih je solastnik, protislovne.

6Ker je sodišče prve stopnje obsojenemu dalo še eno možnost za vrnitev pridobljene premoženjske koristi in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja izreka te sodbe.

7Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).