VSL Sklep I Cpg 722/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjska odločitev

1Tožeča stranka je 20. 3. 2017 vložila tožbo na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika (pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote). Od tožene stranke je zahtevala plačilo 472.326,32 EUR s pripadki. Tekom pravdnega postopka je 19. 6. 2017 vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje te terjatve. Predlagala je, naj sodišče toženi stranki prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskih računih do višine vtoževane terjatve, razpolaganje s premičninami - zalogami in opremo v trgovinah, izplačilo obveznosti A. A. po sodni poravnavi I Pd 392/2014 in izplačilo po sklepu o uporabi bilančnega dobička, dolžnikom tožene stranke pa prepove izplačilo do višine vtoževane terjatve.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni izkazala niti verjetnosti obstoja terjatve niti subjektivne nevarnosti v obliki odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja tožene stranke s premoženjem, zaradi katerih bi bila uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Obrazložilo je, da bilančni podatki, ki jih je prikazala tožeča stranka, lahko pomenijo objektivno rizično finančno stanje tožene stranke in družbe P. d. o. o., ne zadoščajo pa za izkaz subjektivne nevarnosti.

Pritožba tožeče stranke

3Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti izda predlagano začasno odredbo oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določilu prvega in drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da iz sklepa ni razvidno, ali je tožeča stranka obstoj terjatve verjetno izkazala ali ne. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni izkazala nobene od predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, torej niti verjetnosti obstoja terjatve niti verjetnosti obstoja subjektivne nevarnosti. V sodni praksi se je sicer oblikoval pristop, po katerem se ob neizkazanosti ene izmed predpostavk sodišče z drugo sploh ne ukvarja.¹ Ni pa podana niti postopkovna kršitev niti odločitev ni nejasna, če sodišče presoja izkazanost obeh predpostavk.

8Pritožnik kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi zaradi neobrazloženosti izpodbijanega sklepa v določenih delih. Vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe utemeljilo povsem zadostno. Jasno, razumljivo in pregledno se je opredelilo do vseh bistvenih relevantnih trditev, ki jih je podala tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ter do dokazov, ki jih je predložila. Ni pa sodišče dolžno izrecno odgovarjati na prav vsako navedbo posamezne stranke posebej, če je odgovor na druge navedbe smiselno razviden iz celotnega konteksta prvostopenjske obrazložitve.

9Predlagatelj začasne odredbe je dolžan (poleg obstoja terjatve) z verjetnostjo izkazati nevarnost aktivnega in konkretnega delovanja nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave. Izpolnjenost tega pogoja se presoja restriktivno, saj se obravnava (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno.² Tožeča stranka bi torej morala zatrjevati in verjetno izkazati, da tožena stranka skriva svoje premoženje ali na kakšen drug način z njim razpolaga tako oziroma v takem obsegu, da obstaja nevarnost, da ne bo imela sredstev za poplačilo njene terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da temu dokaznemu bremenu tožeča stranka ni zadostila.

10Tako očitana kršitev v zvezi z zahtevanim dokaznim standardom ni podana. Sodišče v postopku odločanja o utemeljenosti predlagane začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti. Takšen dokazni standard je podan, kadar so močnejši razlogi v prid kot razlogi proti resničnosti spornega dejstva. Sodišče prve stopnje je ta dokazni standard upoštevalo ustrezno in v pravi meri. Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče od tožeče stranke zahtevalo, da določena dejstva dokaže z gotovostjo. Tudi za predlagatelja začasne odredbe namreč veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu: če katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena ali verjetno izkazana, predlog ne more biti utemeljen. Trditve strank same po sebi še ne ustvarjajo nobene resničnosti, saj mora tožeča stranka za vsako od relevantnih okoliščin podati ustrezno dokazno gradivo. Dokazni standard je v postopku zavarovanja sicer znižan na stopnjo verjetnosti, vendar povsem brez dokazov na verjetnost česarkoli ni mogoče sklepati.³ Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi torej sodišču omogoča, da o verjetnem obstoju relevantnih dejstev lahko sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev.⁴ Kljub temu pa mora za izkazanost določenega zatrjevanega dejstva tožeča stranka ponuditi dokaz, ki je ustrezen in primeren za dokazovanje takšnega dejstva.

11Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje podatkom iz letnih poročil tožene stranke in družbe P. d. o. o. (v nadaljevanju P.) za leto 2016 povsem odreklo dokazno vrednost. Zgolj iz podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil, namreč ni mogoče sklepati tudi na verjeten obstoj drugih dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala subjektivno nevarnost in za katere ni predložila nobenih drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko bilančni podatki sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, subjektivne nevarnosti pa v konkretnem primeru ne izkazujejo. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Računovodski izkazi za toženo stranko in družbo P. pa niti s stopnjo verjetnosti ne potrjujejo trditev, ki jih je tožeča stranka podala za utemeljitev subjektivne nevarnosti v tem postopku. Le na njihovi podlagi na resničnost teh trditev tudi ni mogoče posredno sklepati.

12Tožeča stranka je v bistvenem trdila, da je v teku finančno izčrpavanje tožene stranke. Navedla je, da tožena stranka po enakem sistemu, kot se je to zgodilo pri prenosu dejavnosti z družbe G. d. d. na toženo stranko, prenaša svoje premoženje na tretje osebe, predvsem na družbo P. Poleg tega tožena stranka prevzema obveznosti, ki niso povezane z njenim poslovanjem, ter za storitve v zvezi z opravljanjem dejavnosti plačuje bistveno višje cene kot neposredni konkurenti. Družba P. kot edini družbenik tožene stranke naj bi bila po trditvah tožeče stranke le operativna, t. i. by-pass družba, na katero se usmerja premoženje, ki ga je tožena stranka pridobila s prevzemom aktiv družbe G. d. d.

13Iz teh navedb izhaja, da je tožeča stranka obstoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev vtoževane terjatve utemeljevala med drugim s sklepanjem po podobnem: da je zaradi preteklega ravnanja družbe G. d. d. in tožene stranke pričakovati, da bo tožena stranka tudi v tem primeru ravnala po enakem vzorcu. Vendar začasna odredba ne more biti sankcija za ravnanja istega ali drugega subjekta v primerljivih preteklih situacijah. Tožeča stranka bi torej morala izkazati, da je uveljavitev vtoževane terjatve potencialno onemogočena glede na konkretno in sedanje ravnanje nasprotne stranke. Pri tem lahko sicer sedanje ravnanje utemeljuje tudi tako, da umesti določeno razpolaganje dolžnika v njegov širši položaj in v zvezi s tem upošteva njegova pretekla razpolaganja v primerljivih situacijah.⁵ Sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka v obravnavani zadevi obstoja subjektivne nevarnosti ne more verjetno izkazati s podrobno predstavitvijo ravnanj G. d. d. in domnevnim prenosom njene dejavnosti na toženo stranko v letih 2014 in 2015, saj ni mogoče sklepati, da je zaradi teh preteklih ravnanj uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena oziroma otežena. Ta ravnanja za presojo konkretne in subjektivne nevarnosti torej niso relevantna. Razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se namreč nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno na preteklo obdobje.

14Sodna praksa je že zavzela stališče, da subjektivna nevarnost ni podana niti takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki, brez izkaza prenašanja poslov.⁶ Takšna pa je tudi situacija v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je na podlagi računovodskih izkazov za družbo P. in toženo stranko sicer izkazala objektivno finančno stanje teh gospodarskih subjektov, ni pa predložila nobenega dokaza, da tožena stranka s konkretnimi ravnanji na zatrjevane načine že prenaša oziroma odtujuje svoje premoženje z namenom izčrpavanja.

15V nadaljevanju je odgovorjeno na pritožbene očitke glede posameznih ravnanj tožene stranke, ki po stališču tožeče stranke kažejo na obstoj subjektivne nevarnosti, in sicer v vrstnem redu, kot jih je obravnavalo sodišče prve stopnje glede na predlog za izdajo začasne odredbe (II. poglavje predloga, točke 20 do 29). Temu vrstnemu redu je sledil tudi pritožnik.

Vrednost premoženja tožene stranke - skrivanje premoženja (21. točka predloga)

16Tožeča stranka je trdila, da nerealno prikazovanje vrednosti podjema tožene stranke v višini 53.993,31 EUR (realna vrednost naj bi bila med 1.369.000 EUR in 2.213.000 EUR) predstavlja toženkino skrivanje premoženja. Takšno stališče je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da podcenjena vrednost poslovnega deleža ne more izkazovati subjektivne nevarnosti, ker predvidevanje tožeče stranke temelji na tem, da se bo delež za navedeno vrednost v prihodnosti odtujil. Začasna odredba pa ne more temeljiti na možnosti prodaje bodočega deleža.

17Pritožnik pravilnosti tega stališča ne more izpodbiti z razlago, da gre pri zatrjevanem skrivanju za pripravljalno dejanje za kasnejše razpolaganje s premoženjem. Napačno je tudi njegovo stališče, da mora začasna odredba v takem primeru temeljiti na možnosti prodaje lastniškega deleža. Sama vrednost deleža, kot izhaja iz bilance stanja, četudi ocenjena prenizko, namreč ne more voditi do sklepa, da je uveljavitev terjatve tožeče stranke na kakršenkoli način ogrožena. Šele s prodajo po takšni ceni bi bila tožeča stranka lahko prikrajšana pri uveljavitvi svoje terjatve.⁷ Da namerava tožena stranka delež za to ceno odsvojiti, tožeča stranka ni niti zatrjevala. Le hipotetična možnost odsvojitve pa ne zadostuje za izdajo začasne odredbe zaradi zatrjevanega skrivanja premoženja.

Poslovanje družbe P. - edinega družbenika tožene stranke (23. točka predloga)

18Tožeča stranka je zatrjevala, da podatki o poslovanju družbe P., ki je edini družbenik tožene stranke, izkazujejo, da preko te družbe poteka izčrpavanje tožene stranke: - družba P. je ob zmanjšanju čistih prihodkov od prodaje precej povečala denarna sredstva na računu, kar je po mnenju tožeče stranke posledica prelivanja sredstev iz tožene stranke na družbo P.; - iz bilance družbe P. izhaja podatek o stanju kratkoročne obveznosti v višini 161.499,82 EUR, tega zneska (posojila) pa družba ni dobila pri banki ali drugi finančni instituciji, temveč pri toženi stranki.

19Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za izkaz verjetnosti prelivanja sredstev iz tožene stranke na družbo P. premalo le sklicevanje na povezanost med tema družbama ter na preteklo ravnanje druge pravne osebe. Tožeča stranka namreč ni navedla nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da gre pri povišanju sredstev prav za sredstva tožene stranke. Pritožnikovo pavšalno stališče, da je edini verjetni zaključek zgolj ta, da je družba P. sporna denarna sredstva pridobila od tožene stranke, ni utemeljeno. Drži prvostopenjska razlaga, da je v poslovnem prometu verjetnejše, da pravna oseba, ki na trgu posluje,⁸ pridobiva denarna sredstva od več različnih subjektov in ne le od tistega, katerega družbenik je. Tožeča stranka zato le z golimi trditvami ne more niti s stopnjo verjetnosti izkazati, da gre za sredstva tožene stranke. Smiselno enako velja za zatrjevano posojilo tožene stranke, ki naj bi bilo fiktivno dano družbi P. K navedbam, da gre pri znesku kratkoročne obveznosti, razvidnemu iz bilance stanja, prav za posojilo iz sredstev tožene stranke, namreč tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza. Le sklicevanje na preteklo ravnanje družbe G. d. d. in osebne povezave med toženo stranko in družbo P. pa je, kot že pojasnjeno, za izkaz konkretnega zmanjšanja premoženja v obliki navideznega financiranja premalo.

20Zatrjevana ekonomska neracionalnost posojila, ki jo izpostavlja pritožnik, ni bila razlog za tožničin neuspeh. V konkretnem primeru je bistveno, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da gre pri spornih denarnih sredstvih oziroma pri posojilu prav za sredstva tožene stranke, ki jih je z namenom izčrpavanja prenesla na P. Zgolj sklicevanje na bilančni podatek družbe, ki izkazuje višino določene postavke, in tožničina razlaga teh podatkov ni dovolj niti za izpolnjenost dokaznega standarda verjetnosti. Pritožbena navedba, da je končna posledica vseh poslovnih dogodkov posamične družbe letno poročilo, tega ne more spremeniti.

Prevzemanje obveznosti, ki niso povezane z rednim poslovanjem - delovno razmerje A. A. (24. točka predloga)

21Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi navedla, da je tožena stranka prevzela poplačilo obveznosti, ki jo je imela družba G. d. d. do A. A. na podlagi sodne poravnave I Pd 392/2014. Ker je bil stečajni postopek nad G. d. d. končan brez razdelitve upnikom, A. A. pa iz tega naslova ni prejel ničesar, tožeča stranka meni, da je poplačilo te obveznosti prevzela tožena stranka. To naj bi izhajalo iz letnega poročila, v katerem je vrednost aktivnih kratkoročnih časovnih razmejitev v višini 218.027,38 EUR praktično enaka znesku poravnave, to je 217.130,80 EUR.

22Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da le podobnost (in ne enakost, kot to napačno trdi pritožnik) navedenih zneskov niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje, da gre za prevzemanje nepotrebnih obveznosti s strani tožene stranke. Tožeča stranka namreč, ne glede na odsotnost trditev o pravno veljavnem načinu prevzema dolga, na kar se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ni z ničemer izkazala, da je do posla s takšno pravno posledico verjetno prišlo. Iz trditev tožeče stranke in predloženih računovodskih izkazov lahko pritožbeno sodišče sklepa le, da gre za predvidevanja tožeče stranke, ki pa niso verjetno izkazana. Kako naj bi "postopek knjigovodske obdelave" te obveznosti dokazoval, da je šlo za prevzem obveznosti, pa pritožnik konkretizirano ni obrazložil.

Izčrpavanje tožene stranke preko stroškov storitev (25. točka predloga)

23Tudi v tem delu predloga je tožeča stranka za izdajo začasne odredbe izkazala premalo. Trdila je, da dvakrat večji delež stroškov storitev tožene stranke v primerjavi z njenimi konkurenti dokazuje, da gre za izčrpavanje tožene stranke. Pritožbeno sodišče povsem sledi prvostopenjski argumentaciji, da ta podatek sam po sebi še ne izkazuje izčrpavanja. Tožeča stranka pa drugih okoliščin, ki kažejo na to, da za povečanje stroškov ni podlage oziroma da so fiktivni, ni navedla. Sporni stroški so namreč vezani na različne tržne dejavnike, tožeča stranka pa, razen gole primerjave s konkurenčnimi družbami, ni obrazložila, zakaj naj bi bil delež stroškov sam po sebi sporen oziroma previsok. Pritožnik poudarja, da stroški storitev rastejo hitreje kot stroški od prodaje, kar po njegovem mnenju nedvomno kaže na izčrpavanje. Pritožbeno sodišče meni drugače. Le rast deleža stroškov ob večanju prodaje, četudi ni linearna, brez drugih okoliščin upoštevajoč, da tožena stranka posluje z dobičkom in povečuje promet, ne more izkazovati njenega izčrpavanja, zaradi česar bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke lahko ogrožena.

Izčrpavanje tožene stranke preko družbe P. - storitvene pogodbe (26. točka predloga)

24Tožeča stranka je navajala, da je P. projektna družba, katere edini poslovni partner je tožena stranka. Vendar je tudi ta trditev ostala neizkazana. Tožeča stranka namreč, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, ni predložila nobene storitvene pogodbe niti konkretno opisala konkretnega poslovanja, preko katerega naj bi se odvijalo izčrpavanje tožene stranke. Pritožnik poudarja, da družba nima nobenega zaposlenega za poln delovni čas, da ima dve kapitalski naložbi in da stalno povečuje prihodke na zaposlenega. Zgolj iz teh podatkov pa niti z verjetnostjo ni mogoče sklepati, da je P. družba, na katero se stekajo sredstva tožene stranke.

25Pritožnik ne more uspeti niti s ponavljanjem trditev o osebnih povezavah med toženo stranko in družbo P. Zgolj obstoj družbe, s katero je tožena stranka lastniško povezana, sam po sebi ne predstavlja subjektivne nevarnosti, če ni obenem izkazano, da gre med družbama za prenašanje sredstev, dejavnosti oziroma poslov. Slednjega pa tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni izkazala. To je tudi nosilni razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe, ki ga pritožnik ni uspel izpodbiti.

Prenašanje premoženja tožene stranke na P. (27. točka predloga)

26V nadaljevanju je tožeča stranka nanizala še določene podatke iz računovodskih izkazov, in sicer da je družba P. je v letih 2015 ter 2016 skoraj za dvakrat povečala premoženje, kar naj bi potrjevalo, da je v teku prenos premoženja; da ima P. kot dolgoročno poslovno naložbo le naložbo v 100 % delež tožene stranke; da ima družba P. na TRR več sredstev kot tožena stranka; da nima naložb in se zadolžuje izven bančnega sistema. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ti podatki subjektivne nevarnosti ne izkazujejo, temveč lahko kažejo le na objektivno nevarnost. Drugih okoliščin, ki verjetno potrjujejo prenos premoženja, pa tožeča stranka ni navedla. Prvostopenjsko sodišče je ob tem utemeljeno poudarilo, da je sklicevanje na enak scenarij premalo za izdajo začasne odredbe, ker je nevarnost potrebno izkazati glede konkretnega ravnanja tožene stranke, ne pa ga iskati v preteklem ravnanju drugih pravnih oseb.

27Pritožnik opozarja, da ne gre za to, da bi bilo finančno stanje družbe P. slabo, temveč za to, da se je izboljšalo na račun poslovanja s toženo stranko, kar kaže na prenašanje premoženja. Iz personalnih in kapitalskih povezav naj bi izhajalo, da je v teku prenos premoženja. Navaja, da je tožeča stranka to izkazala na podlagi aktualnih podatkov in sedanjih ravnanj. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu še enkrat poudarja, da so takšne trditve povsem neizkazane, da prenos premoženja iz tožene stranke na P. iz računovodskih izkazov ni razviden ter da le isti personalni substrat družb za subjektivno nevarnost ne zadostuje.

Prenos likvidnega premoženja iz tožene stranke (28. točka predloga)

28Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno izpostavilo navedbo tožeče stranke same, da znaša skupna vrednost denarnih sredstev, kratkoročnih poslovnih terjatev ter zalog tožene stranke na dan 31. 12. 2016 več kot 1 milijon EUR ter v zvezi s tem pojasnilo, da to še zdaleč ni vrednost, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da je uveljavitev terjatve ogrožena. Pritožnik opozarja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da gre za najbolj likvidno premoženje, ki ga je zelo enostavno prenesti. Navaja, da se bo to zgodilo v letu 2017, predvsem upoštevaje preteklo poslovanje G. d. d. Ob tem izpostavlja, da je bil primerljiv obseg najbolj likvidnega premoženja iz družbe G. d. d. prenesen na toženo stranko v manj kot 6 mesecih. Vendar zgolj na podlagi predvidevanj, kaj bi se lahko zgodilo s premoženjem tožene stranke, na obstoj subjektivne nevarnosti ni mogoče sklepati. Tožeča stranka mora verjetno izkazati konkretno ravnanje tožene stranke, posledica katerega je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve. Tega v obravnavanem postopku ni storila. Za trditve o tem, da prenos premoženja oziroma izčrpavanje tožene stranke že poteka, ni predložila nobenih dokazil, razen računovodskih izkazov. Iz slednjih pa, kot rečeno, ne izhaja, da se na družbo P. prenaša prav premoženje tožene stranke niti da se toženo stranko na kakšen drugačen način izčrpava.

Obsežne investicije in dajanje popustov (29. točka predloga)

29V zvezi z zatrjevanimi obsežnimi investicijami in popusti, iz katerih naj bi prav tako izhajalo izčrpavanje tožene stranke, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za običajne stroške poslovanja, zato sami po sebi ne morejo izkazovati odtujevanja premoženja z namenom oškodovati tožečo stranko. Tožeča stranka ni navedla nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ima tožena stranka namen s stroški, ki jih vlaga v poslovanje, dejansko odtujevati premoženje. Pritožbeno sodišče s to obrazložitvijo v celoti soglaša. Pritožbene navedbe, da ti popusti in ugodnosti niso potrebni, saj se s takšno promocijo ustvarja stroške, ki ne bodo poplačani, niso z ničemer izkazane. Prav tako ne, da bo ekonomski koristnik vlaganj tretji subjekt, na katerega bo prešla dejavnost, enako kot je bila koristnih vlaganj s strani družbe G. d. d. tožena stranka. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, le sklicevanje na preteklo dogajanje ne zadošča. Tudi pritožbena navedba, da ko bo tožena stranka finančno izčrpana, bo celoten podjem, očiščen vseh obveznosti, prenesen na tretjo osebo, tožena stranka pa bo končala v stečaju, temelji zaenkrat zgolj na tožničinem predvidevanju. To pa za izdajo začasne odredbe ne zadostuje.

Sklepno

30Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve le, če sta oba pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena kumulativno. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nevarnosti, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Predlogu za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni mogoče ugoditi. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve. Prav tako se ni opredeljevalo do uveljavljane kršitve načela kontradiktornosti zaradi upoštevanja toženkinih trditev iz odgovora na tožbo, saj se ta kršitev nanaša le na trditve glede obstoja terjatve, ki pa glede na obrazloženo za odločitev o tej pritožbi niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

31Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Pritožbeni stroški

32Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa do pritožbenih stroškov ni upravičena. Stroški odgovora na pritožbo sicer praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico tudi v pritožbenem postopku zagovarjati svoja stališča, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenega pomembnega dejstva ali stališča, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške krije sama.

¹ Prim. mag. Šipec in ostali, Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 28.
² Prim. sklepa VSL I Cpg 1134/2015 in I Cpg 606/2016 ter sklep VSC Cp 577/2005.
³ Več o tem: mag. Šipec in ostali, navedeno delo, stran 227 in nasl.
⁴ Tako tudi sklep VSL I Cpg 1241/2010.
⁵ Prim. sklep VSL I Cpg 1134/2015, ki pojasnjuje še: Če isti upnik zmanjšanje dolžnikovega kapitala poveže s preteklimi primerljivimi ravnanji dolžnika, to lahko pomeni, da je standard verjetnosti obstoja nevarnosti za izterjavo vtoževane terjatve dosežen, ker je podana subjektivna vez - v zvezi s konkretnim dolžnikom glede konkretnih razpolaganj s svojim premoženjem.
⁶ Prim. sklepa VSL I Cpg 589/98 in I Cpg 1133/96.
⁷ Prim. sklep VSL I Ip 224/2008: Objektivna dejstva, kot so dolžnikova nelikvidnost, izvršba na nepremičnini in sklepanje upnice, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino, ne predstavljajo tiste subjektivne nevarnosti, katera bi opravičevala izdajo začasne odredbe.
⁸ Tožeča stranka v dobi elektronskega poslovanja le na podlagi dejstva, da ima družba P. sedež registriran na naslovu stalnega prebivališča direktorja tožene stranke in direktorice družbe P., ni niti z verjetnostjo izkazala, da družba P. ne opravlja nobene dejavnosti (glej 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).