VSL Sodba II Cpg 878/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

(1.) v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 124063/2016 z dne 30. 11. 2016 razveljavi v prvem odstavku izreka za znesek 10,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 2,10 EUR od 28. 7. 2015 dalje do plačila,

- 2,10 EUR od 26. 8. 2015 dalje do plačila,

- 2,10 EUR od 24. 9. 2015 dalje do plačila,

- 2,10 EUR od 24. 10. 2015 dalje do plačila,

- 2,10 EUR od 24. 11. 2015 dalje do plačila,

in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

(2.) v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 54,28 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu (za znesek 135,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12,37 EUR od 24. 6. 2015, od zneska 8,59 EUR od 28. 7. 2015, od zneska 12,18 EUR od 26. 8. 2015, od zneska 33,61 EUR od 24. 9. 2015, od zneska 15,96 EUR od 24. 10. 2015 in od zneska 12,61 EUR od 24. 11. 2015 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3,78 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 124063/2016 z dne 30. 11. 2016 v prvem odstavku izreka za znesek 145,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu prvega odstavka izreka (za znesek 47,01 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi) in v tretjem odstavku izreka je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 63,06 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Do okoliščine, da kvadrature v razdelilnikih, ki jih je tožeča stranka priložila dopolnitvi tožbe, niso enake kvadraturam, ki jih je navedla v razdelilnikih, ki so bili pred tem poslani toženi stranki in se nanašajo na isto časovno obdobje, se sodišče prve stopnje je opredelilo. Prav iz tega razloga je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki je bil obračunan na podlagi spornih kvadratur ("padavinske vode"). Pojasnilo je tudi, da je ostale postavke, ki jih je tožena stranka prerekala zaradi napačnih podatkov glede površin, slednja dejansko že plačala. To pomeni, da niso predmet tega postopka. Vprašanje, ali so razdelilniki ponarejeni in ali je tožeča stranka s tem storila kakšno kaznivo dejanje, pa se v postopku na prvi stopnji ni izpostavilo. Očitki, da je podlaga sodbe nastala na kazniv način, so tako prepozni in jih ni mogoče upoštevati.

6Iz navedenega povsem jasno izhaja tudi, zakaj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z utemeljenostjo višine stroškov dobaviteljev A., B. d. o. o., C. d. d. in J. (razen v delu, ki se nanaša na padavinske vode). Kot rečeno, plačilo storitev navedenih dobaviteljev ni predmet tožbenega zahtevka. Tožena stranka očitno meni, da jih je plačala, čeprav ji tega ne bi bilo treba storiti, a v zvezi s tem ne postavi nobenega konkretnega zahtevka (pobotni ugovor, nasprotna tožba za vrnitev preplačil, ugovor zunajpravdnega pobota). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko teh postavk računov ni vsebinsko presojalo. Enako velja za postavko "odvoz smeti".

7Povsem zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da je ugotovitev, da se sodišče z višino navedenih stroškov ne bo ukvarjalo, v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožena stranka račune plačala le delno. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so računi v tem delu bili plačani. Neplačane pa so ostale druge postavke, o katerih se odloča v tem postopku.

8Nadalje je tožena stranka v postopku na prvi stopnji res izpostavila, da tožeča stranka ni predložila računov dobaviteljev in potrdil o njihovem plačilu. Ob tem (ali kdaj kasneje) pa ni trdila, da tožeča stranka računov dobaviteljev ne bi plačala iz lastnih sredstev (kar je slednja izrecno navedla). Tako se to dejstvo, ki bi se sicer dokazovalo s predložitvijo dokazov o plačilu (kot izpostavlja pritožba) ni izkazalo za sporno. Njegovo dokazovanje (in s tem predložitev potrdil) zato ni bilo potrebno. Prav tako ni bila potrebna predložitev računov konkretnih dobaviteljev. Že iz računov upravnika je razvidno katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).

Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v predmetnem sporu zahtevek tožeče stranke (v delu v katerem mu je bilo ugodeno) utemeljen kljub temu, da ta ni predložila računov dobaviteljev in potrdil o plačilu, je povsem jasna. Pritožbene navedbe, da je v nasprotju sama s sabo, niso utemeljene.

9Neutemeljen je tudi ugovor, da tožena stranka ni v zamudi s plačilom, saj ni plačala le spornega dela računov, o katerem še teče postopek. Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno. Prav nasprotno. V predmetnem sporu je povsem jasno kdaj so zahtevki po posameznih računih zapadli v plačilo. Ker jih tožena stranka ni poravnala, izkazalo pa se je da bi jih morala, je v zamudo prišla že tedaj.

10Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka družbi S. d. o. o. upravičena plačevati postavko "prenos signala protivlomnega sistema na VNC" (gre za strošek, v razdelilnikih naveden kot "stroški telefona" S. d. o. o., v višini 2,10 EUR). Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji trdila, da ta postavka ni navedena na nobeni od dveh pogodb, ki sta bili sklenjeni z družbo S. d. o. o., zato za njeno obračunavanje ni podlage. Tožeča stranka na takšne navedbe ni odgovorila, zato jih je treba šteti za priznane (214. člen ZPP). To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na predmeti strošek (na podlagi računov, po katerih tožena stranka le-tega ni plačala) neutemeljen.

11Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. odstavku izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 10,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz I.(1) točke izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo, in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

12Delni uspeh tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari ima za posledico spremembo odstotka uspešnosti pravdnih strank v postopku. Uspeh tožeče stranke po spremembi tako znaša 70%, uspeh tožene stranke pa 30%. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti 70% njenih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 101,12 EUR - torej 70,78 EUR. Na drugi strani mora tožeča stranka toženi povrniti 30% njenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo na 55,00 EUR - torej 16,50 EUR. Po izvedenem pobotu mora tako tožena stranka tožeči povrniti 54,28 EUR pravdnih stroškov.

13Tožena stranka je s pritožbo uspela v 7%. Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek priglašenih pritožbenih stroškov. Ker je tožena stranka priglasila le strošek sodne takse v višini 54,00 EUR to znese 3,78 EUR.