VSL Sodba V Cpg 146/2017

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je odločilo:

"I. 1. Sprememba tožbe se dovoli.

II. 1. Ugotovi se, da je tožena stranka U. d. o. o., kršila evropske figurativne znamke št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, ki so registrirane na ime tožeče stranke F., Italija, s tem da je brez soglasja tožeče stranke uvažala, skladiščila, dajala na tržišče, ponujala in prodajala igrače, modelčke avtomobilov, opremljene z znaki, ki so podobni registriranim evropskim znamkam tožeče stranke št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, vključno z naslednjimi proizvodi: proizvod št. 911879, formula v rdeči barvi v velikosti 18 cm; proizvod št. 911553, formula v rdeči barvi v velikosti 38 cm in proizvod št. 911407, formula v rdeči barvi v velikosti 12 cm.

2Toženi stranki se prepove dejanje nelojalne konkurence s prodajanjem blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, predvsem da prodaja igrače in modelčke avtomobilov opremljene z znaki, ki so podobni evropskim znamkam tožeče stranke št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, vključno z naslednjimi proizvodi: proizvod št. 911879, formula v rdeči barvi ter v velikosti 18 cm; proizvod št. 911553, formula v rdeči barvi ter v velikosti 38 cm in proizvod št. 911407 formula v rdeči barvi ter v velikosti 12 cm.

3Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe na svoje stroške v dnevnikih "Delo", "Dnevnik" in "Finance" objaviti uvod in izrek sodne odločbe.

III. 1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženi stranki se prepove kršenje in bodoče kršitve pravic intelektualne lastnine, s tem da brez soglasja tožeče stranke uvaža, izvaža, skladišči, daje na trg, ponuja in prodaja igrače in modele vozil opremljenimi z evropskimi figurativnimi znamkami št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, katerih imetnik je tožeča stranka F., Italija, obenem pa se ji prepove tudi kakršnakoli dejavnost v zvezi s takšnimi proizvodi opremljenimi z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam tožeče stranke ali uporabo takšnih znakov na katerikoli drugi način."

2Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna iz gospodarskega prometa nepreklicno odstraniti vse proizvode oziroma blago in druge predmete ter reklamni material z navedbo znakov zaščitenih z evropskimi znamkami št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, katerih imetnik je tožeča stranka."

3Zavrne se del tožbenega zahtevka iz točke II./2 tega izreka, ki se glasi: "brez soglasja tožeče stranke uvaža, skladišči, daje na tržišče, ponuja".

IV. 1. Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na uničenje vseh proizvodov in promocijskega materiala, ki vsebuje znake enake ali podobne znamkam tožene stranke, se postopek ustavi.

2Zaradi umika predloga za začasno zavarovanje se postopek zavarovanja ustavi.

V. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške".

Pritožba tožeče stranke

2Proti III. in V. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenim zahtevkom v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanih delov sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

5Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

K zavrnitvi pritožbe proti prvemu delu III. točke izreka

6Prvi del III. 1. točke izreka izpodbijane sodbe vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka na prepoved kršenja pravic intelektualne lastnine z uvozom, izvozom, skladiščenjem, dajanjem na trg in ponujanjem ter prodajo igrač in modelov vozil opremljenih z evropskimi figurativnimi znamkami št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481, katerih imetnik je tožeča stranka. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi presoje, da je tožba v tem delu nesklepčna.¹

7V pritožbi je tožeča stranka navedla, da znaki na spornih proizvodih (to je na avtomobilčkih tožene stranke) vsebujejo znake, ki so enaki njenim registriranim znamkam ter znake z dodatnim elementom, ki je podoben tem znamkam. V pritožbi je predstavila svojo znamko št. 006216972 in jo primerjala s tistim znakom na avtomobilčkih tožene stranke, ki vsebuje stilizirano črko "K". Ker ta znak vsebuje tudi znake, ki so zaščiteni z registriranimi znamkami tožeče stranke, meni, da je zmotno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v tem delu nesklepčna.

8Tako pritožbeno stališče je pravno zmotno. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz navedb tožeče stranke izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je pravilno povzelo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka na spornih proizvodih (avtomobilčkih) uporablja dva znaka, ki sta podobna znamkam tožeče stranke. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da sta znaka, pod katerima tožena stranka trži svoje avtomobilčke enaka znamkam tožeče stranke. Tožeča stranka se celo v pritožbi sklicuje na svoje navedbe, da so znaki na spornih proizvodih podobni njenima registriranima evropskima znamkama 001598689 in 001616481. Iz tega logično izhaja, da ne drži njeno pritožbeno stališče, da iz njenih navedb izhaja, da je znak na spornih izdelkih opremljen s katerokoli od registriranih evropskih znamk tožeče stranke.

K zavrnitvi pritožbe proti drugemu delu III. točke izreka

9Z drugim delom III. 1. točke izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepove kakršnakoli dejavnost v zvezi s proizvodi, opremljenimi z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam tožeče stranke ali uporabo takšnih znakov na katerikoli način. To je storilo na podlagi presoje, da ni mogoče z abstraktnimi zahtevki glede "kakršnekoli dejavnosti" in na "katerikoli drug način" vnaprej in na zalogo doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, tudi tistih, ki se v določeni pojavni obliki še nikoli niso zgodile.²

10V pritožbi tožeča stranka navaja, da ta del zahtevka ni vnaprej na zalogo, ampak da je določljiv in da se ga da konkretizirati glede na kršitvena dejanja, ki so našteta v prvem delu zahtevka, saj iz spletne strani tožene stranke izhaja, da igrače tudi izvaža, jih skladišči, daje na trg in ponuja ter prodaja. Z izrazom kakršnakoli dejavnost v zvezi s proizvodi, opremljenimi z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam tožeče stranke, pa je tožeča stranka hotela vključiti določljiva kršitvena dejanja.

11Pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka želela z izrazom kakršnakoli dejavnost v zvezi s proizvodi, opremljenimi z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam tožeče stranke vključiti tudi v pritožbi našteta pritožbena dejanja ni mogoče slediti že zato, ker so našteta dejanja vključena v prvi del tožbenega zahtevka iz III.1. točke izreka izpodbijane sodbe. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v odločbi III Ips 36/2008 z dne 2. 6. 2009.³

12K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je, kot je pojasnjeno v 6. in 8. točki te obrazložitve, sodišče prve stopnje prvi del tožbenega zahtevka (III. 1.) zavrnilo zaradi nesklepčnosti, ker tožeča stranka zahteva prepoved opremljanja igrač tožene stranke z njenimi evropskimi blagovnimi znamkami št. 001598689, 006216972 in 001616481, iz njenih navedb pa ne izhaja, da tožeča stranka daje na trg svoje izdelke pod blagovnimi znamkami tožeče stranke, pač pa pod znaki, ki so podobni njenim blagovnim znamkam. Torej je tudi iz tega razloga posledično nesklepčen tudi drugi del tožbenega zahtevka iz III.1. točke izreka.

K zavrnitvi pritožbe proti III. 2. točki izreka

13Razlogov za pritožbo proti III. 2. točka izreka tožeča stranka ni navedla. S to točko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka iz gospodarskega prometa nepreklicno odstraniti vse proizvode ter reklamni material z navedbo znakov, zaščitenih z že večkrat omenjenimi evropskimi znamkami tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uraden preizkus tega dela sodbe. Ob tem pa kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni zaznalo.

K zavrnitvi pritožbe proti III. 3. točki izreka

14V točki II. 2. izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo dejanja nelojalne konkurence s prodajanjem blaga z označbami, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, konkretno prodajo igrač in avtomobilčkov, opremljenih z znaki, ki so podobni evropskim znamkam tožeče stranke št. 001598689, št. 006216972 in št. 001616481. S točko III. 3. pa je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, povezanega z dejanjem nelojalne konkurence, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče toženi stranki prepove brez njenega soglasja uvažati, skladiščiti in dajati na trg ter ponujati take izdelke. To svojo odločitev je oprlo na določilo 5. alineje tretjega odstavka 13. člena ZVK,⁴ ki kot dejanje nelojalne konkurence določa zgolj prodajo blaga, ne pa tudi uvažanja, skladiščenja, dajanja na trg in ponujanja blaga s takimi oznakami (tožeče stranke), ki ustvarja zmedo na trgu. Zapisalo je, da je tožeča stranka v tem delu presegla pravno varstvo, ki ji ga daje določilo 26. člena ZVK.⁵

15Tej odločitvi pritožnik nasprotuje s trditvijo, da so posamična ravnanja nelojalne konkurence v zakonu navedena zgolj eksemplifikativno, rekoč, da se je tožeča stranka v obrazložitvi nelojalne konkurence sklicevala na 5. alinejo in na prvo točko prvega odstavka 13. člena ZIL-1, in sicer predvsem zaradi povzročanja zmede na trgu v povezavi s kršitvijo pravic intelektualne lastnine. Navedla je, da se "zaradi reklamiranja, oglašanja, ali ponujanja blaga in storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov izdelkov tožene stranke z izdelki tožeče stranke ustvarja zmedo na trgu glede izvora, kakovosti in drugih lastnosti blaga. Izdelki tožeče stranke so znani na tržišču po določeni obliki, barvi (formule v rdeči barvi) ter znaki (registriranimi znamkami) kar je razvidno iz trditvene podlage, grafične primerjave in opisa v tožbi, kakšne oblike in barve so njeni izdelki in znaki na njih".

16S tem ohlapnim in abstraktnim pritožbenim navajanjem pa tožeča stranka ni izpodbijala pravilne presoje sodišče prve stopnje, da v 5. alineji 13. člena uvažanje, skladiščenje, dajanja na tržišče in ponujanje ni navedeno. Uvažanje, skladiščenje in dajanje na tržišče ni navedeno niti v prvi alineji tretjega odstavka 13. člena (ponujanje je zavrnjeno že s III.1. točko izreka), prve točke prvega odstavka, na katero se sklicuje pritožnik, pa 13. člen ZIL-1 nima.

K odločitvi o pritožbi proti V. točki izreka

17Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. To odločitev je oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Po tem določilu lahko sodišče takrat, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh določi, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

18V pritožbi pritožnik navaja, da je taka odločitev napačna, češ da je tožeča stranka v pretežni meri s tožbenim zahtevkom uspela. Za del, v katerem je tožeča stranka propadla, pa sodišče posebnih (dodatnih) stroškov ni imelo, saj so zahtevki zelo podobni in jih je nujno potrebno obravnavati celostno.

19Zgoraj opisano pritožbeno stališče je pravno zmotno. V pravdi je tožeča stranka uspela z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom (II.1.točka izreka), ki ga je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi zgolj zaradi zahtevka za objavo sodbe v dnevnem časopisju (II.3. točka izreka) in z delom zahtevka iz naslova nelojalne konkurence (II.2. točka izreka). Z ostalimi tožbenimi zahtevki, to je z zahtevki na kršitev pravic treh blagovnih znamk tožeče stranke (prvi del III.1. točka izreka), na prepoved dejavnosti toženi stranki svoje proizvode opremljati z znaki, ki so enaki ali podobni registriranim znamkam tožeče stranke (drugi del III.1. točke izreka), z zahtevkom na nepreklicno odstranitev vseh produktov tožene stranke z navedbo zaščitenih blagovnih znamk tožeče stranke (III.2. točka izreka) in s tistim delom tožbenega zahtevka iz nelojalne konkurence, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da preneha uvažati, skladiščiti in dajati na trg ter ponujati blago, za katero je trdila, da krši njeno blagovno znamko (III.3. točka izreka) pa je propadla. Poleg tega je deloma umaknila tožbo in sicer v delu, ki se nanaša na uničenje vseh proizvodov in promocijskega materiala, ki vsebuje enake ali podobne znake kot znamke tožene stranke (IV. točka izreka). Kadar tožeča stranka umakne tožbo, pa mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Iz tega je razvidno, da je tožeča stranka uspela z manjšim številom svojih zahtevkov kot tožena stranka.

20Če je tedaj pritožbeno stališče tožeče stranke pravilno, da z zavrnitvijo tožbenega zahtevka niso nastali nikakršni pravdni stroški, potem bi bilo a contrario pravilno tudi stališče tožene stranke, da z ugoditvijo tožbenemu zahtevku niso nastali nobeni dodatni pravdni stroški. Torej bi bilo a contrario pravilno tudi nasprotno stališče tožene stranke, naj sodišče tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke. Da je tako razmišljanje nevzdržno, pa je pravilno razsodilo sodišče prve stopnje, ki se je v obrazložitvi te odločitve sklicevalo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154.člena ZPP.

¹ 31. točka obrazložitve, 21. stran sodbe.
² 33. točka obrazložitve.
³ V tej odločbi je VS RS zapisalo, da je stališče tožeče stranke, da je zahtevek iz prvega odstavka 121. člena ZIL-1 preventivne narave, namenjen preprečevanju kršitev, ki bi se šele lahko zgodile, je materialnopravno napačno. Pravni položaj imetnikov znamk opredeljuje in (tudi z abstraktnimi prepovedmi) varuje zakon. Funkcija sodnega varstva pa je (zgolj) v odpravi in preprečevanju konkretnih kršitev. Tožeča stranka ne more "v naprej in na zalogo" doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, tudi tistih, ki se v določeni pojavni obliki (še nikoli) niso zgodile....Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj (tudi v bodoče) je treba torej najprej izkazati njihov obstoj, kar pa v prvi fazi terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 47. člena ZIL-1 (primerjaj prvi odstavek 121. člena ZIL-1).... Zahtevki, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved glede "drugih izdelkov," glede "drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke" in glede "drugega načina uporabe" ter abstraktna odstranitev "vseh izdelkov" in izdelkov označenih "z znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke. ...ne omogočajo presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne morejo biti utemeljeni.
⁴ Po tem določilu se kot dejanje nelojalne konkurence šteje prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga.
⁵ Ob tem se je sklicevalo na sklep VSL I CP 633/2005.