UPRS Sodba I U 1345/2016-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ oz. tudi davčni organ) je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti združila in obnovila 46 odločb, s katerimi je ugodila zahtevkom tožnika in mu vrnila trošarino za plinsko olje, ki je bilo porabljeno za komercialni namen (prevoz) in sicer v delu, ki se nanaša na vračilo trošarine v obdobju med januarjem 2011 in oktobrom 2014. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da pritožba zoper sklep ni dovoljena ter, da pritožba zoper združitev postopka ne zadrži izvršitve sklepa. V obnovljenem postopku pa je tožniku z odločbo naložila plačilo trošarine, ki mu je bila neupravičeno vrnjena po 46 odločbah, v zneskih po posameznih mesecih, ki jih navaja in ki skupaj z obrestmi znaša 14.167,80 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da je tožnik dolžan navedeni znesek plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe, sicer bo davčni organ začel davčno izvršbo in zaračunal zamudne obresti. Zahteva za povrnitev stroškov je zavrnjena, pritožba zoper navedeno odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

2Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) s področja trošarin - vračilo trošarine za komercialni namen. O ugotovitvah je 9. 2. 2015 izdal zapisnik DT 0610-79/2010-9, ki je bil tožniku vročen 11. 2. 2015. Tožnik je zoper naveden zapisnik vložil pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da vozila, ki jih je tožnik uporabljal za čiščenje cestnih požiralnikov, kanalizacijskega omrežja in greznic, lovilcev olj, industrijskih naprav in objektov (gre za kanal-jet vozila) z registrskimi številkami MB ..., MB ..., MB ... in MS ... v osnovi niso namenjena za dejavnost prevoza blaga, temveč opravljanju storitev čiščenja in zbiranja odpadkov. Odstranjevanje mulja in drugih odplak in njihov prevoz v objekt za odstranjevanje oziroma predelavo odpadkov pa po stališču prvostopenjskega organa ne ustreza pojmu prevoza blaga za komercialni namen, za katerega bi bil tožnik upravičen do vračila trošarine.

3Tožnik se z navedenim stališčem ni strinjal že tekom postopka in zatrjeval, da imajo odplake in odpadki, ki jih z vozili prevaža tožnik, vse značilnosti blaga v smislu 54č. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), ki je podlaga za vračilo trošarine. Zato je menil, da je treba prevoz odpadkov in odplak šteti za komercialni prevoz v smislu 54č. člena ZTro. Prvostopenjski organ tožnikove ugovore zavrača in citira 1. alinejo drugega odstavka 54č. člena ZTro, po katerem je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za: prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Na podlagi navedene določbe zaključuje, da vozila kanal-jet niso namenjena izključno cestnemu prevozu ter zato ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen. Poraba pogonskega goriva za komercialni namen namreč pomeni, da se gorivo porabi izključno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun. Ključno pri presoji torej ni vrsta blaga, ampak storitve, ki jih vozila opravljajo. Vozilo kanal-jet pa v osnovi ni namenjeno dejavnosti prevoza blaga, temveč se z njimi opravljajo storitve čiščenja, kar pomeni, da ne gre za izključno porabo goriva za prevoz blaga. Prav tako so v registru vozil vozila z registrskimi oznakami, ki jih navaja (kanal-jet vozila), kategorizirana kot delovna vozila - Sg vozila za posebne namene - komunalno. Na podlagi opisov navedenih vozil prvostopenjski organ zaključuje, da prejemanje plačila za opravljeno storitev kot tudi prevoz odpadkov in odplak, ki se naberejo pri storitvi čiščenja, za navedena delovna vozila, ne predstavljajo dejavnosti prevoza blaga za komercialni namen v smislu 54č. člena ZTro. Prvostopenjski organ zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-391/05 z dne 1. 3. 2007, saj meni, da z omenjeno zadevo in obravnavano zadevo ni mogoče povleči vzporednic. Zaključuje, da vozila kanal-jet v osnovi niso namenjena izključno cestnemu prevozu blaga, z njimi se opravljajo storitve čiščenja, zaradi česar ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen.

4Prvostopenjski organ je v postopka nadzora ugotovil, da je treba 46 odločb za vračilo trošarine razveljaviti in obnoviti postopek, pri katerem je treba ugotoviti trošarinski dolg po posamezni odločbi, ki ga mora tožnik vrniti. Tožnik je namreč v zahtevkih za vračilo trošarine v obdobju od januarja do oktobra 2014 za navedena vozila neupravičeno zahteval in dobil vrnjeno trošarino. Navaja povprečne zneske trošarine za plinsko olje za pogonski namen za posamezne mesece v relevantnem obdobju ter zneske trošarine, ki jih je za relevantno obdobje prejel tožnik za gorivo, ki se porabi za komercialni namen. Na podlagi določb 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaključuje, da je tožnik dolžan plačati neupravičeno pridobljeno trošarino v znesku 13.960,41 EUR in obresti v znesku 207,39 EUR, skupaj 14.167,80 EUR.

5Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je v zvezi s tožnikovo pritožbo spremenilo izrek izpodbijanega sklepa tako, da se 2. točka tega sklepa pravilno glasi: "Postopki obnove po odločbah iz 1. točke izreka tega sklepa se združijo tako, da se vodijo pod opravilno številko DT 42300-2/2015-1." V ostalem delu je odločilo, da ostane izrek sklepa nespremenjen ter, da se pritožba zavrne (1. točka izreka drugostopenjske odločbe). Pod 2. točko izreka pa je delno ugodilo pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo tako, da je izrek prvostopenjske odločbe dopolnilo z novo 1. točko izreka, v kateri so navedene odločbe oziroma njihovi deli, ki se odpravijo. Dosedanje točke izreka 1, 2, 3, 4 in 5 postanejo točke 2, 3, 4, 5 in 6. V ostalem delu je odločilo, da ostane izrek izpodbijane odločbe nespremenjen in se pritožba zavrne. Pod 3. točko izreka pa je zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov postopka. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da so s tem odpravljene pomanjkljivosti v izreku izpodbijanega sklepa in izpodbijane odločbe. Glede vprašanja ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal sklep o obnovi postopka vračila trošarine, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz in ali je v obnovljenem postopku tožniku utemeljeno naložil plačilo trošarine v delu, v katerem je ugotovil, da je bila tožniku trošarina neupravičeno vrnjena, pa se sklicuje na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2. Po slednjem se davčni postopek obnovi, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavani zadevi se je z izdajo zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 9. 2. 2015 na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki bi tudi po mnenju drugostopenjskega organa lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine. Zato zavrača tožnikove pritožbene ugovore, da ni izpolnjen subjektivni rok šestih mesecev za obnovo postopka. Pritrjuje prav tako stališču prvostopenjskega organa, da vozila kanal-jet niso namenjena izključno za prevoz, kot je zahtevano v 20. odstavku 54. člena ZTro oziroma drugem odstavku 54č. člena ZTro. Tožnikove pritožbene ugovore pa zavrača.

6Tožnik navedeni sklep in odločbo izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil upravnega in davčnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Davčni organ naj bi storil absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker v izpodbijani odločbi ni obrazložil odločilnega vprašanja, katera dejstva in dokazi so tisti, ki naj bi, upoštevaje 89. člen ZDavP-2, utemeljevala obnovo postopka. Tožnik je pojasnil, da je bil davčni organ ves čas seznanjen z vsemi dejstvi, ki so pomembna z odločitev, najkasneje od datuma vsakokratnega zahtevka za vračilo trošarine. Zato davčnega postopka ni obnovil zakonito, saj zato niso bili podani zakonsko dopustni razlogi. Poleg postopkovnih kršitev pa davčni organ tudi ni pravilno ugotovil dejanskega stanja in je napačno uporabil relevantno materialno pravo - 54č. člen ZTro. To pa zato, ker izpodbijana odločba temelji na stališču, da vozila, ki so gorivo porabila, niso bila namenjena izključno prevozu blaga, pač pa se uporabljajo tudi za čiščenje, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do vračila trošarin. Taka razlaga je po oceni tožnika preozka in je v nasprotju s 7. členom Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003), davčni organ pa jo je sprejel brez upoštevanja pravil, ki jih je izoblikovalo Sodišče EU v zadevi C-391/05.

7Tožnik meni, da je bil predmetni postopek nezakonito obnovljen. Tožnik je že v pritožbi trdil, da je bil davčni organ z namenom uporabe vozil, v zvezi s katerimi je tožnik predlagal in dosegel vračilo trošarine, ves čas seznanjen. Poleg tega, da je tip vozila in namen njegove uporabe jasno opredelil v zahtevku za vračilo trošarine in priloženi dokumentaciji. Poleg tega je tožnik namen uporabe vozil takoj po njihovi nabavi javno objavil na svojih spletnih straneh. Zato ni dvoma, da je bil davčni organ z vsemi dejstvi, ki so pomembna za odločitev, seznanjen najpozneje s prejemom vsakega posameznega tožnikovega zahtevka za vračilo trošarine in nikakor šele s sestavo zapisnika v postopku DIN. Tožnik se pri tem sklicuje na vpogled na tožnikovo spletno stran, ki je bila ves čas javna. Dejstvo, da je davčni organ o posameznem zahtevku za vračilo trošarin odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, dodatno potrjuje tožnikovo stališče, da je davčni organ vračilo trošarin odmeril na podlagi dejstev, ki so davčnemu organu bila ves čas znana. Če je davčni organ kljub temu ocenil, da je sprejel napačno odločitev v zvezi z vračilom trošarine (na podlagi dejstev, na katera se sklicuje tudi sedaj), bi bil dolžan ukrepati in davčne postopke obnoviti v zakonskem subjektivnem šest mesečnem roku, nikakor pa ne pozneje. Tožnik meni, da ne more biti procesno dopustno, da davčni organ pravico, ki mu jo daje šesti odstavek 89. člena ZDavP-2 in od katere je odvisna dopustnost obnove postopka razlaga tako, da to velja tudi za dejstva, ki so mu nedvomno mogla in morala biti znana že prej. V obravnavani zadevi je bil postopek obnovljen brez zakonite podlage, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik v nadaljevanju navaja, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovega osrednjega očitka, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, katera dejstva in dokazi so tisti, ki utemeljujejo obnovo postopka. S tem pa je okoliščina, od katere je odvisno, ali je obnova postopka zakonsko dopustna ali ne, ostala nepojasnjena, izpodbijane odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti.

8Tožnik izpodbijani odločbi očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Zavezanec za oprostitev plačila trošarine pri komercialnih cestnih prevozih mora dokazati, da je gorivo, za katerega je plačal trošarino, porabil kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Šteje se, da gre za komercialni prevoz v primerih, ko zavezanec opravi prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga. Tožena stranka sicer ne nasprotuje stališču tožnika, da odpadki, ki jih je prevažal, pomenijo blago s komercialnim značajem, pač pa meni, da tožniku vračila trošarine ni mogoče priznati zato, ker je z vozili opravljal (tudi) čiščenje (prevoz naj bi predstavljal del čiščenja in njegovo posledico) in se torej vračilo trošarine ne nanaša na vozila, namenjena izključno prevozu blaga. Tožena stranka restriktivno razlago pojma "izključnosti" prevoza utemeljuje z navedbo, da je vračilo trošarine ugodnost, ki jo je po 54č. členu ZTro treba razlagati restriktivno. Tožnik je navedeni razlagi 54č. člena ZTro nasprotoval že v samem postopku in se pri tem skliceval na sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-391/05. V slednji je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago pojma "izključnosti" prometa in priznalo trošarinsko oprostitev tudi za uporabo prevoznega sredstva za namene, za katere sicer ni bila izrecno predvidena trošarinska oprostitev. Tožnik izpodbijani odločbi očita, da nima pravnih in dejanskih razlogov o odločilnih dejstvih ter, da je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožnik se sklicuje še na očitno nasprotje med razlago davčnih ugodnosti tožene stranke. Ta namreč davčno ugodnost vračila trošarine razlaga restriktivno, medtem, ko pri razlagi oprostitve od plačila trošarin nasprotno dopušča "ekstenzivno" razlago namena uporabe prevoznih sredstev. Tožnik sklepno navaja, da je v obdobju od januarja 2011 do oktobra 2014 skladno s 54č. členom ZTro zahteval in tudi upravičeno prejel vračilo trošarine za plinsko olje, ki so ga porabila njegova vozila, ki jih je uporabljal za prevoz proti plačilu. Tožena stranka je davčni postopek za vračilo trošarine obnovila v nasprotju s pravili ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), izpodbijano odločbo pa utemeljila z materialno pravno napačno razlago prava (54č. člen ZTro). Tožnik meni, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti, ker pa ni pravno utemeljenih razlogov za obnovo postopka, pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, brez da jo vrne v ponoven postopek, ter s sodbo samo odloči o stvari, saj davčnega postopka ni več mogoče obnoviti. Priglaša tudi stroške postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega akta. Dodatno še navaja, da je prvostopenjski organ odločal o posameznem zahtevku v skrajšanem ugotovitvenem postopku in odločitev sprejel v obliki uradnega zaznamka, torej, da ni vodil nobenega posebnega ugotovitvenega postopka. Dejstvo glede vrste vozil in namena porabe vozil je bilo ugotovljeno šele v inšpekcijskem postopku, nenazadnje tudi z vpogledom na spletno stran tožnika. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

10Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih ugovorih, ki jih ponovno pojasnjuje in na podlagi katerih meni, da je izpodbijani upravni akt nezakonit.

11Tožba ni utemeljena.

12Po pregledu izpodbijanega upravnega akta in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

13Predmet obravnavane zadeve je sklep davčnega organa o obnovi postopka vračila trošarine, ki je bila tožniku vrnjena za plinsko olje za komercialni namen za obdobje med januarjem 2011 in oktobrom 2014, ter v obnovljenem postopku naloženo plačilo neupravičeno vrnjene trošarine v skupnem znesku 13.960,41 EUR z obrestmi v višini 207,39 EUR, kar skupno znaša 14.167,80 EUR.

14Ker po sedmem odstavku v relevantnem obdobju veljavnega 89. člena ZDavP-2 zoper sklep o obnovi ni dovoljena samostojna pritožba, je mogoče sklep o obnovi postopka izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo, tako kot v obravnavanem primeru. Glede vprašanja ali je izpodbijani sklep o obnovi izdan pravočasno, se sodišče strinja s stališčem obeh finančnih organov, da je izpodbijani sklep o obnovi postopka izdan v okviru šest mesečnega subjektivnega roka. Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 lahko davčni organ v primeru, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku 5 let od vročitve odločbe zavezancu za davek, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Po šestem odstavku 89. člena ZDavP-2 se, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Iz navedene zakonske določbe izhaja zakonska domneva, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika.

15Tožnik je že v postopku ugovarjal, na kar se sklicuje tudi v tožbi, da naj bi bil prvostopenjski organ že prej seznanjen z delovnimi stroji, s katerimi tožnik opravlja storitve čiščenja. To naj bi izhajajo tudi iz njegove javno dostopne spletne strani, zaradi česar nasprotuje zaključku davčnega organa, da naj bi zvedel za novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki je razlog za obnovo postopka, šele z zapisnikom DIN. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača in sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil v skrajšanem postopku ter, da iz priloženih listin ni izhajala vrsta vozil in namen porabe vozil, glede katerih je naknadno ugotovljeno, da ni upravičen do vračila trošarine. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki temu nasprotuje in zatrjuje, da ne gre za nova dejstva in nove dokaze. Sodišče se strinja, da se je prvostopenjski organ seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi z dnevom izdaje zapisnika DIN pri tožniku z dne 9. 2. 2015, ki je bil tožniku vročen 11. 2. 2015. Tudi po presoji sodišča je zapisnik z dne 9. 2. 2015 tisti akt, od izdaje katerega teče subjektivni rok za obnovo postopka. V navedenem zapisniku so se namreč protokolirale ugotovitve DIN pri tožniku in šele z izdajo navedenega zapisnika se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki bi lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

16Iz navedenega zapisnika izhajajo ugotovljena nova dejstva oz. novi dokazi, da tožnik ni bil upravičen do vračila trošarine za vozila z registrskimi tablicami: MB ..., MB ..., MB ... in MS ..., ki v osnovi niso namenjena za dejavnost prevoza blaga, temveč za opravljanje storitev čiščenja in zbiranja odpadkov. Mulj in druge odplake, ki se pri tem naberejo in odpeljejo v čistilno napravo, ne predstavljajo dejavnosti prevoza blaga za komercialni namen. Tožnik prav tako ni upravičen do vračila trošarine v letu 2014 za vozilo z registrsko tablico MB ..., ki je bilo 24. 12. 2013 odjavljeno iz prometa. Ker je bilo vozilo odjavljeno iz prometa, ni moglo opravljati prevozov blaga v cestnem prometu. Tožnik je tako v zahtevkih za vračilo trošarine v letu 2014 neupravičeno zahteval in dobil vrnjeno trošarino za navedeno vozilo.

17Navedena dejstva oz. okoliščine so tudi po mnenju sodišča takšna, da bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede vračila trošarine, če bi bila ta dejstva in okoliščine znane in upoštevane v prejšnjem postopku. Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru uporablja subsidiarno (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), pa je bistveno vprašanje, ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Gre za presojo kvalificiranosti in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja. Zapisnik o ugotovitvah DIN je bil izdan 9. 2. 2015 in tožniku vročen 11. 2. 2015. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 31. 3. 2015, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka (drugi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 89. člena ZDavP-2). Tožnikovi ugovori, da je bil prekoračen predpisani šest mesečni subjektivni rok, ki ji določen za obnovo postopka, tako po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da izpodbijani akt naj ne bi pojasnil odločilnega vprašanja, katera dejstva in dokazi so tisti, ki naj bi utemeljevali obnovo postopka. Kot že pojasnjeno, so bila nova dejstva ugotovljena v DIN in navedena v zapisniku DIN (z dne 9. 2. 2015). Iz navedenega zapisnika izhajajo ugotovitve, da je tožnik uveljavljal vračilo trošarine za vozila (gre za vozila kanal-jet), ki niso namenjena izključno cestnemu prevozu, zaradi česar ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen. Prav tako ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine za vozilo, ki je bilo odjavljeno iz prometa. Te ugotovitve so tudi po presoji sodišča tista dejstva, ki so upoštevaje 89. člen ZDavP-2 utemeljevala obnovo postopka.

18V obnovljenem postopku pa je bilo tožniku naloženo plačilo trošarine, ki ga je tožnik uveljavljal v relevantnem obdobju za omenjena vozila. Tudi po presoji sodišča tožnik z navedenimi vozili ni izkazal uporabe plinskega olja kot pogonskega goriva za komercialni prevoz. V relevantnem obdobju je veljala najprej določba dvajsetega odstavka 54. člena ZTro in kasneje 1. alineja drugega odstavka 54č. člena ZTro. Iz navedenih določb izhaja, da se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Iz navedene zakonske dikcije tudi po presoji sodišča izhaja, da pomeni poraba pogonskega goriva za komercialni namen, da se gorivo porabi izključno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun. Tudi po presoji sodišča so ključne storitve, ki jih vozila opravljajo. Za navedena vozila - vozila kanal-jet pa je bilo v postopku ugotovljeno, da v osnovi niso namenjena dejavnosti prevoza blaga, temveč se z njimi opravljajo storitve čiščenja. Gre za delovna vozila, ki so namenjena zbiranju topil, emulzij in muljev. Z njimi se čisti lovilce olj, maščobe, peskolove, zahtevne industrijske naprave in objekte. To pa pomeni, da ne gre za porabo goriva, ki bi bila namenjena izključno cestnemu prevozu blaga, kar je kot pogoj izrecno določeno v citirani določbi ZTro. Zato je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna, tožnikovi ugovori, ki se z odločitvijo ne strinja, pa neutemeljeni.

19Po presoji sodišča na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-391/05. Že prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da se omenjena sodba Sodišča EU nanaša na določbo, ki je zajeta v ZTro v 1. točki prvega odstavka 55. člena in se nanaša na popolno oprostitev plačila trošarine v letalskem in pomorskem prometu. Navedena določba namreč določa, da se trošarine ne plačuje od energentov, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo v letalskem in pomorskem prometu, razen v primeru uporabe letala oziroma plovila za zasebne namene. Sodišče je v sodbi Sodišča EU C-391/05 razsojalo o dveh vprašanjih in sicer o vprašanju kaj zajema pojem "vode skupnosti" in kaj spada pod pojem "plovba". V zadevi C-391/05 gre tudi po presoji sodišča za drugo pravno podlago (oprostitev plačila trošarine v pomorskem prometu) kot v obravnavani zadevi (vračilo trošarine za komercialni namen). Zato tudi po presoji sodišča navedena sodba Sodišča EU na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva.

20Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 54.č člena ZTro se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Enako izhaja iz točke 3. a) 7. člena t.i. Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 s spremembami), ki se pri določanju namena nanaša na prevoz blaga z motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga, ter z najvišjo dovoljeno bruto skupno težo, ki ni manjša od 7,5 tone. Iz citirane določbe navedene direktive izhaja enaka dikcija kot iz citirane določbe ZTro in sicer: "ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu". Namen navedene določbe je znižati trošarinsko obremenitev plinskega olja, ki se dokazljivo porabi za pogon motornih vozil za komercialno uporabo, torej tovornih vozil, ki izpolnjujejo predhodno navedene pogoje.

21Ob dejstvu, da pomeni vračilo trošarine ugodnost, zaradi česar je treba citirano zakonsko določbo uporabljati restriktivno, tudi sodišče sprejema kot pravilno razlago navedene zakonske določbe, kot sta jo podala oba upravna organa. Pri tem sodišče zavrača tožnikove ugovore v povezavi s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU C-391/05, iz katere naj bi po mnenju tožnika nasprotno izhajala "ekstenzivna" razlaga namena uporabe prevoznih sredstev. Kot že pojasnjeno gre v zadevi, na katero se sklicuje tožnik, za drugo pravno podlago (oprostitev plačila trošarine v pomorskem prometu, razen v primeru plovila v zasebne namene), v obravnavani zadevi za vračilo trošarine za komercialni prevoz pod pogoji, določenimi v ZTro, enaki pogoji pa izhajajo tudi iz Energetske direktive (člen 7, točka 3a). Zato v konkretnem primeru, ko imajo vozila namen in funkcijo, ki pa ni prevoz blaga v cestnem prometu, ampak so namenjena opravljanju storitev čiščenja, tudi po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev za vračilo trošarine za komercialni prevoz iz 54.č člena ZTro. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori, da je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljeni.

22Glede ugotovitev v zvezi z vozilom z registrsko tablico MB LO 23C, glede katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo od 24. 12. 2013 odjavljeno iz prometa in je zato v postopku zaključeno, da je tožnik zanj neupravičeno zahteval vračilo trošarine v letu 2014, pa tožnik navedenim ugotovitvam v postopku niti ni ugovarjal, prav tako tem ugotovitvam ne ugovarja v tožbi.

23Ker sta po povedanem izpodbijani sklep o obnovi postopka in izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji senata), ker so bili v postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

25Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.