VSL Sodba I Cpg 1203/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.641,92 EUR in ji povrniti 642,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je 29. 10. 2002 delavec tožene stranke (zavarovanec tožeče stranke) po navodilu vstopil v kovinski livarski zabojnik (ki sicer ni namenjen dvigovanju oseb, pač pa prevozu materiala). Viličarist je nato ta zaboj z viličarjem dvignil na višino približno 3,2 m, nakar je prišlo do iztiritve nosilca vilic iz vodil teleskopa, zaboj z delavcem vred je padel na tla, delavec pa je pri tem utrpel hude telesne poškodbe. Nadalje tudi ni bilo sporno, da viličar ni bil tehnično brezhiben, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno in da je tožeči stranki nastala škoda v zatrjevani višini. Sporen pa je bil obstoj vzročne zveze. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bil edini vzrok za padec zaboja in delavca v viličarju, ki ni bil tehnično brezhiben, in da bi torej do škodnega dogodka prišlo tudi v primeru, če bi se uporabil zaboj, ki je namenjen za dvigovanje oseb.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do povesa vilic prišlo zaradi neskladnosti vitalnih delov viličarja. Neposreden vzrok za poves vilic in posledično padec zaboja in delavca je bil tako res v tem, da viličar ni bil tehnično brezhiben. Vendar pa je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo, da kljub povesu vilic do padca delavca ne bi prišlo, če bi delavec uporabljal posebno dvižno košaro, namenjeno za dvigovanje oseb z viličarjem, na katero bi bil privezan z varnostnim pasom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana vzročna zveza med opustitvijo zagotovitve ustrezne delovne opreme za varnost delavca in padcem slednjega iz zaboja.

7Tožena stranka v pritožbi priznava, da ni zagotovila primerne košare za dvigovanje delavcev na viličarju in da je takšno postopanje nedopustno. Vztraja pa, da ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca Š., ki je pojasnil, da dotični viličar ne bi mogel varno dvigniti človeka v nobeni napravi, saj je bil vzrok padca zaboja in delavca v samem viličarju in ne v zaboju. Do nesreče bi torej prišlo tudi v primeru, če bi tožena stranka uporabila zaboj/košaro, ki bi ustrezala vsem varnostnim kriterijem. Višje sodišče ugotavlja, da s temi navedbami tožena stranka ponavlja trditve, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji. Do njih pa se je jasno in prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (prim. 15. - 19. točko), zato se, v izogib ponavljanju, višje sodišče nanje v celoti sklicuje.

8Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega zaključka, da do padca delavca ne bi prišlo, če bi se uporabila posebna dvižna košara, ni utemeljen. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek sprejelo na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu (in ne samoiniciativno, kot to nakazuje pritožnica). Ta je pojasnil, da se košara za dvigovanje ljudi na viličar pritrdi s sorniki, ki se vstavijo v luknje za vilicama, sornika pa sta pred izpadanjem zavarovana tudi z vzmetnimi varovalkami. Košara zato, tudi v primeru povesa vilic (do česar je prišlo v konkretnem primeru), ne bi mogla zdrsniti z vilic. Prav tako iz košare ne bi mogel pasti delavec, saj bi moral biti delavec, ki dela v taki košari, med delom privezan z varovalnim pasom na stabilni del košare.

9Razloge zakaj je bil izvedenec za varstvo pri delu bolj kompetenten od izvedenca strojne stroke, je sodišče prve stopnje navedlo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in jih pritožnica (obrazloženo) ne izpodbija (pritožnica le pavšalno trdi, da bi moral mnenje podati izvedenec strojne stroke, ker da ima ta "veliko večjo strokovnost" oziroma da je "veliko bolj kompetenten"). Sodišče prve stopnje pa tudi ni bilo dolžno imenovati novega izvedenca. ZPP v tretjem odstavku 254. člena določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev (le), če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Primarno je torej potrebno nasprotja odpraviti z obstoječim izvedencem, kar je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je izvedenca za varstvo pri delu pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja. Tudi sicer po oceni višjega sodišča v mnenjih Š. in J. niti ni bilo nasprotij. Med izvedencema namreč ni bilo sporno, da je bil vzrok za padec delavca v samem viličarju. V tem smislu je sodišče prve stopnje tudi pritrdilo mnenju izvedenca Š., da bi do iztiritve nosilcev vilic prišlo ne glede na to kakšna košara bi bila uporabljena (nasprotni pritožbeni očitki, češ da sodišče v tem delu ni sledilo izvedencu Š., so protispisni, prim. 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar, če bi tožena stranka delavcu zagotovila ustrezno košaro, na katero bi bil delavec pripet z varnostnim pasom, bi le-ta, kljub iztiritvi nosilcev, preprečila, da bi košara in delavec padla na tla. Ker tožena stranka tako ni postopala (ni zagotovila ustrezne košare), je jasno, da je ta njena opustitev v vzročni zvezi z nastalo posledico in za tak zaključek nobeno dodatno mnenje izvedenca ni bilo potrebno.

10Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti. Po oceni pritožnice padec delavca ni (objektivno) predvidljiva posledica neuporabe dvižne košare. Vendar je takšno pritožbeno stališče zgrešeno (vsakemu povprečno skrbnemu človeku je jasno, da lahko delavec v primeru neuporabe ustrezne dvižne košare ter varnostnega pasu iz nje pade in se poškoduje).

11Očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo kaj pomeni Izjava o skladnosti, je protispisen. Sodišče prve stopnje se je v sodbi izrecno sklicevalo na Odredbo o varnosti strojev, tam pa je vsebina te izjave jasno definirana (prim. 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi sicer pomen tega termina med pravdnima strankama ni bil sporen, zato ga sodišče ni bil dolžno posebej pojasnjevati, niti v ta namen ni bilo dolžno izvajati dokazov. Predvsem pa pritožnica spregleda, da neobstoj Izjave o skladnosti ni nosilen argument sodišča prve stopnje, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Nosilen argument je, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne košare, ki bi preprečila delavčev padec, kot tudi ne viličarja, ki bi bil tehnično brezhiben.

12Tožena stranka se tudi ne more razbremeniti krivde, ker da je bil viličar preizkušen in pregledan pri Inštitutu za varstvo pri delu in varovanja okolja M. Kaj so in česa niso počeli drugi, za presojo krivde tožene stranke ni pomembno. Pomembno je kaj je tožena stranka naredila, da do škodnega dogodka ne bi prišlo in ali je pri tem ravnala z dolžno skrbnostjo. V tej smeri pa tožena stranka ni podala nobenih relevantnih trditev, še manj dokazov (tožena stranka npr. ni navedla niti enega razloga zakaj delavcu ni zagotovila ustrezne dvižne košare, kot tudi ni navedla nobenega opravičljivega razloga zakaj ni zahtevala Izjave o skladnosti ali da je sicer izvajala kakršnekoli ukrepe, da bi ugotovila ali je viličar dejansko brezhiben ali ne). Odločitev sodišča prve stopnje, da je podana krivda tožene stranke je zato povsem pravilna.

13Očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo ukrepov za varnost in zdravje pri delu, ki naj bi jih tožena stranka opustila je očitno neutemeljen, saj že sama tožena stranka v nadaljevanju pritožbe ugotavlja, da "sodišče navaja opuščene varnostne ukrepe za varnost in zdravje pri delu", prim. tudi 10. - 12. ter 19. - 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

14Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).