VSL Sodba II Cp 1740/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parc. št. 428/68, k. o. ... (ID znak ...) do celote, ter povračilo pravdnih stroškov. Obenem mu je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Obsežno povzema in graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede dobre vere tožnika, ki naj bi jo sodišče prve stopnje napačno ocenilo. Vztraja pri stališču, da je bil predmet tako kupoprodajne pogodbe, sklenjene 20. 10. 1986 med njegovim bratom kot kupcem in pravnim prednikom toženca kot prodajalcem, kot tudi darilne pogodbe, sklenjene 13. 5. 1992 med tožnikom kot obdarjencem in njegovim bratom kot darovalcem, zemljišče od ceste do ceste, ki je v naravi predstavljalo močvirnat travnik. Trdi, da je obe pogodbi sestavil odvetnik ter da je pri zapisu pogodb očitno pomotoma izpadla sporna parcela. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe.

3Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma sprejema logično in prepričljivo dokazno oceno, ki jo je izoblikovalo sodišče prve stopnje. Analiza pritožbenih navedb pokaže, da pritožnik ne graja tistih dejanskih zaključkov, ki bi lahko privedla do drugačne materialnopravne odločitve, oziroma ugotovljenim dejstvom pripisuje nepravilne materialnopravne posledice, kot bo podrobneje razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

6Tožnik je trdil, da je na originaren način, s priposestvovanjem, postal lastnik nepremičnine, ki meji na njegovo nepremičnino. Ključne okoliščine za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje predstavljajo ugotovitve, da je tožnikov brat D. R. s pravnim prednikom toženca M. Ž. 20. 10. 1986 sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je D. R. postal lastnik nepremičnine parc. št. 428/5, k. o. ... D. R. je nato 15. 4. 1988 podal zahtevo za izmero nepremičnine parc. št. 428/5 v odnosu do sosednjih parcel št. 356/1, 2892/1 in sporne parcele 428/43 (sedaj 428/68), katere lastništvo tožnik zahteva s predmetno tožbo. Tožnikov brat je tožniku nato z darilno pogodbo s 13. 5. 1992 podaril nepremičnino parc. št. 428/5, tako da je tožnik na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Novem mestu z 14. 5. 1992 postal zemljiškoknjižni lastnik navedene nepremičnine. Tožnik je podarjeno nepremičnino in tudi sporno nepremičnino (parc. št. 428/68) ves čas nemoteno imel v posesti, kar med pravdnima strankama ni (bilo) sporno. Toženec in njegov oče sta 3. 6. 2015 sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere je toženec prejel v last sporno nepremičnino - parc. št. 428/68.

7Kot izhaja iz navedb tožnika ter pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik pridobitev lastninske pravice gradi na določilu četrtega odstavka 28. člena ZTLR, ki omogoča pridobitev lastninske pravice dobrovernemu posestniku nepremičnine po preteku dvajsetih let. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka utemeljilo s pomanjkanjem tožnikove dobrovernosti. Ocenilo je, da je dobra vera tožnika trajala le do leta 1997, ko je tožnik izvedel za obstoj sporne nepremičnine parc. št. 428/43 (sedaj 428/68). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogel biti dobroveren niti tožnikov pravni prednik - njegov brat, saj je prav on že leta 1988 naročil izmero nepremičnine in je najkasneje takrat izvedel, da med njegovo nepremičnino in cesto leži še ena nepremičnina, tj. sporna parcela 428/63.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pri tožnikovem predniku ni bilo pogojev za priposestvovanje, ker njegova posest ni bila dobroverna, saj je vedel, da med njegovo nepremičnino in lokalno cesto leži še ena nepremičnina. Posest je dobroverna le, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Dobroveren ali pošten posestnik je torej tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. Ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik najmanj od 15. 4. 1988 dalje ni bil dobroveren, zato tožnik dobe posesti svojega posestnega prednika ne more vštevati v svojo priposestvovalno dobo. Pravilo o vštevanju posesti prednika v priposestvovalno dobo namreč velja samo za tiste posestne prednike, ki so stvar imeli v posesti kot dobroverni posestniki. Čim pa posestnik izve za kakšno okoliščino, ki pri njem vzbudi dvom o tem, ali je res lastnik stvari, se priposestvovanje prekine.

9Vendar zgolj dejstvo, da je bil posestni prednik nedobroveren, ne izključuje dobrovernosti posestnega naslednika, ki se presoja samostojno. Toda tožnik, ki je (tudi sam) (iz)vedel, da med njegovo parcelo in cesto obstaja še ena parcela, katere lastnik je nekdo drug (in ne njegov pravni prednik), od tega trenutka dalje ni mogel dobroverno verjeti, da je lastnik, saj svoje dobre vere ni imel na čem temeljiti. Celo več: vedel je, da ne on ne njegov pravni prednik nista (bila) lastnika. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da si tožnik očitno napačno tolmači obstoj dobre vere kot ene od predpostavk za priposestvovanje, ko v svoji pritožbi vztraja pri stališču, da je bil v dobri veri, ker je verjel, da s tožencem oziroma njegovimi pravnimi predniki glede lastništva sporne nepremičnine ne bo težav. Vprašanje dobrovernosti priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice in ne morda na okoliščino, da zemljiškoknjižni lastnik ne bo delal težav pri podpisu posadne listine.

10Ker morajo biti za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja izpolnjene vse tri predpostavke (fides, posssessio in tempus), ki jih zahteva 43. člen SPZ, se izkaže, da tožnik s svojim zahtevkom ne more uspeti. Sicer pa, ex abundanti cautela, tožnik s svojim zahtevkom zoper toženca ne bi uspel niti, če bi uspešno priposestvoval sporno nepremičnino. Toženec je namreč pridobil lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe s 3. 6. 2015, torej pravnoposlovno, v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo, zato je varovan na podlagi določbe drugega odstavka 44. člena SPZ. Po tej določbi pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za udejanjanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je SPZ povzdignil v eno osnovnih načel civilnega prava. Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo na podlagi priposestvovanja, nato pa zemljišče pravnoposlovno pridobi dobroverni tretji in se vpiše v zemljiško knjigo, mora utrpeti negativne posledice svoje opustitve. Četudi bi tožnik torej izpolnil vse potrebne pogoje za priposestvovanje sporne nepremičnine (pa jih po oceni sodišča prve stopnje, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, niti ni), ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bil toženec pošten pridobitelj, da je bil torej ob daritvi oziroma ob vpisu svoje pravice v zemljiško knjigo v dobri veri, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, kot je izpodbijana. Ugotovitvena tožba priposestvovalca proti poštenemu pridobitelju je sploh nesklepčna, če prvi slednjemu ne očita nepoštenega ravnanja oziroma slabe vere (kot je nesklepčna tudi tožba na izstavitev zemljiškoknjižne listine, če se zatrjuje originarna pridobitev stvarne pravice).

11Pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ne da bi se opredeljevalo do ostalih, nebistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je posledica zavrnitve njegove pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP) in je vsebovana v tej odločitvi. Toženec v odgovoru na pritožbo stroškov ni priglasil, zato je ta odločitev odpadla.