UPRS Sodba III U 91/2016-13

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je imela tožnica, ki se je dne ... 1986 rodila v Ljubljani, do dne 30. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče. Skladno z določbami takrat veljavnega Pravilnika o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva je bila dne 26. 2. 1992 izločena v posebno kartoteko občanov, ki so se odselili, stalnega bivališča pa niso odjavili. Tega dne so zanjo pričele veljati določbe Zakona o tujcih in ji je v registru stalnega prebivalstva prenehala veljati prijava stalnega bivališča. V ugotovitvenem postopku, v katerem sta bili zaslišani tožnica in njena mati Vesna Ciglić, je prvostopenjski organ ugotovil, da se je tožnica ob koncu meseca maja 1991 skupaj s starši odpeljala na obisk k starim staršem v Srbijo, vendar pa se je nato v Sloveniji začela vojna in se niso več uspeli vrniti. Od takrat dalje skupaj s svojo družino biva v Srbiji, najprej v Čačku, sedaj v Beogradu. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se tožnica od odhoda iz Slovenije ni več vrnila. Upošteval je, da je bila tožnica v času odhoda še mladoletna in ni imela možnosti, da bi sama odločala o svojem življenju in bivanju, pač pa so bili za to odgovorni njeni starši. Tožničina mati je v svoji izpovedi navajala, da so jim vrnitev v Slovenijo preprečevale vojne razmere na območju nekdanje Jugoslavije, prav tako ni mogla potovati z otroci niti niso imeli potnih listov. Po letu 1992 je po telefonu skušala pridobiti informacije na občini in policiji v Sežani glede možnosti vrnitve, ni pa vložila nobene vloge za ureditev svojega statusa, oziroma statusa otrok. Tožnica je pojasnila, da je v Slovenijo prišla v letu 2011, ko je pri upravni enoti pridobila rojstni list in se zanimala za pridobitev državljanstva. V Srbiji, kjer živi, se je šolala, tam ima tudi družino in prijatelje. Prvostopenjski organ je na podlagi vseh opisanih podatkov ocenil, da tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, kar je eden od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po določbah ZUSDDD in je zato njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil.

3Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve je ponovilo vse argumente prvostopenjskega organa ter poudarilo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da tudi ni izkazala razloga za upravičeno odsotnost, ki v njenem primeru še traja. Poudarilo je, da je treba pri ugotavljanju razloga za zapustitev Republike Slovenije upoštevati odločitve njenih staršev, saj je bila takrat tožnica še mladoletna, ti razlogi pa kažejo, da so odšli zaradi obiska svojcev in se kasneje niso več vračali. Sklicevanje na vojne razmere ni utemeljeno, pa tudi sicer bi se tožnica lahko vrnila po zaključku vojne na Hrvaškem in v BIH. Prav tako ni mogoče slediti tožničinemu zatrjevanju, da je z rojstvom pridobila državljanstvo Republike Slovenije. V času njenega rojstva v takratni SFRJ, oziroma SR Sloveniji, je veljal Zakon o državljanstvu SRS iz leta 1976, ki je določal, da se državljanstvo SR Slovenije pridobi z rojstvom na območju SR Slovenije, vendar le ob pogoju, da se starši, ki imajo različno republiško državljanstvo, o republiškem državljanstvu otroka ne sporazumejo. V tožničinem primeru pa sta bila oba starša državljana SR Srbije, kar pomeni, da tožnica ni mogla pridobiti državljanstva takratne SR Slovenije, četudi se je rodila na njenem ozemlju. Ker torej tožnica ni uspela izkazati dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, s tem ni izpolnjen pogoj, da bi pridobila dovoljenje za stalno bivanje tujca in je zato drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Predlaga, naj se ji vrne dovoljenje za stalno bivanje in status državljana Republike Slovenije. Navaja, da je bila dne ... 1986 rojena v Ljubljani, nakar je do maja 1991 bivala v Sežani. V tem času je imela tu stalno bivališče, bila pa je tudi državljanka Republike Slovenije. V maju 1991 jo je mama odpeljala Čačak na obisk. Za izdajo vizuma ali dovoljenja za prebivanje doslej ni nikoli zaprosila niti ni zaprosila za pridobitev slovenskega državljanstva, saj je to državljanstvo pridobila z rojstvom. Ni tujka in predlaga, da se ji razloži, kako je lahko kot državljanka Republike Slovenije postala tujka in zakaj je bila za tujko razglašena z dnem 26. 2. 1992, ko je imela šest let.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila

6Tožba ni utemeljena.

71. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1. č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je torej oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni bila posledica enega od razlogov, ki jih določa navedena zakonska določba, s tem pa njena odsotnost ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

8Nobenega dvoma ni, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23.12.1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica je v tožbi sicer zatrjevala, da ni tujka, pač pa državljanka Republike Slovenije ter da je to državljanstvo pridobila na podlagi rojstva, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Na podlagi podatkov iz upravnega spisa sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica, zgolj zato, ker je bila rojena v Sloveniji, s tem še ni pridobila državljanstva Republike Slovenije. Tožnica je bila rojena dne ... 1986 v Ljubljani, torej rojena v času obstoja nekdanje SFRJ. V času njenega rojstva je v tedanji SR Sloveniji veljal Zakon o državljanstvu SRS (Uradni list SRS, št. 23/76). Skladno s tem zakonom je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije, če sta bila kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je, če je bil otrok rojen na območju te republike in če sta bila ob otrokovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije ter sta prebivala v SR Sloveniji (2. člen). Če ti pogoji niso bili izpolnjeni je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije tudi v primeru, če sta se starša o tem sporazumela. Sodišče po podatkih upravnega spisa ugotavlja, da sta bila starša tožnice v času njenega rojstva državljana takratne SR Srbije. Tej ugotovitvi tožnica niti v upravnem postopku niti v tožbi ne oporeka. Tožnica, četudi je bila rojena na območju takratne SR Slovenije, torej z rojstvom ni pridobila državljanstva te republike, saj se starša o tem nista posebej sporazumela. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da spada tožnica med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in da je na dan 23.12.1990 imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica tudi ne oporeka ugotovitvi, da je ozemlje Republike Slovenije skupaj s starši zapustila v maju 1991 in se od takrat ni več vrnila.

9Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ZUSDDD kot enega od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca določa pogoj neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije. Tega pogoja tožnica ne izpolnjuje. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da je bila tožnica, ko je zapustila območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, zaslišala tožničino mater, na to izpovedbo, ki je sklada z navedbami tožnice, pa oprla svojo odločitev. Osebe, ki so kot otroci, oziroma mladoletni, zapustili Republiko Slovenijo, namreč niso imele možnosti, da bi same odločale o svojem življenju in bivanju, pač pa je bilo to odvisno od njihovih staršev. Za te osebe zato velja, da se kot razlogi za odhod iz Republike Slovenije in kot razlogi, zaradi katerih se niso vrnile, upoštevajo razlogi njihovih staršev.

10Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja na območju Republike Slovenije, ki je eden pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in se tem razlogom, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče zato zgolj poudarja, da v zadevi ni sporno, da je tožnica, skupaj s svojo družino, v maju 1991 zapustila območje Republike Slovenije z namenom obiska sorodnikov v Srbiji, vendar pa se po tem ni več vračala, razen v letu 2011, ko je pri upravni enoti pridobila izpisek rojstnega lista ter se zanimala o možnosti pridobitve državljanstva. Vse od odhoda iz Republike Slovenije dalje je tožnica bivala v Srbiji, najprej v Čačku, nato v Beogradu. Tu je študirala, ima svoje prijatelje in sorodnike, kar pomeni, da je tam tudi središče njenih življenjskih interesov. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da sklicevanje na vojne razmere ne more biti utemeljeno, saj se tožnica, niti po tem, ko je bila vojna na Hrvaškem in v BIH zaključena, ni več poskušala vrniti. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje.

11Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.