UPRS Sodba III U 87/2016-32

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Piran, št. 351-203/2014-54 z dne 14. 1. 2016, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 264,45 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva A.A., B.B. in C.C. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Piran investitorki A.A. izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in nadzidavo stanovanjske stavbe na parc. št. 764/2 k.o. ... pod pogoji, določenimi v nadaljevanju izreka odločbe (v tem smislu so v točki I.6. izreka opredeljene dimenzije oziroma gabariti stanovanjske stavbe).

2V obrazložitvi odločbe je povzet potek upravnega postopka, v katerem sta tožnika kot lastnika objekta na parceli št. 739 k.o. ... sodelovala kot stranska udeleženca in nasprotovala predvideni gradnji. Po njuni pritožbi je drugostopenjski organ prvotno izdano gradbeno dovoljenje z dne 14. 9. 2015 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, da se geodetski načrt dopolni s podatki o kotah slemen okoliških objektov. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so bile pomanjkljivosti odpravljene ter da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tudi pogoj, da je projekt izdelan skladno s prostorskim aktom. Objekt se v skladu s prostorskim delom Sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (Uradne objave, št. 26/98 in naslednje) nahaja v prostorski enoti CST 3/1, opredeljeni kot centralne dejavnosti, turizem, stanovanja - območje mestnega jedra Piran. Urbanistično se ureja z Asanacijskim načrtom mesta Piran (Uradne objave št. 10/77, 15/98, 10/01 in 112/13, v nadaljevanju Asanacijski načrt), katerega veljavnost je bila, skladno z 82. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, podaljšana z Odlokom o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov, lokacijskih načrtov in prostorskih ureditvenih pogojev so v nasprotju s sprejetimi spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran v letu 1999 (Uradne objave, št. 19/99). Sestavni del Asanacijskega načrta je Pravilnik o izvajanju asanacijskega načrta mesta Piran (Uradne objave Primorskih novic, št. 10/77 in 10/01, v nadaljevanju Pravilnik). Prvostopenjski organ se sklicuje na 9. in 11. člen Pravilnika in ugotavlja, da je investitorka pridobila soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran (v nadaljevanju ZVKD) z dne 8. 10. 2014, ter nato, da je predvidena rekonstrukcija stanovanjske stavbe skladna z določbami 4. člena Pravilnika o namenski rabi površin. Nato citira določbe 8. člena Pravilnika, ki predpisujejo, kako se sanirajo obstoječi stanovanjski objekti v historičnem mestnem jedru, ki vsebujejo stanovanja, ter določbe glede novogradenj na tem območju, ki morajo še posebej: - upoštevati in varovati obstoječo komunikacijsko strukturo; - objekti morajo biti oblikovno razčlenjeni v horizontalnem in vertikalnem gabaritu; - gabaritna usklajenost mora izhajati iz historičnega zazidalnega sistema ter vertikalne gabaritne enotnosti. V skladu z Obvezno razlago 8. člena Pravilnika (Uradne objave Primorskih novic, št. 10/01, v nadaljevanju obvezna razlaga) del člena, ki se nanaša na določila gabaritne usklajenosti in vertikalne gabaritne enotnosti, pomeni, da je v nizu objektov podobne višine možno nadzidati nižji objekt do višine večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov. Kot ugotavlja prvostopenjski organ, bo kota slemena obravnavanega objekta po predvideni rekonstrukciji in nadzidavi znašala 17,65 m nmv in bo tako objekt, glede na višine kot slemen v obrazložitvi navedenih 10 okoliških objektov, od katerih je večina višjih, usklajen z večinsko prisotnimi višinskimi gabariti okoliških objektov. Po presoji prvostopenjskega organa tožnika z ugovori o neskladnosti višinskega gabarita predvidene gradnje z Asanacijskim načrtom ne zatrjujeta posega v svoje osebne, pravno priznane koristi, saj ta določba ne daje individualnih pravic lastnikom sosednjih gradenj, temveč zagotavlja le ustrezno oblikovanje in delovanje naselja v celoti in je tako namenjena zaščiti javne koristi. V zvezi s študijo, ki sta jo predložila tožnika, upravni organ glede zastrtosti pogleda na nebo navaja, da gre za zgolj dejanski interes, da se bo v posledici posega nekoliko poslabšala samo indirektna naravna osvetlitev in da tožnika nista izkazala, da zaradi rekonstrukcije objekta ne bo več zagotovljeno ustrezno osončenje, kar je logično glede na lego objektov in pot sonca. Zato predlogu, naj investitorki naloži predložitev nove študije, ni ugodil, pri čemer se sklicuje še na prvi odstavek 65. člena ZGO-1.

3Pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo zavrnilo in ob tem zavrnilo tudi njuno zahtevo za povrnitev stroškov pravnega zastopanja. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na določbe ZGO-1 in predpise, navedene v prvostopenjski odločbi. Pri predvidenih delih gre zlasti za ureditev nove etaže - mansarde z dvigom objekta za 1 m, ki pomeni tudi bistveno spremembo zunanjega izgleda objekta, zato ne gre le za rekonstrukcijo (7.2. točka 2. člena ZGO-1), ampak tudi za nadzidavo objekta (7.1. točka 2. člena ZGO-1). Drugostopenjski organ po pregledu Geodetskega načrta št. 2014/62, ki ga je v decembru 2015 izdelala družba Č. d.o.o., in ostale projektne dokumentacije, zlasti vodilne mape PGD (grafični prikaz primerjave višin objektov - obstoječe stanje - številka risbe 0.8.2.3a), ugotavlja, da le-ta glede višinskih gabaritov med drugim vsebuje podatke o kotah praga, kotah venca in kotah slemena okoliških objektov. Od vseh 18 okoliških objektov je 12 bistveno višjih od obravnavanega objekta po izvedeni rekonstrukciji in nadzidavi. Pri tem izrecno poudari, da je treba termin "prisotni višinski gabarit okoliških objektov" razlagati kot obstoječi višinski gabarit vseh okoliških objektov, to je ne le legalno zgrajenih (kot napačno menita tožnika), pač pa tudi nelegalno zgrajenih. Če bi izdajatelj predpisa prostorskega akta imel namen, da se upošteva le višinski gabarit zakonito zgrajenih okoliških objektov, bi taka dikcija morala nedvomno izhajati iz predpisa.

4Tožnika s tožbo v upravnem sporu izpodbijata prvostopenjsko odločbo. Menita, da je nezakonita, ker se, kot sta opozarjala že v upravnem postopku, z nadzidavo objekta presega višino legalno zgrajenih sosednjih objektov. Ustrezni podatki o tem niso bili pridobljeni zaradi pravno zmotnega stališča, da je treba pri odločanju o dovolitvi nadzidave upoštevati obstoječe gabarite sosednjih objektov, ne glede na to, ali so zgrajeni legalno ali ne, ker bi sicer izdajatelj prostorskega akta moral izrecno določiti drugače. Predpis lokalne skupnosti mora biti skladen z zakonom, ZGO-1 pa določa prepovedi pri nelegalnih gradnjah. Glede na navedeno po mnenju tožnikov ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in je izdano gradbeno dovoljenje v delu, ki dovoljuje nadzidavo, nezakonito. Tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v delu, kolikor se nanaša na dovolitev nadzidave objekta na parc. št. 764/2 k.o. ... Zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

5Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

6Sodišče je na podlagi določb 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo vročilo investitorki.

7Iz odgovora na tožbo, ki ga je investitorka podala skupaj s B.B. in C.C., izhaja, da je zadevno nepremičnino prodala imenovanima, ki sta postala lastnika vsak do 1/2, prodajna pogodba pa je bila sklenjena pod pogojem, da izpodbijana odločba postane pravnomočna, zato imajo vsi trije interes za izid tega spora. Tožbene navedbe zavračajo kot neutemeljene, saj se tožnika pavšalno sklicujeta na prepoved nelegalnih gradenj po ZGO-1, kar nima zveze s tem postopkom. Iz njunih navedb ne izhaja, da bi uveljavljala svoj, ampak kvečjemu javni interes. Izpolnjeni so vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, poseg je glede na izdano kulturnovarstveno soglasje sprejemljiv tudi za ZVKD. Stavba bi bila le meter višja, tudi po posegu pa nižja od večine okoliških stavb. Ugotavljanje legalnosti le-teh ni predmet tega postopka. Upoštevanje argumentacije tožnikov bi pomenilo prekomerno omejitev lastninske pravice posameznika, ki bi bil pri razpolaganju s svojo lastnino odvisen od ravnanj tretjih oseb. Zato naj sodišče tožbo zavrže, sicer pa kot neutemeljeno zavrne, tožnika pa naj nosita stroške postopka, ki so jih stranke z interesom skupaj priglasile v pavšalnem znesku 10,00 EUR.

8Glede na javno dostopne podatke zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da je bila po zaključku upravnega postopka pri zadevni nepremičnini vknjižena lastninska pravica za B.B. in C.C., za vsakega do 1/2, in zgoraj navedeni vlogi priloženo pogodbo z dne 7. 4. 2016, ter določbo četrtega odstavka 73. člena ZGO-1, ki v primeru prenosa pravice graditi omogoča temu ustrezno spremembo gradbenega dovoljenja, je sodišče sodelovanje v upravnem sporu omogočilo tudi B.B. in C.C.

9Tožnika odgovarjata, da je norma prostorskega akta, po kateri višinski gabariti objekta ne smejo presegati višinskih gabaritov okoliških objektov, določena tudi zaradi vpliva na sosednje zgradbe. Že v upravnem postopku sta opozorila, da so sosednje stavbe nelegalno nadzidane in zato višinski gabariti obstoječih objektov ne morejo biti merilo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki dopušča nadzidavo do višine takih nelegalno nadzidanih stavb. Sicer pa gradnja posega v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja (osončenost, zračnost).

10Stranke z interesom vztrajajo, naj sodišče tožbo zavrže, sicer pa zavrne. Navedbe tožnikov so nekonkretizirane in brez dokazov, pojasnila nista, kako izdano dovoljenje posega v njuno pravno korist, ampak gre le za nagajanje. Njun objekt leži južneje, stavbi se ne stikata, med njima je ulica, zato vpliva na osončenost ali zračnost ni. Glede na opravljeno študijo iz maja 2015 vplivov ni. Višinski gabariti stavbe po posegu ne bodo odstopali od zgradb v okolišu, temveč bodo od večine nižji, za pol metra tudi od stavbe tožnikov. Investitorka je predložila vsa zahtevana soglasja in dovoljenja.

11Tožnika vztrajata pri tožbi in ponavljata, da sta v tožbi uveljavljani ugovor podala že v upravnem postopku, kljub temu pa v tej zvezi relevantnih okoliščin upravna organa nista ugotavljala.

12Tožba je utemeljena.

13Z odločbo, ki jo izpodbijata tožnika v tem sporu, je bilo investitorki izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in nadzidavo stanovanjske stavbe na parc. št. 764/2 k.o. ... Pri nameravanem posegu, kot sledi že iz obrazložitve drugostopenjskega organa, ne gre le za rekonstrukcijo, ampak zaradi nadzidave objekta, s katero se tudi bistveno spreminja njegov zunanji izgled, za novogradnjo v smislu 7.1. točke 2. člena ZGO-1, o čemer med strankami ni spora. Pač pa je za tožnika sporen zaključek, da je glede na gabarite nameravane gradnje, konkretno višinske gabarite objekta po nadzidavi, projekt skladen s prostorskim aktom in je tako izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Da so ostali pogoji izpolnjeni in v smislu 3. točke navedene določbe pridobljena tudi vsa predpisana soglasja, v zadevi ni sporno.

14Za območje, na katerem se nahaja obravnavana gradnja, so v smislu prostorskega akta, relevantne določbe Asanacijskega načrta in Pravilnika. Pri tem je za konkretni primer bistvena določba 8. člena Pravilnika, po kateri mora v primeru novogradenj na tem območju gabaritna usklajenost izhajati iz historičnega zazidalnega sistema ter vertikalne gabaritne enotnosti, in v zvezi s to (v nadaljevanju zadevno) določbo sprejeta obvezna razlaga, da povedano pomeni, da je v nizu objektov podobne višine možno nadzidati nižji objekt do višine večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov.

15Glede na navedbe strank, ki se nanašajo na pravni interes tožnikov za ta upravni spor, sodišče ponavlja, da sta tožnika že v upravnem postopku sodelovala kot stranska udeleženca; predvideni gradnji sta nasprotovala zaradi nadzidave objekta in ugovarjala, da iz razlogov, ki jih uveljavljata v upravnem sporu, gradnja, zaradi katere bi se po njunem mnenju tudi poslabšale bivanjske razmere v njunem objektu na parceli 739 k.o. ..., ni skladna s prostorskimi predpisi.

16Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeluje zato, da varuje svojo pravno korist, to je neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 69/15), razširilo stališča, ki so bila pred tem ustaljena v (ustavno)sodni praksi glede pravnega interesa stranskih udeležencev v tovrstnih postopkih. Navedlo je, da je pravni interes, ki ga mora varovati upravni organ (in sodišče v upravnem sporu) podan, če se nanaša na določen omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih subjektov; če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet ter če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora upravni organ upoštevati pri odločanju v konkretni zadevi. Nasprotujoči si interesi različnih subjektov se uskladijo v postopku priprave in sprejetja prostorskega akta, ki je pravna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. V upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa se s pravnim učinkom za posamezen primer preverja, ali so izvedbeni pogoji, določeni v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, skladni s prostorskim aktom. Z gradbenim dovoljenjem se preverja skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom, zato z njim, kot je navedlo Ustavno sodišče, ni mogoče dovoliti ali določiti ničesar, za kar ni podlage v prostorskem aktu ali kar bi bilo v neskladju z njegovimi določbami. Določena norma iz prostorskega akta lahko sočasno varuje tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je tako odvisno od ugotovitve, ali je norma namenjena tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa ter ga kot takega pravo varuje kot upravičenje nasproti državi.

17Asanacijski načrt je bil, kot izhaja tudi iz njegovega 1. člena, sprejet z namenom, da se zagotovi postopno izvajanje prenove dotrajanih mestnih predelov, zlasti pa sanacija neustreznih stanovanjskih razmer. Izdelan je bil za historično jedro mesta Piran (in njegovo neposredno vplivno območje), ki je bilo obenem zavarovano kot urbanistični spomenik, na katerem se uveljavlja posebno spomeniško varstvo (glej 6. člen in naslednje, tudi 9. in 11. člen, na katera se sklicuje prvostopenjski organ, pri čemer sodišče zgolj v pojasnilo pripominja, da za Vodopivčevo ulico, na kateri se nahaja obravnavani objekt s hišno številko 1, velja spomeniškovarstveni režim I. stopnje po 11. členu Asanacijskega načrta, za sam objekt pa spomeniškovarstveni režim II. stopnje, kot določa 14. člen Asanacijskega načrta). Tudi iz določb, umeščenih v poglavje Izvajanje asanacijskega načrta, izhaja, da je njegov cilj prenova zadevnega mestnega območja. V 22. členu je predpisano, da se Asanacijski načrt izvaja po pravilniku za izvajanje asanacijskega načrta, ki ga sprejme izvršni svet skupščine občine Piran. Na tej podlagi je bil 13. 6. 1978 sprejet Pravilnik, ki je bil (drugače, kot navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ) objavljen v Uradnih objavah Primorskih novic, št. 17 z dne 22. junija 1979. Pravilnik v 8. členu določa pogoje, pod katerimi se sanirajo obstoječi stanovanjski objekti v historičnem mestnem jedru, in pogoje, ki jih morajo še posebej upoštevati novogradnje na tem območju. Te določbe (citirane so že v izpodbijani odločbi) so namenjene zaščiti javnega interesa v smislu varstva spomeniškega značaja območja in posameznih objektov. Obenem pa določbe 8. člena Pravilnika, kot je določba iz 14. točke te obrazložitve, ki niso umeščene v poglavje o spomeniškem varstvu, glede na opisani namen Asanacijskega načrta (ki je sanacija neustreznih stanovanjskih razmer) in splošno znane arhitekturne značilnosti okolja (iz historičnega zazidalnega sistema izvirajočo izjemno strnjeno pozidavo), lastnikom stanovanjskih nepremičnin na tem območju zagotavljajo, da je novogradnja dopustna le ob izpolnitvi vseh predpisanih pogojev. V tem smislu so vzpostavljena določena pravna pričakovanja, da se tako določen način uživanja lastninske pravice ne bo spremenil brez ustrezne spremembe prostorskega akta. Zato ni mogoče trditi, da z Asanacijskim načrtom in Pravilnikom predpisani pogoji kot podlaga za odločanje upravnega organa, poleg javnega interesa ne varujejo tudi zasebnega interesa določenega kroga oseb, ki se glede na nameravano novogradnjo v svojih interesih razlikujejo od drugih oseb. V krog takšnih oseb v konkretnem primeru spadata tudi tožnika. Kot sledi iz ugotovitev upravnega postopka, se njun stanovanjski objekt nahaja v neposredni bližini - neposredno nasproti nameravane gradnje, od katere ga ločuje le ozka ulica starega mestnega jedra. Ob takšni situaciji v smislu predhodno predstavljenih stališč Ustavnega sodišča ni mogoče šteti, da se tožbene navedbe, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za dovoljeno nadzidavo objekta v višini 1 m (zaradi katere se, kot sledi iz razlogov prvostopenjskega organa, poslabša že tako zgolj indirektna osvetlitev v objektu tožnikov), ne nanašajo na varstvo njunega neposrednega osebnega interesa. Pri tem namreč po povedanem ne gre le za izpolnitev splošnih pogojev v javnem interesu, temveč so ti pogoji obenem namenjeni zagotovitvi kakovostnih bivalnih razmer, sožitja v neposredni soseski in spoštovanja predpisanega načina uživanja lastninske pravice tudi drugim lastnikom stanovanjskih objektov na območju načrtovane gradnje. Zato je podan pravni interes tožnikov, da v upravnem sporu uveljavljata ugovore, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz določbe 8. člena Pravilnika, navedene v 14. točki te obrazložitve.

18Sodišče interpretaciji zadevne določbe 8. člena Pravilnika in njegove obvezne razlage, na kakršno je oprta izpodbijana odločba, ne more slediti. To interpretacijo jasno izrazi drugostopenjski organ, ko ob odločanju o pritožbi navede, da je treba termin "prisotni višinski gabarit okoliških objektov" razlagati kot obstoječi višinski gabarit vseh okoliških objektov, ne le legalno, ampak tudi nelegalno zgrajenih, ter doda, da bi, če bi izdajatelj prostorskega akta imel namen, da se upošteva le višinski gabarit zakonito zgrajenih okoliških objektov, takšna dikcija morala nedvomno izhajati iz predpisa. Takšno stališče je zmotno. V določbah Asanacijskega načrta in Pravilnika zanj ni podlage. Upoštevanje višinskih gabaritov morebitnih nelegalno nadzidanih objektov, kot merila za izdajanje gradbenih dovoljenj, bi namreč dajalo podlago za vedno višje višinske gabarite dovoljenih novogradenj. Če bi izdajatelj prostorskega akta oziroma njegove obvezne razlage resnično imel namen sprejeti takšen režim prostorske ureditve, bi kvečjemu to moral izrecno določiti, čeprav si je to težko predstavljati. Takšna ureditev bi bila namreč v nasprotju z namenom, ki sicer izhaja iz določb Asanacijskega načrta in 8. člena Pravilnika, to je, da se v primeru novogradenj, ki so dopustne le pod posebej določenimi pogoji, načeloma ohranjajo iz historičnega zazidalnega sistema izhajajoči gabariti. Poleg tega bi bila takšna ureditev tudi v nasprotju s temeljnimi načeli ne le gradbenega prava (kot sedaj izhajajo iz določb ZGO-1 o nelegalnih gradnjah), ampak nasploh pravnega reda, v katerem se, če ni določeno drugače, izhaja iz predpostavke, da je upoštevno s pravnim redom skladno stanje. Na drugačno stanje se zato tudi stranke z interesom ne morejo z uspehom sklicevati.

19V opisanem kontekstu je treba razumeti tudi pogoj vertikalne gabaritne enotnosti iz zadevne določbe 8. člena Pravilnika in njeno obvezno razlago. Besedilo te razlage (da je v nizu objektov podobne višine možno nadzidati nižji objekt do višine večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov) je treba upoštevati v celoti. Pogoja "do višine večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov" torej ni mogoče razumeti neodvisno od prvega dela besedila, ki govori o nižjem objektu v "nizu objektov podobne višine". Do tega, kaj sta v konkretnem primeru štela za takšen niz objektov ter kako sta to upoštevala pri odločitvi, pa se niti prvostopenjski organ niti organ druge stopnje nista opredelila. Iz razlogov, ki sta jih navedla, je mogoče sklepati, da sta kot pomemben za odločitev štela le tisti del besedila obvezne razlage, ki govori o višini večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov. Pri čemer pa se niti o tem, katere objekte sta upoštevala kot okoliške in zakaj, nista jasno opredelila oziroma njuni razlogi glede upoštevanih objektov niso v celoti skladni (glej str. 7 izpodbijane prvostopenjske odločbe, ki vzame v poštev 10 okoliških objektov, ter str. 4 odločbe drugostopenjskega organa, ki kot o upoštevanih govori 18 okoliških objektih).

20Iz navedenih razlogov izhaja, da je toženka pri odločanju napačno uporabila materialni predpis (posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev odločitve, kar onemogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti). Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, in sicer tako, da je odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je gradbeno dovoljenje na podlagi izdelanega enovitega projekta izdano za gradnjo kot celoto, samo delna odprava odločbe vsebinsko ni mogoča. Da bi bila izpodbijana odločba izvršena in bi bilo to lahko pravna ovira za njeno odpravo, iz navedb strank v tem upravnem sporu ne izhaja, kvečjemu nasprotno.

21Prvostopenjski organ bo moral v ponovnem postopku (če bo podan interes investitorke za nadaljevanje tega postopka oziroma interes kupcev nepremičnine za njegov prevzem) ugotoviti vsa tista dejstva, ki so glede na materialnopravna stališča iz te sodbe pomembna za presojo, ali so višinski gabariti nameravane gradnje skladni z zahtevami Asanacijskega načrta in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika, ter na tej podlagi ponovno napraviti zaključek, ali je izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1.

22Stranke so kot dokaze glede ne/utemeljenosti tožbe predlagale upravne odločbe, izdane v obravnavani zadevi, in listine iz upravnih spisov. Glede na vse predhodno povedano to pomeni, da niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K II. točki izreka:

23Ker sta s tožbo uspela, sta tožnika na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da jima toženka povrne stroške upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo v okviru zahteve tožnikov (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Tožnika sta v tožbi uveljavljala povračilo odvetniške nagrade za tožbo v višini 550 točk po OT, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 252,45 EUR in 12,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 264,45 EUR, kar jima je sodišče v celoti priznalo, saj znesek tako zahtevanih stroškov ne presega višine, ki je v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predvidena za primer, kot je obravnavani, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. DDV tožnika nista zahtevala. Toženka mora tako tožnikoma povrniti 264,45 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka skladno z zakonom določenega paricijskega roka (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

24Povračilo stroškov postopka v pavšalnem znesku 10,00 EUR so skupaj zahtevali tudi A.A., B.B. in C.C. Njihova pravica do takega povračila ne izhaja niti iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, niti iz določb ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke oziroma stranke z interesom oziroma stranskega intervenienta do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Stranke z interesom so predlagale zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, s čimer niso uspele, zato je sodišče njihovo zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.