VSL Sklep I Cpg 774/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo o glavni stvari.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo, s katerim je predlagala, da se prepove organizaciji za plačilni promet, da izplača iz računa tožene stranke, toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke, denarni znesek v višini 9.506,02 EUR. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 338. člena ZPP) ter pritožbenem sodišču predlagala, da predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah. Podredno je zahtevala, da pritožbeno sodišče navedeni sklep razveljavi, zadevo vrne prvostopenjskem sodišču v ponovno odločanje, pritožbene stroške pa upošteva kot nadaljnje stroške postopka.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim trditvam tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijani sklep in upošteva pritožbene stroške kot nadaljnje stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer mora tožeča stranka z verjetnostjo izkazati obstoj terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in kumulativno s tem še enega od dveh nadaljnjih pogojev: ali verjetnost subjektivne nevarnosti razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve v izvršbi ogrožena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), ali pa verjetnost nastanka neznatne škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z začasno odredbo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pogoja neznatne škode, ker ni predložila ustreznih dokazov za utemeljitev njenih trditev, da bi tožena stranka utrpela neznatno škodo zato, ker že ima določene finančne težave in ker prepoved izplačila spornega zneska ne bi pomenila zmanjšanja premoženja tožene stranke, temveč samo njegovo začasno blokado. Poleg tega tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da bi ji z izdajo začasne odredbe nastala znatna škoda, saj bi ji to povzročilo dodatne bančne stroške, onemogočeno bi ji bilo poslovanje, pokvarilo bi ji bonitetno oceno in preprečilo prijavljanje na javne razpise. V pritožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka navedenih trditev ni dokazala in da so to pavšalne navedbe. Pri tem je po njenih navedbah prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj se tožeča stranka ne more opredeliti do pavšalnih navedb tožene stranke. Navedenemu tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje in vztraja pri trditvah, da bi ji z izdajo začasne odredbe nastala znatna škoda, saj je v postopku pridobivanja kredita, blokada TRR pa bi imela vpliv na njeno kredibilnosti, poleg tega pa je splošno znano, da blokiran TRR zniža bonitetno oceno.

7Za izpolnitev pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi izkazane verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ki je pravni standard in se presoja glede na okoliščine konkretnega primera, ni dovolj, da tožeča stranka trdi, da toženi stranki ne bo nastala škoda, ampak mora navedeno opravičiti s konkretnimi okoliščinami primera glede na predlagano vrsto zavarovanja. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožeča stranka izkazati, da blokada sredstev na računu dolžnici ne bi povzročila nobenih dodatnih stroškov in da je ne bo v ničemer omejevala, oziroma, da tudi ne bo vplivala na njeno bonitetno oceno. Tožeča stranka je predložila bonitetne ocene tožene stranke (A36, A37, A38) in finančno oceno (A40), ki temelji na finančnih podatkih za leto 2015. Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka samo s predložitvijo navedenih listin in navedbo, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo, ker že ima določene finančne težave, temu ni zadostila. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženi stranki z izdajo predlagane začasne odredbe nastala neznatna škoda.

8Glede obstoja verjetno izkazane nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožeča stranka navedeno konkretizirano izkazati, čemur pa prav tako ni zadostila. Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka v hudih finančnih težavah in da je leta 2016 najela posojilo v višini 600.000,00 EUR, ne zadostujejo za izkaz nevarnosti, da bo zaradi tega uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je tožena stranka navedla, da posluje, da je imela v prvih štirih mesecih leta 2017 prihodke, ob tem pa povečuje vrednost svojega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da glede na tekoče in predvidene prihodke, povečanje osnovnih sredstev in relativno nizko terjatev tožeče stranke, tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni uspela izkazati niti s stopnjo verjetnosti. Temu tožeča stranka v pritožbi nasprotuje, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1660/2012 z dne 2. 6. 2012, po kateri so bonitetne ocene primerna dodatna podlaga za oceno nevarnosti, da tožena stranka brez izdane predhodne odredbe, terjatve v prihodnosti ne bo zmožna poravnati ali bi bilo to oteženo. Citirani sklep se nanaša na pogoje, ki so potrebni za izdajo predhodne odredbe, v konkretnem primeru pa sodišče obravnava obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, ki se od pogojev za izdajo predhodne odredbe razlikujejo. Razlika med njima je v tem, da mora upnik (tožeča stranka) za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve izkazati, da trenutno (v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe) obstoji konkretna nevarnost odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, medtem, ko mora upnik pri izdaji predhodne odredbe izkazati, da bo, če predhodna odredba ne bo izdana, v prihodnosti onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve. Zaradi navedene razlike ne more sodišče na ta primer aplicirati s strani tožeče stranke predlagane odločbe. Po stališču sodne prakse pa objektivna dejstva, kot so dolžnikova nelikvidnost, izvršba na nepremičninah, ipd., ne predstavljajo subjektivne nevarnosti, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Subjektivna nevarnost obstoji, kadar tožena stranka aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja izvršitve denarne terjatve tožeče stranke (prim. VSL sklep I Ip 224/2008). Tožeča stranka pa navedb o skrivanju premoženja ni z ničemer konkretizirala.

9Zato je presoja sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča pravilna. S tem pa se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Glede povrnitve stroškov tožene stranke pa je sodišče sledilo njenemu predlogu, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji pravdni stroški in je odločitev o njih pridržalo za končno odločbo o tožbenem zahtevku.