UPRS Sodba II U 406/2016-20

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo tožniku kot lastniku nevarnega psa z imenom X. pasme veliki šnavcer št. čipa ... moškega spola, roj. ..., odrejeno šolanje nevarnega psa po programu Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v društvu A. (1. točka izreka). Šolanje nevarnega psa mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika B.B. (2. točka izreka). Tožnik mora v roku 15 dni po končanem šolanju psa dokazilo o uspešno opravljenem šolanju psa dostaviti oziroma poslati na naslov Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (3. točka izreka). Rok za izvršitev ukrepa iz točke 1. izreka je 23. 8. 2016 (4. točka izreka). Stroški ukrepov bremenijo tožnika, pritožba pa ne zadrži izvršitve (5. in 6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila takratnemu lastniku C.C. dne 13. 11. 2015 izdana odločba, na podlagi katere se pes X. pasme veliki šnavcer vpiše v Centralni register psov kot nevaren pes, na podlagi odločbe z dne 5. 5. 2016 št. U06172-762/2015-36 pa se lastniku odredi šolanje nevarnega psa. C.C. je dne 1. 6. 2016 upravni organ seznanil, da je pes X. last njegovega očeta B.B., na osnovi česar je bila 6. 6. 2016 sprememba lastništva vpisana v centralni register psov. Glede na to je upravni organ v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdal novemu lastniku. Odrejeni ukrep iz 1. točke izreka te odločbe temelji na določbi prvega odstavka 26.c člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju: ZZZiv). Ukrep iz 2. točke izreka temelji na drugem odstavku 26.c člena ZZZiv, ukrep iz 3. točke izreka pa na tretjem odstavku tega člena. Rok za izvršitev odrejenih ukrepov določen v 4. točki izreka temelji na določbi 1. alinee prvega odstavka 26.c člena ZZZiv.

3Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, ministrstvo pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je bila prejšnjemu lastniku psa C.C. dne 13. 11. 2015 izdana odločba, s katero je bilo odločeno, da se pes X. vpiše v centralni register psov kot nevaren pes. Dne 5. 5. 2016 je bila na podlagi zadnjega vpisanega ugriza psa, ki ga je povzročil pes X., prejšnjemu lastniku psa izdana odločba, s katero se mu odredi šolanje nevarnega psa. Na podlagi spremembe lastništva tega psa je organ prve stopnje dne 16. 6. 2016 izdal odločbo o šolanju nevarnega psa tožniku kot novemu lastniku. Na navedbe pritožnika, ki zatrjuje, da je že opravil šolanje s psom v E., ter da ni bil obveščen, da tamkajšnje šolanje ne zadošča pogojem, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, drugostopni organ pojasnjuje, da mora šolanje psa potrditi upravni organ, pristojen za veterinarstvo, na podlagi mnenja strokovne komisije. Program za šolanje navadnih psov odobri pristojni organ na podlagi vloge izvajalca šolanja, če ta izpolnjuje zahtevane pogoje. Glede na to pritožbeni organ ugotavlja, da E. ni vpisan v seznam odobrenih programov za šolanje nevarnih psov, zato tega šolanja ni mogoče šteti za skladnega v skladu s predpisanim programom. Glede na to pritožbeni organ ocenjuje, da je izpodbijana prvostopna odločitev pravilna.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi najprej pojasnjuje okoliščine glede lastništva psa, ki je prešlo z njegovega sina nanj. Navaja, da je neživljenjsko, da lahko šolanje psov kot edino v Sloveniji za prevzgojo problematičnih psov izvaja le A. Moralo bi biti poskrbljeno za to, da je tovrstno šolanje enako dostopno po vseh regijah v Sloveniji. Pri tem pa ta edini izvajalec šolanja tega tudi ne izvaja zakonito. Samoiniciativno se je prijavil na šolanje psa v E. Razen cene šolanja je namreč treba upoštevati tudi potne stroške v primeru, ko je izvajanje tega šolanja tako oddaljeno od kraja bivanja zavezanca. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da E. nima šolanja potrjenega s strani upravnega organa pristojnega za veterinarstvo, zato ni možnosti, da bi se tamkajšnje šolanje lahko štelo kot ustrezno. Tožeča stranka pa bi morala poskrbeti, da lahko v dogovoru z izvajalcem A. izvaja šolanje tudi na lokaciji bližji prebivališču tožeče stranke, vendar pa so te možnosti stvar dogovora med izvajalcem šolanja in tožečo stranko, za kar upravni organ ni pristojen.

6Tožnik vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženih pripravljalnih vlogah, v katerih pojasnjuje še, da si je več kot šest mesecev prizadeval za dogovor s A., kako bi izvajal šolanje bližje kraju svojega bivanja, vendar pa do rešitve ni prišlo. Neuspešno je skušal šolanje izvesti tudi z F.F., ki mu za izstavljena plačila ni izstavil nobenih računov, razen tega ni pripravil nobenega programa dela s psom. V nadaljevanju vztraja še pri tem, da ima A. nedopusten monopol za izvajanje šolanja nevarnih psov.

7Tožba ni utemeljena.

8Šolanje psov je po ZZZiv obvezno, če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa, če je pes že star dve leti pa v roku šestih mesecev od ugriza (1. alinea prvega odstavka 26.c člena ZZZiv). Šolanje po prvem odstavku 26.c člena ZZZiv mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Program mora vsebovati navedbo izvajalca oziroma izvajalcev šolanja in dokazila o njihovih izkušnjah s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov. Strokovno komisijo imenuje generalni direktor upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, in jo sestavljajo strokovnjak s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, uradni veterinar in veterinar pristojne veterinarske organizacije (drugi odstavek 26.c člena ZZZiv). Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja iz prejšnjega odstavka in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov (tretji odstavek 26.c člena ZZZiv).

9V predmetni zadevi tožeča stranka prvostopno odločitev izpodbija v tistem delu, v katerem se tožniku nalaga, da šolanje psa opravi v A. Navaja, da je takšna ureditev, ki omogoča šolanje nevarnih psov le pri enem izvajalcu, neživljenjska, saj nastajajo v primeru, ko je izvajanje šolanja tako oddaljeno od kraja bivanja zavezanca, tudi znatni potni stroški.

10S to pripombo tožeče stranke se sodišče sicer strinja, vendar pa to po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve. Šolanje psa mora biti opravljeno po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Program mora vsebovati navedbo izvajalcev in dokazila o njihov izkušnjah s tega področja. Uspešnost opravljenega šolanja pa mora preveriti komisija, imenovana s strani izvajalca šolanja, sestavljena iz strokovnjakov s tega področja.

11Šolanje nevarnih psov je potrebno zaradi odstranitve nevarnosti, kakršno predstavlja nevaren pes, kateri je z ugrizom povzročil poškodbo, ki pa ni bila posebno huda. Zato mora biti program takšnega šolanja ustrezno verificiran, kot izhaja iz drugega odstavka 26.c člena ZZZiv. Glede na to z odločbo naložene obveznosti šolanja nevarnega psa ni mogoče izpolniti drugače, kot da se to šolanje opravi po verificiranem programu. S šolanjem po programu, ki ga je tožeča stranka opravila pri izvajalcu, ki nima potrjenega programa po drugem odstavku 26.c člena ZZZiv, torej tožeča stranka naložene obveznosti ne more izpolniti.

12K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da je, kot izhaja iz podatkov spisa, že po izdaji izpodbijane odločbe pristojni upravni organ potrdil program šolanja nevarnih psov še dvema izvajalcema, in da je pri enem od njiju tožeča stranka opravila šolanje s psom X. Navedeno dejstvo bo treba upoštevati tudi v nadaljevanju postopka.

13Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).