UPRS Sklep II U 39/2016-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Občinski svet Občine X. je na svoji 10. redni seji dne 22. 12. 2015 sprejel Sklep o potrditvi cene čiščenja komunalnih odpadnih voda v Občini X. v višini 1,45 EUR/m³. Pri tem kot pravno podlago v 1. členu navaja 17. člen Aneksa h Koncesijski pogodbi o izgradnji in vzdrževanju ter opravljanju čistilne naprave in kanalskega omrežja v Občini X. z dne 14. 5. 2003 - tabelo št. 2 in v 2. členu določa, da začne ta sklep veljati osmi dan po objavi v Uradnem glasilu slovenskih občin, uporablja pa se od 1. 1. 2016 dalje.

2Tožeča stranka s tožbo izpodbija citirani sklep na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo tega akta zakon ni bil pravilno uporabljen in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožeča stranka koncesionar tožene stranke, ki je koncedent, in da sta dne 18. 5. 2011 (pravilno 18. 5. 2001) dogovorili in sklenili Koncesijsko pogodbo o izgradnji in vzdrževanju ter upravljanju čistilne naprave in kanalskega omrežja v Občini X. (Koncesijska pogodba), katere predmet je bila izgradnja kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo ter izvajanje javne službe, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini X. Določeno je bilo tudi, da za celotno dobo upravljanja in vzdrževanja čistilne naprave in kanalskega omrežja koncesionar prejme plačilo, ki ga predstavlja storitvena pristojbina. Ceno storitvene pristojbine predlaga koncesionar, potrjuje pa jo občinski svet Občine X. (36. člen). Dne 14. 5. 2003 je bil sklenjen Aneks h Koncesijski pogodbi (Aneks), v katerem sta pogodbeni stranki določili, da se višina storitvene pristojbine določi na m³ porabljene vode na podlagi meril in kriterijev določenih v 11. členu Aneksa (14. člen). Tako je tožeča stranka že v letu 2003, kot tudi vsako nadaljnje leto trajanja koncesijskega razmerja, predlagala toženi stranki ceno storitvene pristojbine storitve čiščenja komunalnih odpadnih voda v višini 1,705 EUR/m³ (kot je razvidno iz izračuna lastne cene storitvene pristojbine - čiščenje iz tabele št. 1, ki je priloga k Aneksu), ki je v celoti sestavljena iz v 11. členu Aneksa navedenih stroškov in odhodkov koncesionarja. Tožena stranka pa je v nasprotju s sklenjeno Koncesijsko pogodbo in Aneksom ter predlogom cene tožeče stranka razvidne iz tabele 1, sprejela sklep, da se potrjuje cena storitve čiščenja komunalnih odpadnih voda v višini 1,45 EUR/m³ na podlagi določitve ocenjene vrednosti cene v tabeli 2, ki je priloga k Aneksu. Tako določena cena pa s predlogom za določanje višine cene kot jo določa drugi odstavek 36. člena Koncesijske pogodbe, nima nič skupnega, saj gre za ocenjeno vrednost s strani tožene stranke. Prav tako ni mogoče spregledati, da je občinski svet Občine X. za leto 2003 sprejel in potrdil ceno v višini 1,705 EUR/m³ in to kljub temu, da je kot ocenjeno vrednost tožena stranka v tabeli št. 2 zapisala ceno v višini 1,88 EUR/m³. Tako je tožena stranka takrat sledila predlogu cene tožeče stranke, ki je vsebovala in še vedno vsebuje vse v 11. členu Aneksa navedene stroške in odhodke koncesionarja. Enako je tožena stranka potrdila ceno storitve tožeče stranke za vsakoletno obdobje od leta 2004 do leta 2011, kljub temu, da so bile ocenjene vrednosti s strani tožene stranke zajete v tabeli 2 drugačne oziroma nižje. Predlaga, da se v zvezi z vsakoletnim predlogom koncesionarja glede višine storitvene pristojbine zasliši A.A., ki je pri tožeči stranki pristojna oseba v zvezi s koncesijskim razmerjem pravdnih strank. S tožbo predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in se odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Občina X. v odgovoru na tožbo ugovarja, da je tožba vložena prepozno, ker iz pečata Upravnega sodišča Maribor izhaja, da je bila vložena pri tem sodišču dne 2. 2. 2016, morala pa bi glede na to, da se zadnji dan roka izteče 30. 1. 2016 in je to sobota, tožbo pri sodišču vložiti najkasneje 1. 2. 2016. Zato predlaga, da sodišče tožbo s sklepom kot prepozno zavrže.

4V nadaljevanju povzema določila Koncesijske pogodbe in Aneksa, ki se nanašajo na potrditev cene čiščenja komunalnih odpadnih voda. Gre za nestrinjanje tožeče stranke z višino povračila, ki ga je potrdila tožena stranka v povezavi z določili Koncesijske pogodbe in ta spor bi bilo potrebno obravnavati skladno z določili 55. člena Koncesijske pogodbe pred arbitražo Gospodarske zbornice Slovenije. Tožeča stranka v skladu s citirano določbo ni ravnala, temveč je zoper izdani sklep neposredno vložila predmetno tožbo. Predlaga, da se sodišče izreče za nepristojno in tožbo tožeče stranke zavrže. Pri tem se sklicuje na stališče Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi I Pg 600/2013 z dne 29. 8. 2013.

5Ne glede na navedeno pa podrejeno predlaga, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6V zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa se sklicuje na Zakon o lokalni samoupravi in Koncesijski akt, ki predstavljata pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 5. člena Statuta pristojna skrbeti in zagotavljati izvajanje obveznih in izbirnih lokalnih javnih služb, v skladu z zakonom nadzira delovanje lokalnih služb in gradi, ter vzdržuje komunalno infrastrukturo. Delovala je v skladu z Odlokom - koncesijskim aktom za podelitev koncesije za izgradnjo kanalizacijskega omrežje s čistilno napravo in izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini X. (MUV, št. 6/2000) in pravice in obveznosti koncedenta in koncesionarja določila s Koncesijsko pogodbo ter upoštevajoč 17. in 11. člen Aneksa sprejela izpodbijani sklep, ki potrjuje ceno storitve čiščenja komunalnih voda v višini 1,45 EUR/m³. Ob tem iz tožbenih navedb ne izhaja, zakaj naj bi bil navedeni sklep nezakonit. Ne drži namreč zaključek tožeče stranke, da tožena stranka pri sprejemu izpodbijanega sklepa z dne 17. 12. 2013 ni upoštevala določil 11. člena Aneksa z dne 14. 5. 2003. Navedeno določilo definira katere stroške pokriva storitvena pristojbina in tožeča stranka ne navaja, kateri od navedenih stroškov naj ne bi bili vključeni v ceno, ki je opredeljena v izpodbijanem sklepu. Prav tako tožeča stranka prezre določbo 17. člena Aneksa, ki opredeljuje, da sta tudi tabela 1 in tabela 2 sestavni del Koncesijske pogodbe. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 30 let z možnostjo podaljšanja. Ob podpisu Koncesijske pogodbe pogodbeni stranki nista z zadostno natančnostjo določili razporeditve finančnih obveznosti v prihodnosti, zato sta z Aneksom k pogodbi v letu 2003 v cilju definiranja in porazdelitve finančnih bremen določili cene v zneskih, ki izhajajo iz tabel. V skladu s tabelo št. 2, ki je sestavni del Koncesijske pogodbe je torej tožena stranka na temelju vseh že navedenih zakonskih in pogodbenih pravnih podlag dne 17. 12. 2015 sprejela izpodbijani sklep, ki opredeljuje ceno, ki je v soglasju volj obeh pogodbenih strank opredeljena s Koncesijsko pogodbo.

7Opozarja tudi, da je bila sprejeta Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uredba), ki tudi tožečo stranko zavezuje, da v skladu z Uredbo izvede elaborate o oblikovanju cene javne gospodarske službe, ter po vnaprej določenih postavkah prikaže strukturo cene izvajanja storitev čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, občina pa na temelju določila 5. člena Uredbe potrdi ceno v kolikor je elaborat pripravljen v skladu z Uredbo in dejanskimi stroški. Tega pa tožeča stranka do vložitve predmetne tožbe ni storila.

K I. točki izreka:

8Tožba ni dovoljena.

9Po četrtem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

10Po mnenju sodišča izpodbijani sklep po svoji pravni naravi ni predpis, ki bi ga lahko presojalo upravno sodišče.

11V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožeča stranka kot koncesionar opravlja gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda v Občini X. Prav tako v zadevi ni sporno, da sta tožeča stranka kot koncesionar in tožena stranka kot koncedent sklenili Koncesijsko pogodbo (in kasneje še Aneks), s katero sta dogovorili tudi plačilo, ki pripada tožeči stranki kot nadomestilo za opravljanje navedene gospodarske javne službe. Plačilo predstavlja storitvena pristojbina oblikovana na podlagi v Koncesijski pogodbi dogovorjenih kriterijev, osnova za njeno zaračunavanje pa je cena storitve čiščenja komunalnih odpadnih voda, ki jo predlaga koncesionar, potrdi pa občinski svet Občine X.

12Kot izhaja iz tožbenih navedb je predmet spora v obravnavni zadevi nestrinjanje tožeče stranke z višino cene storitve čiščenja komunalnih odpadnih voda, ki jo je tožena stranka določila z izpodbijanim sklepom in znaša 1,45 EUR/m³ ter je določena v tabeli 2 Aneksa in je nižja od cene, ki je veljala za vsakoletno obdobje od leta 2004 do leta 2015 v višini 1,705 EUR/m³, določeni v tabeli 1 Aneksa. Gre za spor, ki izvira iz Koncesijske pogodbe, za reševanje vseh sporov in nesoglasij iz te pogodbe pa je v skladu s 55. členom Koncesijske pogodbe pristojen arbitražni senat (senat treh arbitrov, imenovanih v skladu s Pravilnikom o postopku stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije). V primeru neuspele arbitraže pa spore rešuje pristojno sodišče v Mariboru.

13Zgolj okoliščina, da je izpodbijani sklep sprejel občinski svet (sicer v skladu s Koncesijsko pogodbo) temu sklepu še ne daje narave predpisa, s katerim bi se urejala posamična razmerja. Zato je glede na navedeno sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

14Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.